Dan mrtvih
Oz. spomin na mrtve…… alora jutri imajo žurko…..jupiiiii:)))))
Samo ne vem, zakaj imamo potem tudi mi praznik? Kdo pa smo mi?
Ne verjamem, da se svojih bližnjih spomnete samo na ta dan….
Jaz recimo ne grem nikoli na pokopališče od mojih nonk…. ampak velikokrat mislim na njiju…..:)) Ne vem zakaj bi šla potem prav za 1.november……Pa naj rečejo, da se nikoli ne spomnim na njih…. Oni že vejo…..hehehe
Sploh pa ne verjamem da so tam…. kako le….. njihova lupina je že zdavnaj zgnila……
Lara, tvoj post me je malo zbodel. Kakorkoli gledaš na ta praznik, je prav. To je pač tvoje mnenje.
Verjamem pa, da bi drugače in ne tako ‘jupiiiiiiiii’ razmišljala, če bi te kakšna smrt tako prizadela, kot je mene smrt moje hčerke. Že dobrih pet let je od takrat, pa še vedno boli!
Naj ti bo taka bolečina prihranjena!
Vidka
Napisala sem kar mislim….. :)) Moje subjektivno mnenje pač…..
Pa ti še enkrat preberi kar sem napisala…..:)
Njim je po moje lepo…… nam, ki ostajamo, jih pogrešamo….. smo bili preveč navezani….. pač ni….. Sej razumem, veš…..:)
Sploh pa je smrt nek čisto naraven proces….. ponavadi……:)
Ne vem v kateri državi, ob smrti prirejajo žure….. se veselijo…… ZA NJIH…. Ne bodimo tako egoistični, no…..:))
Yap , izgubiti svojo bližnjo osebo je nekaj najhujšega kar se ti lahko zgodi..veš “lara croft”…kljub temu da verjameš v posmrtno življenje itd itd…
in za marsikoga je jutrišnji dan en tak bolj grenak, verjetno ne razmišljajo ravno o tem…jupi kako žurko kaj imajo oni tam v drugem svetu…
kaj pa vem…malo šparaj jezička za vprašanja v Baru raje
hehehe….. ne rabiš mi nasvetov dajat, veš….. xxxxxxx…. kaj nimaš jajc, da bi s vsakdanjim nikom napisala kaj misliš…… Jaz sprejemam drugačna mnenja, veš…… itak, da veš….:)))
Po moje bi blo pa mogoče dobro, ne se tako in toliko let oklepati teh občutkov izgube in žalosti….. :))
Tudi, če bi mi “umrla” bližnja oseba…..ja, itak, da bi žalovala nekaj časa…. ma bi se soočila….. in živela naprej….. pa tudi njega spustila iz prijema…. in mu poenostavila bivanje drugje…..:))
Pri svojem delu se zelo pogosto srecujem z umiranjem in smrtjo in slednja, je velikokrat boljsa od prvega. Clovek se nikoli ne navadi, ceprav so mi na zacetku kariere to rekli. Ce ne kaj drugega, mi je sedaj jasno, da je smrt samo prehod duse nekam drugam (pa nisem verna, ali kaj takega). Dusa gre in clovek umre, ali pa ostane in clovek se celo vecnost ne umre. Ze ko delamo na tem, da bi clovek ostal, se mi kar vnaprej zdi, kaksen bo izzid in to ne glede na zdr stanje. Jz si tudi kar mislim, da tja kamor potem pridejo, da se imajo lepse in mozno, da se za kako zurko zmenjo 
V glavnem, smrt je OK, umiranje je pa vcasih totalna beda.
Praznik je namenjen spominu zivih na mrtve. Torej tiste, ki so sli cez mejo smrti. No, meni se to ne zdi nekaj zalostnega, je pa tako zelo dokoncno. Sama tudi ne grem na pokopalisce v teh dneh, grem kdaj drugic. Doma imamo navado obujati spomine na mrtve in ponavadi, je kar lustno.
PS: Pitka poznam tvojo zgodbo in zgodbo drugih mamic na forumu in si samo predstavljam, da mora biti zelo hudo. Otroci naj bi sli tja, potem, ko so ze prej odsli njihovi starsi… in res ni nobene logike tu.
Mislim, da je Lara želela povedat, da se ji zdi trapasto obešati ta praznik na veliki zvon. Ker, če kdo izgubi svojega, bo v srcu žaloval vse svoje življenje, ne glede na to, da je en dan označen rdeče barve.
In na ta dan nekateri narodi (mislim da Afričani) se oblečejo v belo, rajajo, pojejo in plešejo v spomin na mrtve, ker da so oni /umrli/ srečni tam zgoraj. Ali na kratko: še živeči so veseli, ker so oni v onostranstvu srečnejši od njih. Ampak mi Slovenci smo s to logiko skregani: bog ne daj, da bi bil kdo srečnejši od nas!
P.S. Ni še dolgo nazaj – sedaj niso zime več tako hude – ko se mi je ta praznik dobesedno gravžal. Pilc montli iz naftalina, bogati šopi pajkovk na grobovih, en kup prižganih sveč na ta dan, pa naslednje 3-4 dni, ostalih 360 dni pa …
Saj, vsak ima pravico do sovjegq mnenja in vsak ima pravico obeležiti dan mrtvih tako, kot je njemu najbolj prav. Bodite strpni in prijazni, tako nam bo vsem lepše.
