Delo v TIC
Glede na splošno retardiranost povprečnega turista v Sloveniji (tistih par, ki to niso, že dobro vedo, zakaj nikoli in nikjer ne hodijo v TICe) je zelo zaželeno, da imaš že kaj izkušenj z delom z mentalno prizadetimi osebki oz. se pripravljaš na kasnejše poklicno delo na tem področju. Ker so trendi glede “kakovosti” turistov še slabši, bo verjetno kmalu uzakonjena še licenca psihiatrične zbornice.
Prvo pravilo je, da so TICi oglaševalske platforme. Torej, ko turistu, še preden te sploh do konca pozdravi, poturiš zemljevid in začneš po njem čečkati “mi smo tu, tu je to, tu je ono”, moraš obvezno označiti še sponzorske lokale, štacune, storitve ipd., tudi če tega sploh ne vpraša. In jih obvezno promovirati in turiti letake tudi v nadaljnji konverzaciji, Bog ne daj slučajno omeniti v pozitivnem smislu koga, ki ni plačal za reklamo!
Drugo pravilo. TICi so neke vrste pošte, torej moraš obvezno prodati tudi določeno normo kitajske krame, od skodelic, piksen ljubljanskega smoga in vode iz Maximarketa, majic in pitaj Boga, česa vse še.
Če ne prodaš dovolj te krame oz. se “sponzorji” pritožijo, da jim ne napotiš dovolj budal, je hitro “noga” in uničujoča “referenca”.
Odvisno od kraja do kraja.
Turistične takse seveda ne kasiras. To plača gost v hotelu, kampu, sobi. Ne pa v TIC.
Ponekod tudi kaj prodajajo. Večinoma pa ne.
Jaz sem delala v takem TICu, da je bil zraven muzej. Tako, da sem prodajala tudi vstopnice.
Fajn je, da poznaš okolico. Je pa večina v TICu študentov, dijakov in marsikdo nima pojma.