Pozdravljeni!

Ko sem bila otrok – prvorojenka,sem s strani staršev,predvsem mame doživljala razna poniževanja,zaničevanja in občutek manjvrednosti.Za sabo imam še sestro(22 mesecev mlajša)in brata(7 let),pa so na sestro dali VSE.
Ali je bilo to pri obleki,razumevanju,obiskov diskotek pa verjetno še kaj in se sedaj ne spomnim.Leta so minevala in ta gnev poniževanja,manjvrednosti se ga je nalezla tudi sestra.tako sem bila sama proti dvema.Lahko si mislite kako sem se sama sebi zdela dobra….

Zrasla sem v zaprto,nesamozavestno osebo in taki danes ne preživijo.Takrat sem si zadala cilj,da bom jaz nekoč boljša mama in tega ne bom počela pri svojih otrokih.
No,naj povem bistvo;še danes je tako z obema(sestro in mamo).Primorana sem bila narediti STOP v glavi( to je bilo pred parimi meseci spet in tokrat je dokončno),kar pa je najtežje a ne.A ko vidiš da ti tudi sedaj,ko sem poročena mečejo polena pod noge,in da tudi delajo razlike med vnuki(mojimi in sestrinimi),se vprašaš čemu je to smiselno?

Naj povem še to,da me je že tavelika hčera(10 let) dostikrat vprašala zakaj jih babi ne mara,pa sem ji pač povedala kaj in kako.Zanimivo je tudi to,da tamala hčera(4 in pol leta)dostikrat v pogovoru reče”babi z bloka je čudna,pa ne mara nas”(ker živi v bloku,je babi z bloka da boste vedeli zakaj se gre).Sin pa nič kaj dosti ne komentira,odobrava pa ne tako obnašanje.

Torej sedaj nimamo stikov(ne s sestro in mamo,ter očetom)od lani – julija meseca.Sama v sebi sem bolj mirna,samozavestna,lotila sem se hujšanja,pa kar je najbolj pomembno ne izgubljam”živcev” in se ne “derem” več na otroke,ampak se lepo mirno pogovorimo. Vsi kot družina smo bolj umirjeni in skupaj smo močnejši.Svoje otroke imam srčno rada in mi na kraj pameti ne pride,da bi delala razlike med njimi.Če kateri rabi kaj za obleč,pač kupim vsem trem ali pa pri sladkarijah tudi.

Zanima me,če imate ali pa ste tudi druge imele podobno izkušnjo,ter kaj ste storile?

lp,mamiMaja

če dobro razumem, govoriš o razlikah, ki jih starši delajo med otroki. tudi tebe kot otroka je to doletelo in ti pustilo trajen pečat. zdaj se ti trudiš, da zgodbe ne bi ponovila na svojih otrocih.

ja, poznam, ker se je tudi pri nas dogajalo. ampak sem šla preko tega in imam s starši zdaj ok odnos. pozabila ne bom nikoli, tudi brata, ki je bil vedno privilegiran, imam srčno rada in se v redu razumeva. ne zdi se mi vredno, da bi zaradi napak, ki so jih starši delali v preteklosti, bila zdaj brez brata in brez njih.

pri lastnih otrocih se pa seveda trudiš, da ne bi ponavljal napake. ampak da bi zaradi tega, ko eden rabi teniske, kupila teniske tudi ostalim, se mi zdi pa noro. saj se ve – kar kdo rabi, tudi dobi. če pa govorimo o priboljških (slaščičarna, kino, izlet…), tega pa so vsi enako deležni.

Hvala, da si se oglasila na moji temi. Nekajkrat sem že prebrala vse poste in jih še bom.

Tu sem se pa zdaj spomnila bratovih smuč, sestrinega novega kolesa,….meni pa niso nikoli nič kupili. Ker sem preveč ven tolkla. Ker sem jih opominjala, da nekaj ni ok. Ne naglas seveda, s svojo boječnostjo in zaprtosjo vase. Ker že kot triletnica nisem hotela dati očetu lupčka, ko so me silili z njim. Spomnim se tega, čeprav sem bila tri leta stara. Pa kako sem se polulala v hlače, ko sem se pri teh letih skrivala za kavčem, ko je oče kričal nad mamo in jo tepel po uro, dve, ker si nisem upala na stranišče.

Vesela sem, da si zdaj srečnejša. Tudi za mene ni prepozno.

Če kateri rabi kaj za obleč,pač kupim vsem trem ali pa pri sladkarijah tudi.