Svečka pa je za vas, da vam bo lažje pri duši, danes, jutri ali kakšen drug dan. Ker je simbol povezanosti z umrlim.
Sinko mi je danes rekel, da bo, ko bom jaz umrla, na grob postavil toliko sveč in cvetja, kolikor bo šlo gor Pa sem mu odgovorila, da bo ena svečka dovolj, ker velja toliko časa kot gori, pa naj zato raje večkrat pride. Odgovor je prišel kar sam od sebe.
Pa lep, spokojen večer vam želim.
Kakorkoli razmišljam, je dan spomina na umrle zame poln mešanih občutkov. Po eni strani me močno daje, ker nismo več skupaj… Koncu koncev sem izgubila tri meni najbližje in najbolj drage osebe (do moža in sinčka)… Po drugi strani pa se veselim trenutkov, ki so nam bili dani, da smo jih preživeli skupaj…
In, ko sem bila danes na Žalah, me je žalostilo, koliko ljudi dejansko hodi na pokopališča le 1x letno. Res je, da se dragih pokojnih spominjamo predvsem v srcu. Pa vseeno zame grob predstavlja nek kraj, kamor se vedno znova pogosto vračam. Se pogovarjam z očetom, povem babici vse najnovejše trače in najboljšemu prijatelju opisujem svojega sinčka. Jaz na grobovih pač najdem mir. In se tja zatečem, ko mi je hudo in tako pač čutim… Zato mi je nerazumljivo, da nekdo na grob gleda kot pač na kup kamna…
Danes sem na Žalah žal prižgala tri bele svečke… Sami mladi fantje. :(( In Park zvončkov… To te presune. Ne moreš ostati hladen. In upam, da nikoli, res nikoli ne bom v koži staršev teh drobnih angelčkov… Ker dejansko ne moremo vedeti in razumeti, kako hudo je. Zato je govorenje o “veselici”, pa naj bo mišljeno kakorkoli, milo rečeno grozno. Pitka… Tudi za tvoja dva angelčka sem danes prižgala svečko. Pošiljam ti en res topel objem… In draga A. – res sem vesela, da poznam tvojo družinico. Tudi vam pošiljam topel objem in pozdrav…
Jutri bom znova stopila k očetovemu grobu. In znova, kot vsako leto, zrla v oči ljudi, ki bodo prišli prižgati svečko… Kljub temu, da sem za nekatere prepričana, da to storijo zgolj zaradi tega, da se pokažejo – ker se to spodobi. :(((
Vsem, ki ste izgubili svoje drage pošiljam topel objem… In misel, da vendarle bdijo nekje nad nami in nas čuvajo…
Danes sem bila na očetovem grobu in mirno prižgala tri svečke in ikabano. Danes mi je prišlo, da bi se samo jokala.
Ravno sedaj mi solzice tečejo po ličkih dol in bom rajši nehala pisati. Vsem, ki ste izgubile svoje naj dražje pa topel objem.
P.S. Jutri moj sinko ima tri leta. Eko, to je to, eni umirajo drugi se rojevajo!
lp, Doroteja
Danes ne grem na grobove, a komaj sem odprla oči sem se spomnila vseh tistih, ki so bili in ki sem jih imela rada ali pa so mi bili kako drugače blizu. Včeraj zvečer sem prižgala na balkonu svečko za vse “moje” raztresena po različnih pokopališčih, danes po kosilu se bomo, kot se mnogokrat, spomnili, kaj smo doživeli z njimi.
Naj vsak praznuje ta praznik tako, kot čuti. Pustimo, da se vsak spopada s svojo bolečino tako, kot to želi sam. Nekateri rabijo ogromne aranžmaje in morje svečk, drugi se gneči na prav ta dan izognejo. A brez tistih, ki jih več ni, ne bi bili to, kar smo. Spomnimo se jih.
Za naše sorodstvo ta dan pomeni neko druženje.
Ker se čez leto skoraj nikoli ne zberemo v večjem številu( razen če kdo ne praznuje okrogle obletnice), pa se na ta dan srečamo skoraj vsi.
Bližnje imamo pokopane na istem pokopališču, in tako se v bistvu veselimo tega da gremo tja, ker vemo da nam ne uide vsaj tri ure malo poklepetati.
In za nas to ni žalosten dan, ker na tiste ki so nam umrli se spomnimo čez leto, danes gre bolj zato da pač grob malo lepše uredimo in to je to.
Moram povedati da je meni na ta dan prav lepo in fino, če je pa še lepo vreme pa sploh.
P.s; naš oči ( in ostala moška druščina) imajo pa vedno po našem “zmenku” v planu še obisk gostilne.
Pri teti je pa tako( so trije bratje in sestra) da vsako leto en naredi doma eno posebno kosilo.In je v bistvu tako kot da praznujejo.
Verjamem pa da je to za nekatere še posebno žalosten dan in ga preživljajo drugače. Vsem vam pošiljam veliko toplih besed in objemov. In naj bo ta dan za vas, dan ko boste v mislih skupaj z vašimi pokojnimi.
Nelida tebi pa vse najboljše:))))
