Lep pozdrav vsem knjigoljubcem! Pred kratkim sem prebrala oz. nameravala prebrati knjigo Markiza de Sada – Juliette Justine, in kaj je sledilo? Totalen šok! Vzamem delo v roke, kot vzorna bralka najprej preberem predgovor (nekaj na temo, da mora te vrstice prebrati in poznati vsak izobražen osebek tega sveta) in se posledično skoraj navpično zapičim v knjigo. Prva stran – nič posebnega, obrnem – heeej, kaj se ta človek gre?! Priznam, mogoče sem preveč konzervativno vzgojena, mogoče imam slab želodec, toda česa takšnega res ne morem prenesti. Prežvečiti mi je uspelo natanko dvajset strani in nato… fertik, end in Schluss. Ne morem in ne gre, pa konec! Kakšno je vaše mnenje o tem čtivu? Je slednje res takšno, ki bi ga bil moral predelati sleherni intelektualec (oz. nekdo, ki se zanj šteje)? Povejte prosim svoje mnenje, da se odločim, če je vredno knjigo še enkrat vzeti v roke (kljub morebitnim čudnim pogledom in zardevanju knjižničark:) ) Lep pozdrav vsem skupaj in le pridno berite… papa

Nekje sem prebral, da je knjigo zmožen do konca prečitat le skrajno bolan um.
Tako da se ne sekiraj…

Nisem prebrala, ampak verjemi, če ti ni všeč, je ni treba prebrati. Če bi bil tisti, ki je pisal predgovor kaj intelektualca, ne bi pisal takšnih neumnosti.

ok, priznam, jaz sem eden od modrijevih bolanih umov. prebrala sem celo juliette justine. in po pravici povedano, ni to ravno nekaj s čimer bi se en izobražen osebek lahko ponašal. ja, no, prebrala sem tudi 120 dni sodome. de sade je (po mojem) na prvem mestu od tistih “pisateljev”, ki bi jih morali prepovedati. pa se imam za izobraženo in široko razgledano in sploh strpno osebo. ne imet slabe vesti, ker ne bereš de sada. vzami raje kako knjigo amande quick. ali judith krantz.

Meni je uspelo prebrati kakšno stran več, potem pa ni šlo naprej. Sem razmišljala o tem, kakšen človek je bil ta de Sade, kaj hudiča je bilo z njim narobe, da je njegov um ustvaril tako zgodbo.
Sama se imam za precej odprto osebo, ampak tole je bilo pa preveč zame.

Če ti knjiga ni všeč je eno, da pa govorite, da je to stvaritev bolanega uma, in da to lahko berejo le bolani ljudje je pa odraz nestrpega duha. Sade je lakmusev papir, kjer se pokaže kakšno so v resnici ljudje. Vsekakor se je bolj bati ljudi, ki bi prepovedovali pisatelje kot pa pisateljev samih. Še posebej, če se imajo za liberalne in odprtega duha. Za bruhat!!!!

Jaz sem prebrala Juliette & Justine in sem očitno en izmed tistih bolanih osebkov, ki nimajo problema s tovrstno literaturo. Tudi zardevanja knjižničark ni bilo, kolikor se spomnim. Sem pa absolutno proti vsakršni cenzuri, čeprav bi odsvetovala branje kakšnim preobčutljivim ljudem. Kolikor vem, je bil de Sade še 30 let nazaj prepovedan v Franciji. Brala sem že podobne stvari, kakšni prizori v Ameriškem psihu so morda še težje prebavljivi. Ampak ne vem, nimam takega problema s tem kot večina ljudi, očitno. Meni se zdi, da so podobne misli možne v hudo večih ljudeh, kot si upamo priznati, tako da na de Sada nikakor ne gledam kot na bolan um.
Kar se pa tiče intelektualcev – nihče ne bo t.i. intelektualec samo zato, ker je bil zmožen prebrati neko knjigo. V tem primeru se gre lahko kvečjemu za razgledanost.

No ja, z Victorio Holt se ne more primerjati 🙂

strinjam se z iri in iztokom.
vsak mora sam poiskati, kaj mu knjiga sporoča. vsak se sam odloči, ali bo bral ali ne in pravico ima do ene ali do druge odločitve.

če smo že pri bruhanju: veliko bolj na bruhanje mi gre ob samopomočniških priročnikih, ki jih nekateri goltajo v enormnih količinah—-pa ni videt, da bi jim kaj pomagalo.

