Knjge Davea Peltzerja so mi odkrile stisko in izkušnjo otroka, ki se najprej bori za svoje preživetje ob ‘odštekani’ ter kruti materi, nato pa izkusi še življenje kot rejenec v rejniški družini. Če se kdo sprašuje, kaj je težko otroštvo in kako kljub vsem težavam postati boljši človek, naj si prebere te tri knjige.

če imaš rad tako branje, poišči še “Prva oseba množine” , seveda spet pozabila avtorja. Krasna knjiga.

Prva oseba množine – res krasna knjiga, avtor Cameron West. Vredno prebrati!

Sama sem eno od teh treh Peltzerjevih knjig prebrala, pa se ne morem spomniti, katero izmed njih. Ne vem, če sem pripravljena prebrati še kakšno. Ne, da ne bi bila bralna, ne, da ne bi hotela vedeti, kaj se dogaja, ampak preveč me po moje izžame, kaj vem.

prvovrsten psycho-****!

Žal se prepogosto ne zavedamo, da je takih zgodb tudi polno okoli nas…

ja jih je, ampak potem naj se s tem ukvarjajo strokovnjaki! dotična knjiga pač z leposlovjem nima nikakršne zveze.

tip je izkušnje otroka – pa najsi je ta otrok on ali kdo drug – prelil v mastne denarce. prevarant torej. podoben kot coelho. vsa tista globina ni prišla iz njegovega lastnega razsvetljenja in potrebe po razsvetljenju ostalih smrtnikov, ampak iz potrebe po denarcih. marlo morgan: isto s***je. samopomočniški priročniki: isto s***je.

Ne, Cameron West je zlorabljan otrok, knjigo pa je napisal zelo berljivo in zanimivo, torej leposlovje. Nič nimam proti temu, da pisatelji obogatijo, saj bogatijo tudi nas. Če samo opozarjajo na problem, tudi prav, bolje, kot da ne naredijo nič, če že imajo dar pisanja. Ali so vsi pisatelji, ki ne pišejo avtobiografij kar prevaranti? Ali je Michael Chrichton velik prevarant, ker Jurski park ni resničen? Ali je zelo narobe, da je obogatel ali pa je nekdo nevoščljiv?

Jah ne, kaj je šele potem Rawlingova pa njen Harry Potter. Čeprav zakaj pisati, da je Marlo Morgan prevarantka? Njeni knjigi sta mi bili všeč, drugo pa je oznanjanje, da je to res doživela. In Coelho? Če ti je všeč njegov stil pisanja, potem ni z njim nič narobe. Toliko pa že imaš možganov, da znaš ob branju razmišljati s svojo glavo, saj temu naj bi bilo branje namenjeno, a ne?

Prebrala sem delo Prva oseba množine. Navdajala me je z mešanimi občutki, zvedela veliko o terapijah, delu z zlorabljenimi otroci. Seveda v določenem okolju.

Cameron West se mi zdi pogumen, da je tako v podrobnosti opisoval svojo zgodbo, agonijo, občutke, odnose z ljudmi, ki so ga obdajali. Seveda je z zadevo tudi zaslužil, na svoji stiski je itak tudi zgradil svojo poklicno pot.
Zlorabljeni pomagajo, zdravijo, svetujejo zlorabljenim. Ni vedno najboljša rešitev, čeprav prednosti definitivno so.

Ne strinjam se vedno z njim. Predvsem do okolice se mi zdi njegov odnos precej egoističen. Prav vsi naj bi živeli v skladu z njegovo boleznijo, večplastno osebnostjo, jo sprejemali in ji popuščali. Celo njegov majhen sin naj bi bil prisoten ob njegovih preobrazbah. Ne spoznam se na psihologijo, vem pa nekaj o socialnem delu. Vem, da mora biti takšen posameznik sprejet s strani okolice, družine itd. Ampak kje je meja? Je dopustno, da Cameron pričakuje, da se bo njegov sinček sprijaznil in živel s tem kasneje brez posledic, če bo gledal, kako “prihajajo” iz telesa njegovega očeta drug za drugim majhni fantki, deklice, ….

