Takele izjave pa mene pogrejejo. Noben ne vzame mladih v hišo brez lastne računice, brez skrbi. Doživeto na lastni koži. Da vidiš, s čim vse sta moževa starša grozila, ko sva hotela (no, jaz predvsem) na svoje … Potem se pa zahteva hvaležnost, pa okupirali in okradli, ja seveda.

ne poslušaj moraliziranj v stilu koliko ti bolnik pomeni, ker dejansko človek lahko prenese pritisk samo do neke mere, potem pa se mu celotna zadeva pozna na zdravju – mentalno ali fizično, prej ko slej, verjemi.

To, koliko ti bolnik pomeni, nikakor ni moraliziranje, ampak dejstvo. Smo tudi taki, ki skrb za bolnega družinskega člana dojemamo kot pozitivno izkušnjo, ki nas marsikaj nauči o življenju. To bo tema za drugič. ampak, prosim, ne mi moraliziranju.

V naši družini smo se odločili, da skrb za mamo v podobnem stanju, kot je tale babica, prevzamem jaz. Sem upokojena in mi ni treba na šiht. Drugo je, če domači še hodijo v službo, tam skoraj ni druge variante kot dom. Jaz tega dela ne občutim kot pritisk, to sem že napisala enkrat na tem forumu. Imam pa podporo ostalih članov družine, ki me nadomestijo, kadar imam nujne opravke ali če zbolim – mislim s tem kakšno gripo in to, saj človek, ki ima resne zdravstvene težave, pač nege družinskega člana ne zmore. Enako tega ne zmore tisti, ki to delo jemlje kot pritisk. Da ne bo kdo užaljen – ampak meni moja mama pomeni več kot pa moje udobje. Še zmeraj mi dovolj časa ostane za kakšno knjigo, ogledam si film ali koncert s pomočjo DVD, gojim rože, prijateljice pridejo na obisk – polno je tega. Saj tudi v domu negovalke ne sedijo 24/7 zraven takih bolnikov, torej tudi moja mama lahko sama dremlje ali “gleda slike” po TV, samo, da sem kje v bližini. Itak ne ve, kaj gleda, glavno, da ji čas mine. Zdaj še sama prime žlico, ko jo bo treba hranit po cevki, se bom pač še to naučila. Da o preoblačenju ne govorim.

Avtorici posta svetujem, da povpraša tudi patronažno službo, kateri pripomočki se dobijo bodisi kot izposoja na reverz ali za doplačilo (prilagojena postelja recimo). Seveda, v kolikor se bo v družini našel junak, ki bo skrbel za babico. Danes se že marsikaj dobi za olajšanje dela s takimi bolniki.

Imeti doma starejšo osebo, ki je po možnosti tudi bolna, je za tamlade danes nepojemljivo, ker se ne znajo nobeni stvari odrečt oz prilagoditi. To, da daste mamo v dom je za vas najboljša rešitev, nikakor pa za babico. Predvidevam, da je oče doma, predvidevam, da si tudi ti že odrasla skratka v hiši vas je dovolj, da lahko opskrbite za eno osebo. Lahko pa si dodatno poiščete pomoč. Skratka vse se da. Ne bom trdila, da je lahko trdim pa, da je babica kljub bolezni človek, ki ob sebi rabi domače.

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/26667739

Ena študija je v teku… temelji na MCT olju, ki se pridobiva iz kokosovega olja.

https://clinicaltrials.gov/ct2/show/NCT02709356

Toliko.

Ja, seveda. Pa pomoč je tudi enostavno dobiti, ja. Pred leti, ko je bila takšna moja babica, sta moja starša oba porabila ves svoj dopust za nego babice, potem pa je zmanjkalo. Da o tem, da sta starša tudi bolna (en srčni bolnik, drugi invalid), niti ne govorim. Otroci smo bil vsi od 50 do 100 km stran s familijami in službami. Pomagali smo lahko občasno, ampak to ni bilo dovolj. Iskali smo pomoč, pa je bi bilo to čisto premalo (par ur na teden). Občina pa edino, kar je nudila, je bila prednost pri vstopu v dom. Privat ženske nismo dobili. Bila je včasih ena, ki je to počela, pa je zbolela in umrla. Od takrat naprej ni bilo nikogar, ki bi to počel. Skratka – na koncu ni preostalo drugega, kot pa dom. Ne vem točno kako si nekateri predstavljate tole nego in varstvo dementne osebe? Da je vedno nekdo doma, ki je zmožen poskrbet za takšno osebo? Glede na to, da upokojevanje vedno kasnejše, je to malo težje izvedljivo. Pa tudi ni vsak dovolj zdrav za to, kaj šele vešč tega. Resno, kako si predstavljate to, če so npr. vsi v službi?

