Decembra beremo

Ne samo decembrske:)

Adam Kay: Tole bo bolelo – ne vem, kaj bi rekla:(. Čisto prijetno branje, mi pa ni jasno, zakaj tak pomp okoli nje, res ne. Nekaj anekdot, precej “šimfanja” sistema (upravičeno seveda) in to je to.

Rooney Sally: Normalni ljudje: Spremljamo Marianne in Connela nekje od srednje šole dalje. Zanimiva zadeva, s tem, da bi Connela jaz sunila v rit zelo kmalu na začetku, Marianne pa ga ne. Ljubi jo, pa tega ne upa pokazati okolici, seksata, ampak tega ne sme nihče vedeti, saj je ona izobčenka (pa še sedaj ne vem, zakaj točno), on pa priljubljen v šoli – kasneje se pa zadeva obrne.

Kalan Katarina: Diagnoza blondinka: Sicer kar tekoče branje, ampak reciklaža Bridget Jones:(.

Coben Harlan: Ubežnik – kriminalka: Uspešna družina (recimo), ki pa se sreča s tragedijo, saj hčerka zapade v drogo, tu je še nasilen fant in trud očeta (pa tudi matere), da jo rešita.

Pregl Slavko: Srajca srečnega človeka: biografija, tekoče branje.

David Lagercrantz: Dekle, ki je živelo dvakrat: : Zaključek Millenniuma, tako da gremo lahko naprej:). V stilu prejšnjih dveh.

Kjersti Annesdatter Skomsvold: Hitreje ko grem, manj me je

O čudaški gospe in njenih simpatičnih prigodah. Ni pa zgodba tako enostavna in površinska, kot mogoče daje misliti moj prvi stavek. Ko proti koncu zgodba seže v globino, presune. Kar preberite. 🙂

Zakopane laži; Kristina Ohlsson – kriminalka, prva iz serije o Martinu Benner-ju, odvetniku, pol Švedu, pol Američanu, ki se zaplete v raziskovanje oz. iskanje resnice o Sari, ki naj bi bila serijska morilka na dveh kontinentih – pa nič ni tako, kot se zdi. Sovražim take romane, ker potem čakaš na drugi del, pa ga ni in ga ni:). Tole namreč ne bo isti junak, pa vsakič nova zgodba, ampak je nadaljevanje:(.

V morju zrnce soli: Ruta Sepetys -spremljamo 4 osebe (Nemca Floriana, Poljakinjo Emilio, Litovko Joano in Nemca Alfreda). Prvi trije se srečajo na begu pred rusko vojsko na poti do nemškega ozemlja. Vkrcajo se na ladjo Wilhelm Gustloff, v potopu katere (resnično) je umrlo več kot 9000 ljudi. Vsako poglavje “govori” en od teh štirih. Priporočam

Agata Tomažič: Česar ne moreš povedati frizerki

Zbirka kratkih zgodb, katerih junaki so čisto povprečni ljudje, dokler se ne zgodi…
Človeške lastnosti prepletene z živalskimi izpričujejo svojevrsten humor in dajo krepko misliti.
Priporočam.

Milena Miklavčič: Ogenj, rit in kače niso za igrače – Moške zgodbe – 3. del

Z moškimi zgodbami se zaključuje cikel zgodb, ki jih je objavila M. Miklavčič. Kot prejšnje ti res dajo misliti, predvsem pa te stisne pri srcu, ko se zaveš, da se dogaja tudi zdaj oz. še ne v tako daljni preteklosti.
Dobro je, da niso tako zelo politično enostransko obarvane kot so bile prejšnje, pogrešam pa še kakšno pozitivno zgodbo.
Vsekakor vredno branja, čeprav seveda to ni literatura v pravem pomenu besede, temveč le objava zgodb kot so jih povedali ljudje.

Tadej Golob: Dolina rož: Birsa je spet udaril, tokrat malo drugače, saj je sedaj s.p. zasebni detektiv. Sedaj me pa moti, ker imam ves čas pred očmi Cavazzo in mi ne gre skupaj z opisom v knjigi:( (starost, višina, barva las……). Je pa dober Tadej, ni kaj.

Ja, jaz imam tudi težave s Cavazzo. Birsa je v moji domišljiji prav tako drugačen. 🙂
Me pa zanima, kako so izpeljali celo nadaljevanko Jezero. Začetek je kar obetaven.
Leninov park in Dolina rož pa sta moje darilo sami sebi za Novo leto, torej me branje še čaka. Nestrpno pričakujem.
Sem pa tudi jaz navdušena nad Tadejem Golobom.

Meni nadaljevanka sploh ni všeč. Se vleče, nič se ne zgodi. Vem, da je knjiga vedno boljša, tukaj najbrž veliko boljša. Mi je žal, da sem pričela gledat. Se tudi bojim, da bom imela Cavazzo pred očmi…((. Najbrž si pravega ne bom znala(mogla) ustvarit.