Mene je pa zmotil tale stavek. Ne morem mimo njega, da ga ne bi pokomentirala. Zakaj kupiti še ostalima dvema otrokoma oblačila, če jih ne potrebujeta? Jaz imam dva otroka in kadar kdo kaj rabi takrat kupim in ne takrat ko eden rabi, kupim za oba. To se mi zdi nesmisel, pa imam oba enako rada in se tudi obema enako posvečam. Pač vsakemu takrat ko rabi in tisto kar rabi. Ne smisel se mi zdi, kupovati ali dajati nekomu nekaj kar ne rabi, tako kot pišeš ti mamaMaja. Če ima eden od otrok nove superge in jih drugi tisti trenutek ne rabi, mu jih ne kupim, temveč mu jih kupim takrat ko jih potrebuje. Zakaj misliš, da sedaj pa delaš prav in da je tvoja mama delala narobe. Ne me razumeti narobe, vendar me tak način tvojega razmišljanja moti oz. ga ne razumem, kar se tiče kupovanja za otroke.

Kot pišeš, da si sedaj glede tega, da nimaš stikov s starši bolj mirna, mogoče sedaj res, vendar mislim, da se to dolgoročno ne bo obneslo. Ali si kdaj pomislila na to, da se je treba s preteklostjo soočiti, se s starši pogovoriti in zamere prebroditi (obstajajo tudi delavnice). Ali se ne bojiš, da se ti kdaj to ne bo vrnilo, saj imaš potomce, ki gledajo in doživljajo odnos med tabo in tvojimi starši. Sigurno sodim na pamet, vendar sem vseeno prepričana, da vezi med starši ni mogoče pretrgati vsaj dolgoročno ne. Če pa že imaš tako slabe izkušnje in zamere, potem pa se staršem odpovej in na stara lete od njih ne pričakuj, da boš od njih tudi kaj dedovala – tako bi bilo edino pošteno.

To je bil le moj komentar, za kar pa ne trdim, da bo za vse vas sprejemljiv.

Lep dan.

enako! Se najdem v tej zgodbi, le da nisem bila primerjana s sestro ampak drugimi. Vsi drugi so boljsi, pametnejsi, lepsejsi… bla, bla, bla, kadar koli se srecamo eno in isto…
Sem odrasla v nesamozavestno osebo in verjamem (kar je res najslabse), da so drugi boljsi.
Mogoce nekoc ne bom mislila tako, vsaj srcno upam.

Pozabila pa sem odgovoriti na tvoje zastavljeno vprašanje.
Trudim se, da sem boljša mama, vsaj v stvareh, ki jih pri svojih starših ne odobravam.

lp

Pozdravljena,238754 …!

Očitno sem se narobe izrazila,ko sem napisala da kupim vsem.Kupujem malenkosti(spodnjice,nogavice).Če so pa večji izdatki,pa točno vedo kdo je na vrsti,ker se sproti dogovarjamo.

Pa sem probavala “zgladiti” odnos s starši,pa nikoli ni šlo.Ne bom se vedno
znova jim dokazovala,ker v končni fazi ne živim več z njimi.To sem prerasla.
Tudi jaz sem oseba,ki je nekaj vredna,ki lahko živi z vsemi slabimi in dobrimi lastnostmi in ne rabim njihovega večnega “nerganja”,da iz mene nič ne bo.
Nisem več njihov mali otrok ali najstnica s katero so lahko počeli kar so želeli.Nič več,vsak ima dostojanstvo in tudi jaz sem ga našla,HVALA BOGU.
Našla sem svojo srečo in to jih najbolj jezi,ker jih ne kličem za vsako malenkost kot sestra.Sem tudi drugi tip človeka in prav je tako.Kaj bi bilo,da smo si vsi enaki,živ dolgčas!

Opisuješ,da se mi bo nekoč to ziher vrnilo.Iskreno upam in mislim da ne,saj sem preživela spolno zlorabo.Najmanj kar potrebuješ takrat je zopet neko “pridiganje in zaznamovanje”da si se vse skupaj zmislil.Kaj takega se ne zmisliš nikoli,haloooo.Ti bi se bila zmožna?Nikoli nebi tega nikomur privoščila,še najmanj pa mojim otrokom.Ko sprašuješ če vem za delavnice,sem hodila na društvo,ki pomaga takim osebam,kot sem bila jaz.To ni bilo iz danes na jutri,je bil dolgoročen proces.Nikakor nimam nobenih zamer,le rada bi da bi me sprejeli tako kot sem in pika.Če me pač ne morejo,sem se raje umaknila in jih ne vidim in slišim.To je zame dobrodošlo zdravljenje in v končni fazi sem vesela da SEM se “znebila” tega dela preteklosti in živim dokaj normalno življenje naprej.

lp,mamiMaja

23854 ti si ena takih, zaradi katerih ženske ne prijavijo posilstva, ker so potem samo še enkrat žrtve, žrtve vprašanj, če so koketirale s storilcem, če so imele preglobok izrez, previsoke pete, posiljevalci pa itak dobijo minimalne kazni. In po tej tvoji teoriji, dobro da je 2007 in je že ugotovljeno, da prisiljevanje k odpuščanju in zatajevanju zamer škodi, torej je to tvoja teorija, se je treba s posiljevalcem pogovoriti, mu ne zameriti in ga ljubiti, ker je tvoj starš? Če ne pa se ti bo vse vrnilo? Uboga duša.