Glede psihičnih aktivnosti bi rada pripomnila: res domači nismo tega vešči. Ampak kot sem videla pri svoji teti, tega tudi v domu starostnikov ne počnejo. Dokler je človek pokreten, še kar. Ko pa obleži, gre tudi tam bolj ali manj samo za nego. Dokler je naša mama še hodila, smo jo tudi peljali ven in podobno. Ampak zdaj, ko je lahko največ pol ure pokonci, pa res ne vem, kakšne aktivnosti bi še prišle v poštev. Najraje “gleda slike” po TV, posebno, če so to kakšne reportaže o živalih ali glasbene oddaje. Itak nič ne razume, ampak uživa v tem. Pred kake pol leta je še rada listala po revijah, zdaj jo to utruja, prav tako drobna dela (n.pr. rezanje Tako človeku počasi pojemajo moči in po mojem mnenju tega nobene aktivnosti ne ustavijo. Meni se zdi bolj pomembno, da je človek v okolju, ki ga pozna, in med ljudmi, ki jih je navajen. Ampak, kot rečeno, nisem strokovnjakinja.

*rezanje zelišč za čaj, jabolk za sušenje

Tudi dom se subvencionira tistim, ki ga sami ne zmorejo. Ste vložili prošnjo?

[/quote]

žal je veliko dementnih, ki ne prepoznajo okolja, kjer je živel, kaj šele svojcev… Kakor sem rekla, dokler je dementen še sposoben skrbeti (vsaj malo zase) gre, ko pa je enkrat to nemogoče (v tem je mišljena totalna demenca, ko ne spozna ničesar več, ne ve kaj je hrana, ne ve, da more jest, piti,.. ne ve, da je lačen, žejen… sam povedati ne zna, ker ne ve..) potem je pa za svojca to zelo težko – edino, če je svojec 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pri stvari.

V domovih, kakor sem jaz seznanjena in tudi delala v dveh izmed slovenskih domov – delajo kolikor lahko, tim je majhen, dementnih ogromno in je težko 2 zaposlenima storiti karkoli ”ekstra” za npr 20 oskbovancev, ker enostavno se ne zmore! Če ima dom skupine za dementne, delavnice .. (za tiste, ki so še toliko OK) je pa super..

Oboje je dobro – oskrba na domu in DSO, oboje ima prednosti in slabosti zato pravim, da je tu pogoj pogovor družine in to zelo dober!

Evo, če si edinec nastradaš ob takem človeku,da se ti na koncu lahko zmeša. Se strinjam. Sem bila v isti situaciji.
Ampak, ne strinjam se pa s tem,da ti zakon propada. Moraš se skulirati in takrat misliti tudi na svojo družino,drugače ne gre. Ti polagam na srce, da naredi čimprej kaj v tej smeri. Dementen in nepokreten človek ne bo šel nikamur, mož ti bo ušel. Vem kako je negovati dementnega človeka, sem svojo mamo imela tako, ampak zvečer sem zmeraj poskrbela,da je bila zgodaj previta,nahranjena,umita in v posteljo. Vsaj ob 18.00 uri.
Pa ima človek kaj od svojega zakona,če seveda mož to situacijo razume. Če sva pa kam šla z otroci,sem lepo najela pomoč in plačala. Res ne velikokrat ampak vsaj 3 x letno za kakšen dan. Moja mama je bila dementna skoraj 8 let. Zadnje leto sem jo morala dati v dom ker nikakor ni več šlo. In bom tako rekla, če ga imaš lahko doma, ne ga dati v dom. Saj je poskrbljeno za človeka ampak ni vse zlato kar se sveti. Vsak dan sem jo obiskovala, da sem videla kako je z njo. Pa sama hranila itd… Bogi so do konca taki ljudje tam, čeprav konc koncev ne vedo zase. Vendar je še zmeraj človek in bila je moja mama.

Moj stari oče je imel demenco. So ga dali v dom. Vendar so ga po enem mesecu vzeli ven. Ker drugega kot, da je bil čist in nahranjen ni bilo nič od njih. Po cele dneve je ležal samo na postelji čisto sam…….trikrat na dan sestre, da so naredile osnove. Tako, da je zadnje tri mesece preživel doma . Imel je tri sinove torej mojega očeta in so se izmenjavali vsak tretji dan je bil nekdo izmed njih pri njemu. Torej tri dni moj oče, tri dni stric in tri dni tretji stric. Tudi v službi so povedali situacijo in so to odobrili. Dementni človek itak zadnja pol leta, leto pred smrtjo ne več kot vi pravite za sebe. Demenca poteka tudi petnajst let dokler časa se ne pojavijo res hudi simptomi. Za demenco zbolevajo od cca 35 leta naprej.

