Vse ok. Vendar roko na srce je 90% dela od doma nebodigatreba zajedalstvo z mešanjem megle. Ti ne ustvarjajo ničesar kot se sami hvalijo, le jemljejo tistim, ki res proizvajajo, servisirajo, nudijo usluge…

Ma, vsi ste vi isti drek!

Kaj pa se danes proizvaja? En sam nekvaliteten klump, en sam pokvarljiv škart, ki ne zdrži niti garancijskega roka. Pa servisne in druge storitve. Nihče ne zna več ničesar kvalitetno popravit, obrtniki so katastrofa: vse nekaj na brzino, površno, potem pa nikogar ne dobiš na telefon, ko gre za reklamacijo in vsi se samo nekaj sprenevedajo.

Edino zaračunat znajo vsi dobro. To pa ja.

Pa saj delate od doma! Mizar – svoja delavnica. Avtomehanik – svoja delavnica. Vedno več slaščičarjev peče doma. Da ne govorimo koliko frizerka in kozmetičark ima doma prostor za dejavnost. Trgovina? Zapirajo in se selijo na internet. Turistične kapacitete? Slišali kdaj za booking?

Osebno poznam več zaposlenih v gospodarstvu in storitvah, ki delajo na daljavo, kot javnih uslužbencev ki se vozijo v Ljubljano v tistih neznosnih kolonah.

In se strinjam z unim odgovorom – obrtniki so postali zlatarji. Dobro da živim ob meji države in koristim ponudbo “sosedov” – kar se dogovoriš, velja, narejeno korektno do vrhunsko, prej in boljše.

Ja, nebodigatreba je to delo od doma. Zato so bile pa v grafu prikazane države. In najvišje odstotke dela od doma so imele najbolj uspešne države z najvišjim BDP!

Vi bi pa še kar po Cankarjevo, a ne da?

Mentaliteta pač. Slovenski šef je politično nastavljena figura, ki o stroki nima pojma, zato mora imeti prisotno “mrežo možganov” pripravljeno v vrsti kot vojaki, da ko blagovoli priti v službo, so vsi pri roki in mu povejo kaj mora delat, rečt, napisat. Če so na daljavo, je zanj težje ali sploh neizvedljivo.

In za reševanje njegove riti gre po desetine tisočev evrov v najemnine pisarn, ogrevanja, elektrike, vode, vzdrževanja, in tako naprej.

Slovenski šef delavcu zaupa samo svojo rit v trenutku potrebe, zato da dobi plačo za kolikor ima mandata. Njega drugo ne zanima. Niti ko je delo zaposlenega merljivo in bi bilo popolnoma vseeno kje ta človek sedi, ni zaupanja – ker šef njegovega dela ne pozna, zato tudi ne razume in ne ve, koliko in kako delavec dela in posledično ne ve, kaj naj bi sploh meril in ocenjeval.

Niso vsi taki, veliko pa. In verjamem, da jih marsikdo med vami v tem zapisu prepozna.

Tele mamino! Kdo ti pa rihta repromaterial in išče prodajne pogodbe s trgovinami in izvoz? Obračunava plačo?

Ti kar naredi tri tone izdelkov na traku, pa potem sam prodaj, da boš dobil cekin konec meseca, tele zabito. Če ti noben ne bo naročil robe in noben prodal izdelkov, boš v treh dneh brez dela. Potem pa lahko greš golo guzo kazat na onlyfans.

No, da ti realno povem. Delali smo storitveno dejavnost za celo jugo. Uvažali materiale kot edini tedaj, ker te firme sicer niso izvažale v Jugoslavijo, da bi bilo to na trgovskih policah. Vse te zadeve, naročanja, plačila, plače itn, je opravila ena v pisarni. Ostalih zaposlenih nas je bilo vključno z direktorjem 53. Danes pa računalniška doba in kam smo prišli?

Uno zgoraj. Avtomehanik ni mišljen kot delo od doma. Delo od doma so kavčarji. To ne zdrži na dolgi rok, ni šans da bi.

Res je, da ni proizvodnje, ravno zato, bi bilo potrebno zadržati dela, kjer je potrebna fizična prisotnost, saj bodo v nasprotnem, v kratkem vse opravljali roboti, ali pa tretji svet.  V tem primeru za belca, evropejca enostavno ne bo zaposlitve. Izjema so samo redki specifični poklici, in posamezniki. A je mogoče to ta boljša prihodnost? Pametnemu popolnoma dovolj!