Drage forumovke, ki mi odgovarjate, očitno niste še zrele za konkretno debato, vam pa ne zamerim, ker sem pričakovala od vas tak odziv. Sem pa daleč od tistih žensk, ki jih opisuje približno vem. Zakaj se niste sposobne soočiti z debato drugače mislečih?

Lep večer in debatirajte med sabo, ker drugače očitno ne bo šlo.

Žal mi je zate, da si preživljala tako otroštvo, posebno ko pomislim, kako je moja mami delila jagode meni in bratu: eno meni, eno njemu, včasih jih je pa celo še razdelila na majhne in velike: eno majhno meni, eno majhno njemu, eno veliko meni, eno veliko njemu. Pa je samo preprosta delavka brez končane osnovne šole.

Tega sem se nalezla tudi sama – skušam ne delati razlik med otrokoma.

Vendar mislim, da v tvojem primeru ne gre samo za materialne dobrine, ampak že za pravo zlorabljanje, zato poskrbi zase! Šele potem boš lahko skrbela za otroke.

Srečno!

Prepričana sem, da si naredila prav, če si sedaj srečnejša in mirnejša. To edino šteje. Notranji mir, ljubeči odnosi v družini, osebni razvoj. Če si postavila meje svojim staršem oz. se odmaknila od njih, kar je bilo najtežje, te tudi komentarji raznih 238754 ne bodo vrgli iz tira – in prav je tako. Drži se!

Ja, to je pri njenem problemu najbolj bistveno, da kupi obema otrokoma. RES.
Kaj bo pa obžalovala? To, da je več ne bosta poniževali in ji dajali občutka, da je manj vredna?

Jaz ti resno svetujem, da se ne trudiš pomagat ljudem, ker če je to tvoj način pomoči, je raje od tebe ne dobim.

Pa brez zamere!

Aja, kateri del njenega stavka, ko je pisala o tem, da tudi njenih otrok babi očitno ne mara, tako da že sami to vidijo in čutijo, tebi ni bil jasen.

Pohvalno, da ti je uspelo se spremeniti po dolgih letih. To mora biti res težko. Tudi sama bi prekinila stike z mamo in sestro, če bi bila na tvojem mestu.

Tudi jaz sem se morala kar dosti potruditi, da sem prekinila določene vzorce, ki sem jih pridobila od mame (oče je umrl, ko sem imela dve leti). To so bili predvsem klofute in tepež po riti ter kričanje.

Velikokrat, ko sem vzgajala svoja otroka, me je prijelo, da bi jim primazala zaušnico, ampak potem sem se spomnila, da to ni dobro in sem se morala prav potruditi, da ju nisem udarila. To si štejem za velik osebni uspeh.

Šele ko sem imela svoja otroka, sem razumela, zakaj sem jih toliko dobila od svoje mame, zakaj me je tepla. Ugotovila sem, da je bil to znak nemoči, saj je ostala sama s tremi otroki, denarja pa ni bilo. Ko sem to ugotovila, sem precej izboljšala svoj odnos do mame.

Sama sem imela lepo otroštvo, v navadni delavski družini smo bili štirje otroci, sem najstarejša in sem od tretjega leta naprej živela skupaj z mojim očimom. Danes sploh (ko berem razne zgodbe o družinah, kjer so šli starši narazeni in si je drugi starš našel drugega partnerja) mi je jasno, kakšno srečo sem imela – cenim ga in spoštujem, saj mi je bil vedno kot pravi oče. Med menoj in med mojima sestrama in bratom ni bilo nobenih razlik, ne z mamine, ne z njegove strani. Kazen je veljala za vse, nagrada tudi, če je nekdo nekaj dobil, smo vsi. Nikdar v življenju ga nisem videla pijanega in čeprav sta se z mami tudi kdaj zapela (predvsem zaradi nas, ne zaradi sebe), NIKOLI ni bil žaljiv ali nesramen do nje, ali do koga od nas. Človek z velikom srcem, kakorkoli. Dobričina, vedno za hec, starejši kot je, bolj za hece postaja.

