Molji, ste še tu?! Upam, da se še kdo pridruži, meni je ta tema ljuba in sem jo z veseljem spremljala.

Torej:
D. Lagercrantz: Dekle v pajkovi mreži
Tako-tako. Lagerkrantz še kar suvereno nadaljuje Larssonovo trilogijo (ki to ni več), ampak vseeno nekaj manjka. Malo je pa vseeno že dolgočasno stalno preigravanje družinskih vezi. Ni švoh, ampak je tudi res, kar mi je rekel očim, sicer strastni bralec in čigar mnenja glede branja se mi zdijo kar relevantna: ko prebereš prvi del Milleniuma, prebereš vse.

Jodi Picoult: Picture perfect
Naslov in naslovnica me nista prepričala, tudi opis ne preveč, a ker mi je avtorica blizu, sem zagrizla. Pa lahko rečem, da nisem razočarana. Picoultova se loteva sodobnih “problemskih” tem, včasih sicer bolj vezanih na ameriško kulturo, ki pestijo sodobno družbo, a o katerih se premalo piše in govori (najstniške nosečnosti, smrtna kazen, streljanja v šolah). V tem romanu se posveti nasilju med štirimi stenami. Kar z enim cmokom v trebuhu sem brala. Kako protagonistka, uspešna znanstvenica, predavateljica, raziskovalka, skoraj do zadnjega zagovarja moža in upravičuje njegov tepež. Všeč mi je, ker avtorica zna dobro izrisat karakterje in jih naredi popolnoma realne. Zagotovo se je še lotim (vsake toliko si naročim njene knjige, da mi zaležejo po ena na leto za nekaj časa).

V branju: J. R. Palacio: Čudo
Vsake toliko se lotim tudi kakšnega mladinskega dela. Dostikrat sem pozitivno presenečena nad kakovostjo, kar me veseli. Da vidim, če bo Čudo tudi v tej kategoriji, glede na odzive drugih bralcev priznam, da imam visoka pričakovanja.

No, jaz po mladinski literaturi posegam zelo pogosto in moram priznati, da me zelo redko razočara (pri odrasli tega ne morem trditi:().

Prebrano pa: Peščena gora, Joanna Bator – na začetku malo skeptična, potem me je pa samo potegnila vase. Dogaja se po vojni v nekem šlezijskem mestu, v bistvu spremljamo zgodbo treh žensk in preko tega tudi dogajanje v tistih časih. Več pa mogoče tule: https://www.mladina.si/183169/joanna-bator-pescena-gora/

Otok, Asa Avdic -kriminalni triler – na samotni otok odpeljejo šest ljudi, vsi so kandidati za eno delovno mesto. Dogaja se leta 2037 na Švedskem, berlinski zid ni padel, Švedsko priključijo velikemu avtokratskemu vzhodnemu bloku. Glavna junakinja, Anna Francis je marljiva birokratka, ki bo na samotnem otoku opazovala skupino kandidatov, ki se potegujejo za mesto v obveščevalni službi. Že prvi večer bo uprizorila svojo smrt in potem spremljala, kako se bodo kandidati odzvali na nepričakovano smrt in spoznanje, da je med njimi morilec. Sicer ravno za dol past ni:), ampak luštna.

Spomini iz pozabe, Bogdan Novak -25 kratkih zgodb, v katerih spremljamo njegovo odraščanje po vojni. Kar OK, jaz namreč neka velika ljubiteljica kratkih zgodb nisem.

Ker sem ugotovila, da sem zgrešila kar nekaj Demšarjevih del, sem si sposodila še enkrat že prebrane in neprebrane – mislim, da jih je 10?, kriminalke, meni všečne, na ravni marsikatere tuje.

Na stara leta sem vzljubil svojo mamo, Dušan Jovanović – sicer je na trenutke že kar malo preveč prostaški, če ne celo vulgaren, ampak meni osebno je bila bolj všeč kot Milena. Milena mi je namreč delovala malo preveč zaigrana:(.Dušan pa pove tako, kot je tudi res bilo.

Res vam hvala, Marko Vidojković – kopiram: Leto 2017: Jugoslavija ni nikoli razpadla, nasprotno, je visoko razvita država, v kateri levitacijski superhitri vlak od Beograda do Zagreba porabi pičlih trideset minut, v kateri se uporablja tablične računalnike Obod Cetinje ter vozi zastave 1001 in v kateri vlada vsesplošna prosperiteta. To je Jugoslavija, ki ne pozna nacionalizma in krvave vojne. Toda, iz sprva nepoznanih razlogov se začnejo odpirati portali, iz katerih prihajajo najprej četniki in ustaši, kasneje pa tudi nič hudega sluteč prebivalci neke druge, nam lastne postsocialistične realnosti. Začne se pravi politični triler, kjer se mešata dve realnosti, tista realna in tista utopična. Leta 1989 se je namreč pod težo zgodovinskih premikov čas razcepil na dvoje, na tistega, v katerem Jugoslavija obstoji in na tistega, v katerem krvavo razpade. In prav ta utopična Jugoslavija, kot zmes nostalgije in alternative, je način razmišljanja o postjugoslovanski realnosti tukaj in zdaj.

Zakopana voda, K. A. Tucker – nič posebnega, za možgane na off: Mlado dekle, prepuščeno smrti na odročnih poljih Oregona, je trdoživo in preživi. Izgubi pa spomin. Nastani se pri stari gospe, nergaški a dobri. Ima svoje kaprice, gospa, ne junakinja, ena od njih je ta, da ne mara moških in tudi nihče nima dostopa na njeno farmo. A kaj, ko je sosedov sin tako presneto privlačen (presenetljivo, itak).

Belo se pere na devetdeset,Bronja Žakelj – o tej sem že pisala, samo ne vem, ali tukaj, ali kje drugje. Kaj naj rečem? Mene je navdušila. Zakaj? Ker kljub vsemu “sranju” ostaja tako zelo optimistična, pa tudi zato, ker piše o časih, ki sem jih živela tudi jaz. Sicer malo starejša od nje, ampak to je to.

Samo jaz, Moyes Jojo – če vprašate mene, bi morala ostali pri prvi in edini, sori. Ker že druga mi je bila malo prisiljena, ta pa sploh. Gre v Ameriko, kjer postane spremljevalka bogate ženske, fanta iz drugega dela, pa pusti v Angliji.

Dost je!