Ha ha, smuk, prav imaš! Prva in edina knjiga, ki sem jo z veseljem vrgla v smeti je bila ena “umetnija” od dr. Graya. Še vedno me preplavi občutek ugodja, ko pomislim na tisto knjigo v smeteh, kamor je spadala…. ah. 😉

Imaš vso pravico, da ti gre pri de Sadu na bruhanje, tako kot ima Smuk vso pravico, da mu gre na bruhanje pri priročnikih za samopomoč. Kako se kot bralka odzoveš na katerokoli knjigo je seveda tvoja osebna stvar.

Nisi edina, ki je odnehala po dvajsetih ali tridesetih straneh; to je namreč edina knjiga iz zbirke Dotik, ki mi jo je večina prijateljev vrnila neprebrano.

Jaz sem prispela do konca knjige v stanju zdolgočasene otopelosti – pa ne zato, ker bi si zakrivala oči pred ‘temačnim’ delom človeške narave ali pred lastno nasilnostjo, enostavno me je avtor s neskončnim kopičenjem prizorov nasilja do skrajnosti prenasitil. Težko bi govorili o kakšnem pripovednem loku, o suspenzu, o čemerkoli s čimer bi me pritegnil; potem ko na prvih dvajsetih straneh šokira, sledijo neskončne variacije na temo, podvržene ničemur drugemu kot njegovim trenutnim kapricam. Seveda de Sade v resnici ni počel nič podobnega; sem in tja kakšen analen odnos s prostitutko ali poskus bičanja, vse skupaj se konča tako, da ga njegova tašča spravi za zapahe. V ječi in norišnici preživi 29 let.

Privržencem in nasprotnikom de Sada priporočam biografijo Neila Schafferja The Marquis de Sade – a life, Picador, 2001 (516 strani).

Ej, super!!!

Mislim, ne knjiga, ampak tale debata, ki jo je sprožil De Sade. Če bi bili o še kakšni knjigi pripravljeni tukaj kaj zanimivega napisati, pa bi se tale forum splačalo odpreti večkrat kot enkrat na mesec.

Še o knjigi. Sem jo prebrala, sicer zelo “poševno” (na hitro, s preskakovanjem..). Takšno sadistično pisanje me naredi zelo živčno in nejevoljno, mogoče ravno zato, ker odkriva v človeku temne skrite kotičke?

De Sada se rahlo spomnim iz študentskih let; vsekakor to ni literatura, ki bi jo hotel še kdaj prebirati. Podobne občutke mi je povzročal tudi Bret Easton Ellis z Ameriškim psihom, ker je – mogoče predvsem zaradi sodobnosti – bistveno bolj realističen, grozljiv in odvraten. Ne vem, zakaj človek takšne stvari prebere do konca. Vsaj zame velja, da mi seciranja polmrtvih posiljenih žensk ne grejo prav pogosto po glavi. Mogoče gre pri vsem skupaj za učinek zabaviščnega vlaka smrti: plačamo, da ne uživamo.

Toro, človek takšne stvari prebere do konca zato, ker tako želi. Ali pa – v tvojem primeru – ne želi. Zame je Ameriški psiho čudovito ogledalo sveta potrošništva, kjer je že osebnost sama postala artikel in kjer pristnih odnosov ni. Je kritika takega sveta, ne pa izliv nekega kvazi bolanega uma. Ameriški psiho je pionir blank fictiona in je zelo dobro zasnovan in formalno ter jezikovno dovršen.
Človek takšne stvari prebere do konca, ker ne razmišlja o efektu užitka in ne-užitka, ampak razmišlja o delu samem. Užitek mi nudi posledično in ne nujno zaradi želje po naslajanju nad seciranjem mrtvih žensk, temveč zaradi drugih stvari, ki se skrivajo pod in med črnimi znaki na belih straneh.

iri,
imaš dober smisel za podajanje razlag.

V angleški verziji te knjige sem prebrala naslednje: de sade je knjigo napisal na prošnjo svojega t.i. založnika, ker so se njegove knjige tisti čas dobro brale, ga je prosil torej še za zgodbo, ki se bo brala. De Sade je knjigo napisal s sarkastično konotacijo in zraven ob oddaji knjige dodal, da bo to knjigo lahko prebavil le skrajno bolan človek. Jaz sem jo, vendar poskusite prebrati tisto, kar sledi po šokantnih seksualnih pripetljajih. Brala sem jo že dolgo tega. Danes bi jo brala verjetno z drugačnim pristopom, vendar mi do tega pravzaprav niti ni.

E, Tiki hvala. Torej je citat, ki sem ga navedel, kar od avtorja samega. Pa toliko jeze je povzročil :).

Hej, pozdravljeni,

kaj pa Incest?

V knjižnici sem zasledila to novo knjigo, pa, a jo je kdo prebral? A je podobna kot Juliette&Justine?