Cenim in spoštujem tiste, ki v otroštvu niso imeli sreče, pa so znali priti iz pekla in si urediti življenje. Cenim tiste, ki so znali reči STOP, ne grem se več in se postaviti zase. To da se o tem odločiš in odstaviš lastne starše iz svojega življenja, ker niso bili vredni te besede, je velik korak, kjer je potrebne veliko moči, razuma, trdnosti.
Nikakor ne zagovarjam nasilja, zlorab, maltretiranja, psihičnega ali fizičnega, niti malo nisem tolerantna do tega. In vedno zagovarjam, da je boljše imeti mir, kot ‘skontrafuzlano’ bližnjo žlahto, še manj pa takega partnerja. Nikogar, ki se je odločil za pot, kjer ni nasilja nikoli ne bom obsojala, niti slučajno. Sploh zato, ker niti približno ne vem, kako to je. Si pa mislim, da zelo hudo.
Obsoja lahko samo tisti, ki ni dovolj zrel in ki se ne zna zavedati, da ima v življenju pravzaprav veliko srečo, da živi mirno. Ampak na besede takih, ni vredno reagirati. Ker so prazne.
Odpuščati? Za rane ki nikoli ne izginejo, odpustni listki ne rasejo. Zakaj odpustiti nekomu, ki ti ne želi dobrega? Ki nima niti namena pokazati, da mu je žal in to tudi dokazati? Zakaj prestopiti ta prag in ponovno tvegati? Za takega je že dovolj velika nagrada ta, da se mu umakneš in ga pustiš pri miru. Če se mu ne maščuješ, ker si boljši.

Srečno vsem, ki se zmorete postaviti zase. To so največji dosežki v življenju, za katere je treba veliko poguma. Ne izgubite ga!

Tudi jaz sem doživljala veliko psihičnega nasilja, predvsem od mame, veliko podcenjevanja, zmerjanja- tako, da sem tudi jaz zrasla v izredno nesamozavestno osebo. O sebi sem bila prepričana, da sem grda, nesposobna, zabita, ničvredna. Ko je hodila na govorilne ure v OŠ je vedno prijokala domov, kako sem ničvredna, ker je klepetam pri pouku.Za moje lepe ocene mi porajtal nihče. V srednji šoli sem bila tudi zelo uspešna, a osebnostno zelo prizadeta in sem se umikala na stran a bila skozi prav dobra in odlična, tako, da me nekako niso marali, čeprav nisem nikomur nič žalega hotela in pomagala komur se je zahotelo.
Kasneje sem se poročila in imam deklico, ki je zdaj že dekle in vse njeno otroštvo sem se zavestno odločala, da bom v tem trenutku naredila nasprotno kar je mati meni in tudi materi in očetu (živimo še vedno skupaj v isti hiši) nisem pustila, da ji delata podobne scene kot sta jih meni. Bila sta zelo užaljena in ogorčena, ko sem mamo prvič v ihti nadrla, da naj takoj neha in naj ne govori tako. Bila sem nesramna in je jokala in dejala da bom uničila še otroka. Moja deklica pa je zrasla v bolj samozavestno osebo in sedaj se mi včasih kar malo smeje samo pri sebi, ko vidim, kako zna ostro povedati babici, da to ji pa ni všeč in, da naj svoje mnenje obdrži zase in začuda, babica ni nič jezna (vsaj na zunaj ne) in se celo kdaj zasmeje. Ampak jaz ne bom nikoli pozabila.

Čestitam, da ti je uspelo, jaz poskušam priti do te faze pri tašči in tastu, živimo v isti hiši, pa mi ne uspeva, upam, da mi nekoč bo.