Tina32, torej bi moral oče zapustiti otroka, ali se kar ločiti ali kakšna rešitev bi bila boljša?
Kot naslov pove, oče ni oče, oče smo mi. Tudi otroci, ki morajo včasih ven in kaj povedati. To je pač posledica groze v otroštvu, spačena psiha. Ne verjamem, da ima njegova družina dosti možnosti. Če ga imajo radi in želijo ostati skupaj, to pomeni ostati skupaj z njimi, njega v ednini kratkomalo ni. Ne obstaja. Razcepil se je. Njegov sinček se je s tem naučil ljubezni. Ljubljenega človeka popolnoma sprejemaš, ne pa pogojno.

Nastja, imaš prav, ravno o tem sem razmišljala.

Vendar Cameron lahko to delno nadzoruje. Je prav, da njegove osebnosti zavestno izpušča ven pred sinčkom? Kakšne so lahko posledice?

Poleg tega je med nami ogromno v otroštvu zlorabljenih otrok, več, kot si lahko mislimo. Pa se jih/nas večina trudi, da ne prenašajo svojih travm naprej na svoje otroke… Ne privoščijo si tega. Ne vem, če bi bilo to fer do otrok.
Kakšna ideja?

če so starši telesno okvarjeni, slepi, pohabljeni, po nesrečah invalidi – to so vse življenjske preizkušnje, ki niso negativne za otroke, pač pa jih širijo. Morajo imeti starše radi, kakršni so, in to je prav, pa tudi nobene druge izbire ni. Ali je pri duševnih boleznih kaj drugače? Lahko jih skriješ, če si dovolj zdrav, kaj pa če nisi?
Duševno moteni, ki lahko izbirajo, so že na dobri poti,ampak kaže, da Cameron še ni dovolj zdrav, ni tak primer. Zdi se mi, da njegova psihiatrinja svetuje, naj prihajajo vsi na dan. Že tako živi nevarno življenje, ker vozi avto. Me je bilo kar groza, ko sem te prizore brala. Zdi se mi, da ni dovolj zdrav, da bi imel izbiro. Saj so se nekateri tudi v postelji pri ženi silili ven,uh.

Saj so se nekateri notranji otroci že začeli poslavljati, najbrž se ne bi mogli, če ne bi prišli prej ven. Ne vem, sploh se ne spoznam. Mi je pa to silno privlačna tema.
Načelno se mi zdi zavijanje otrok v vato slaba popotnica za življenje, slabo ravnanje z njimi mi je kriminal, to kar prestajajo Cameronovi otroci pa je neobičajno, a ne negativno. Vedo dosti o tem in razumejo, starosti primerno. Niti slučajno tako škodljivo kot spolno nadlegovanje lastnih otrok.

Za ostale mono-minds (those who are not DID), he he, i like call them so ‘cos they call us DID (Dissociative Identity Disordered), je to težko razumljivo, kot kaže tudi večina od 188-ih mnenj bralcev na Amazonovi spletni strani.

Imagine sitting in the store and suddenly, oh, no, “POOH BEAR!” shouts out of your mouth. Everyone turns. Looks. I smile and try to act like I heard it too and dont know where it comes from.

There’s no way to explain how you went to the grocery store and walk out with $50 worth of candy or how hard buying a simple dress is, since everyone has their favorite color, style, fabric, and dollar amount, and the marathon arguments that consume time and energy, or what to eat, he he or which drink to order he he.

It is hard to get *monominds* to understand that “it” is no game, it’s not a joke, and the hardest thing to accept is that we have this because there are some people in the world who think its right to hurt a kid.

Drug bralec, ki tudi ni monomind, se ne strinja, da so tranzicije vedno tako “čiste” kot jih opisuje avtor Prve osebe množine: For example every time there was a switch, the author alleges that his body “shuddered”…as in “shudder, switch”…and I think there was even a “shudder, poof” in there. In predlaga knjigo “The Magic Daughter” Jane Phillips.