Davčna napoved ….
Dobro jutro, prijatelji.
Ste že napisali davčno napoved? Svojo, materino, očetovo, bratovo? Ja, vsem ne uspeva boj s papirji in birokracijo, žal! Jaz sem včeraj pisala materino. Ni ji potrebnih velikih davčnih olajšav. Mislim, da že za skromno življenje nima preveč, pa se tolaži, da je upokojenka in da veliko niti ne rabi. Da ….?!
In ko sem napisala to napoved, sem se zamislila nad svojo napovedjo! Vendar ne tisto za davčni urad, ne! Zamislila sem se nad “življenjsko davčno napovedjo”, nad tisto, o kateri moramo razmišljati vseskozi, ne le konec meseca marca …. In zamislila sem se nad tem, ali bom lahko našla zadosti olajšav? Kam bom šla po olajšave, kje jih bom našla, ko bom pisala to davčno napoved? Bom iskala sosedo, ki sem ji napisala govor za njeno obletnico, čestitko za jubilej njenega prijatelja, davčno napoved ….? Prijateljice, ki sem ji ob vsaki uri varovala otroka tudi ne bom mogla prositi “za olajšave”, ker jih bo najbrž potrebovala sama!!! Mi bo brat dal kakšno olajšavo za vso ljubezen, katere je bil deležen z moje strani? Mi bo hči odpustila zamujene priložnosti in postala tudi ona sama – moja olajšava, kot je v običajni davčni napovedi? Hja??!!
Nora misel, pisanje življenjske davčne napovedi, vendar …… žal bo potrebno izpisati tudi to. Ko bomo stopali po stopnicah, bo vsaka manjkajoča stopnica tista “olajšava”, ki smo jo zavrgli, ki je nismo spravili nekam na varno, vsako manjkajočo stopnico bo potrebo preskoči, a kako dolge korake bomo lahko delali? Koliko manjkajočih stopnic hkrati bomo lahko preskočili? Bo naš razkorak dovolj velik? Ali nas bo pogoltnila vrzel?
Prav danes, ko nam take življenjske davčne napovedi še ni treba pisati, bi si morali zapeti tisto pesem: “Pretežko je breme ležalo na meni, tiščala me krivda je, sramota in greh. Takrat pa sam Jezus obrne se k meni, spoznal sem spet radost, veselje in smeh. Njegova je milost me grehov rešila!”
Pesem mi je povedal prijatelj ob kavi in … ostala je nekje notri! Tako, kot nekje notri ostajajo misli Z.Modreja o Minljivosti:
“Je že prav, da se včasih spomnimo na svojo zemeljsko minljivost. Enkrat bo pač treba oditi s tega sveta, pa če nam je prav ali pa ne. Še dobro, da ne vemo tega trenutka. Da bi le odšli z občutkom, da smo življenju dali priložnost, da nas preizkusi; da smo sebi dali možnost, da preizkusimo življenje v vseh mogočih odtenkih. Da bi le odšli z upanjem in zaupanjem.”
Vem, da je sleherni od nas dal življenju več kot zadosti priložnosti, da ga preizkusi … pravzaprav mislim, da si je življenje te priložnosti brez naše privolitve vzelo kar samo!
Razmišljam pa, znova in znova, ali sem sebi dala zadosti priložnosti, da preizkusim življenje? V vseh mogočih odtenkih?? Mi ni morda kakšna zelo lepa in svetla barva le ušla? Jo je še mogoče dobiti in preizkusiti? Ko se tako zamislim nad izpisom življenjske davčne napovedi, se seveda moram zamisliti tudi nad olajšavami! A jih ne bom iskala, ne bom prosila zanje, ne bom mislila na to, katero olajšavo si moram spraviti, katere ne!!! Kajti šele takrat, ko bom morala stopiti po stopnicah, bodisi za navzgor ali pa za navzdol, ker stopnice ponavadi vodijo v obe smeri, bom sproti ugotavljala, kolikokrat bom morala vrzel preskočiti.
Danes bom sebi dala priložnost preizkusiti življenje v vseh odtenkih in o olajšavah danes res ne bom še razmišljala – morda kdaj pa kdaj, samo za intermezzo. In pela si bom, pela si bom vse, kar mi bo prišlo na misel ….. In to – storimo vsi. Zapojmo si in preizkusimo odtenke življenja! Pisanje napovedi pa prepustimo času, ki pride …. ker ….. zagotovo pride!
In – dajmo si vsi možnost preizkusiti vse odtenke našega življenja – v tej naši gmajni je vsak od nas odtenek zase!
Mariči