ali mi lahko svetuješ kakšne delavnice

Še predobro poznam te zgodbe. Tudi meni se je dogajalo isto, niso me sicer zaničevali, ampak so delali očitne razlike med nami. Sama sem najstarejša, sestra mlajša dve leti, brat pa deset let mlajši. Še ko je bla mami noseča, sem vedela, kako bo in res je bilo. Pa sem bila stara 10 let. Edina podpora v tistem času mi je bil moj stari ata, ki me je prekleto razumel, ker je sam doživel isto. In enkrat sem slišala, ko je rekel mojemu atiju (zetu), zakaj dela take razlike med nami. To mi je veliko pomenilo, ker sem vedela, da ni vse v moji glavi, da so razlike vidne tudi drugim.
Z leti sem prišla čez to, ne boli več toliko, dogaja pa se še vedno. Oni živijo blizu skupaj, pomagata jima skoz, jaz se bom pa že sama znašla. Ok, ni panike, saj se res. Da pa je mera polna, živiva zdaj pri tašči in tastu, kjer pa se mojemu možu (in tudi meni) spet dogaja isto, samo v hujši obliki. Če bi imela možnost (beri denar), bi že zdavnaj odšla. Mož pa noče v najem, ker sva veliko vložila v to. On si tega, kar se dogaja sploh noče priznat, je tip človeka, ki probleme pometa pod preprogo in potem jih kao ni. In najbolj me pogreje, ko mi tašča razlaga, kako ona ni nikoli delala razlik med otroci. Halo???? Še vedno jih, najraje bi ji začela naštevat, samo tistih, ki jih jaz vidim bi blo za cel napisan list. Jooooj, kako bi kričala…. Tukaj sem pa čist nemočna in ne vem, kaj naj storim. Poskusila sem že veliko – od prijaznosti, do totalnega ignoriranja, pa je vedno isto – brat s familijo je vse! Cel svet se vrti okoli njih, midva sva pa luft. Tako je blo tud prej, preden sta mela otroka.
In če bova uspela met otroke, se bom trudila, da ne bom ravnala tako, kot najini starši!!!!

glej obrnila si se na forum, v upanju da boš razumljena, da bodo ljudje začutili tvojo stisko.
žal pogosto forum ni primeren, ker ljudje, ki tega niso dali skoz, težko razumejo, da se ni šlo samo za eno kolo npr.
kdor to da skoz, pozna tvojo bolečino. seveda se boš obremenjevala s preteklostjo, tudi sedaj ko si pretrgala stike. a boljše to, kot pa dretje (kot sama praviš).

spravili so te tako daleč, da v bistvu nisi imela na voljo nebene dobre izbire. izbirala si med slabšo (prekiniti stike) in še slabšo (moeldovati in se pogovarjati z ljudmi, čakati kdaj se bodo spremenili, tiho prositi ljudi, da ti namenijo malo pozornosti, zraven trpeti do …kdaj?). izbrala si kot si.

želim ti vse dobro! in tudi bo dobro!

Hvala vam za vse odgovore,tako hvale kot graje.Tako pač je na forumu,je treba vzeti v zakup vse skupaj.

Vsak si lahko izbere boljšo pot,le pogum mora izbrati!Jaz sem si ga po dolgih letih in prav je tako.

Ne bom več dovolila nikomur,da me ponižuje(to so počeli 34 let),zaničuje in spodbija mojo samozavest.Končno sem to kar sem vedno želela biti,srečna,
pomirjena,umirjena in svobodna.To je največ v življenju.Kaj mi bo bogastvo,če nimam notranjega miru?Meni je ta pomembnejši,vse ostalo bo že nekako šlo.Le da sem trdna sama v sebi.

Za vse ostale,ki se še vrtite v začaranem krogu poiščite svojo notrajno energijo in le – ta,vas bo rešila in dala moči za naprej,da se postavite na lastne noge.

Noben trud ni zaman,le vztrajat je potrebno.Vztrajnost je vedno poplačana!

Če pa katera želi še osebno kaj,pa pustite mail naslov!

Vse lepo in pozitivno v dan,mamiMaja

Ne delam enako kot moji starsi. Pri svojem materinstvu se zavestno izogibam “napakam” svojih starsev, kar pa ne pomeni, da ne delam svojih napak. Verjetno se bodo moji otroci izogibali mojim “napakam”, delali bodo pa svoje. Popolnoma enako, kot so se moji starsi izognili “napakam” svoji starsev, so pa delali svoje…

Mogoče te bodo nekateri kritizirali zaradi prekinitve stikov s starši. Moram reči, da sem jaz veliko bolj mirna po smrti svojega očeta, ki je tudi celo moje življenje veliko pomagal sestri, zapustil ji vse vredno, kar je imel, meni ne samo da ni pomagal, ampak se je vedno trudil, da za stvari v življenju plačam več, kot bi sicer. Sploh sem pa s tem občutkom manjvrednosti opravila šele zdaj, ko ga ni. Zato te popolnoma razumem in menim, da si naredila prav. Sploh, ker tvoja družina ne prizadeva samo tebe, ampak tudi tvoje otroke. Kako pa boš ti naprej delal s svojimi otroci, je pa odvisno od tebe. Moraš pa biti pozorna na nezavedne vzorce, ki nam jih naši starši “vcepijo” in jih prenašamo naprej. Zato je dobro da prebereš knjigo “Zdrav otrok in ljubezen staršev”, ki govori ravno o tem, da bomo dobri starši šele, ko bomo predelali lastne slabe izkušnje iz otroštva.