In še to ko tu večkrat preberem, da je test demence ura oziroma, da se nariše ura ni res. Moj stari oče, ko so mu povedali, da ima demenco je uro čisto lepo narisal, zadnje leto pred smrtjo pa ni več znal narisati. Je pa največji štos pri demenci to, da je 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} potrjena seciranje možganov po smrti. Prej pa recimo rečejo glede na simptome. Imamo pa več vrst demence. Tista, ki nastopi po 35 letu je več ali manj simptom, da težko izražamo nekatere besede, se jih ne spomnimo takoj naprej.

Kaj so v službi odobrili?
Komu?
Kako?

Kaj so v službi odobrili?
Komu?
Kako?[/quote]

Daj bodi neumnež dobesedno do sebe, če ne znaš povezati stavke, ki so razumljivi ali z malo razuma se pojdi testirat. Ja malo črnega humorja. OČETU IN STRICOMA SO V SLUŽBI DOVOLILI, DA SE IZMENJAVAJO PRI OSKRBI OČETA. TOREJ TRI DNI MOJ OČE, TRI DNI STRIC …….ŠE KAR NERAZUMLJIVO.

In še to, ker ste vsi depresivni tu na monu, da se iz depresije zelo rada razvije demenca. Vam želim dobro, samo, ker ste vsi tu na monu zategnjeni, se smilite samim sebi in tako naprej, da se vzemite v roke. Aja pa še to križanke, učenje, izobraževanje, učenje jezikov ne pomeni, da ne boste zboleli. Gospa v Sloveniji, ki ima demenco zna tri jezike od devetih kakor jih je znala, zna se na pamet naučiti vse kar prebere …… zna sama delati vse….ima pa težave, ki so ji potrdili, da ima demenco. Torej ni se spomnila besede, ko je zagledala žerjav na gradbišču ni vedela kako naj ga imenuje. To se je stopnjevalo.

[/quote]

žal je veliko dementnih, ki ne prepoznajo okolja, kjer je živel, kaj šele svojcev… Kakor sem rekla, dokler je dementen še sposoben skrbeti (vsaj malo zase) gre, ko pa je enkrat to nemogoče (v tem je mišljena totalna demenca, ko ne spozna ničesar več, ne ve kaj je hrana, ne ve, da more jest, piti,.. ne ve, da je lačen, žejen… sam povedati ne zna, ker ne ve..) potem je pa za svojca to zelo težko – edino, če je svojec 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pri stvari.

V domovih, kakor sem jaz seznanjena in tudi delala v dveh izmed slovenskih domov – delajo kolikor lahko, tim je majhen, dementnih ogromno in je težko 2 zaposlenima storiti karkoli ”ekstra” za npr 20 oskbovancev, ker enostavno se ne zmore! Če ima dom skupine za dementne, delavnice .. (za tiste, ki so še toliko OK) je pa super..

Oboje je dobro – oskrba na domu in DSO, oboje ima prednosti in slabosti zato pravim, da je tu pogoj pogovor družine in to zelo dober![/quote]

To mi je jasno, da se osebje v domu ne more 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} posvečati nepokretnim bolnikom z demenco. Vsa čast jim (vam), sem videla, da se trudijo kar najbolj lahko, ko je bila teta tam.
Tudi s totalno demenco sem se že srečala kot mlada punca, smo imeli eno tako doma pred cca 40 leti, je mama skrbela zanjo. To je pa bil problem, takrat še plenic ni bilo.
Se strinjam, da ima tako oskrba na domu kot DSO svoje prednosti in slabosti. In da nega dementnega svojca ni za vsakega. Če pa domači še hodijo v službo ali če niso zdravi, pa sploh ne!

S svojim pisanjem sem želela opozoriti, da tudi za svojce ni nujno najboljše, če svojega onemoglega družinskega člana dajo v dom, čeprav imajo možnost, da bi doma skrbeli zanj. Družinske vezi niso kar tako. Sliši se sentimentalno, ampak nekje v podzavesti vsi to čutimo. Bolj gremo proti koncu življenja, bolj se to pozna. Na višku moči se mnogi radi hvalijo, kako ne bodo nikomur “v breme”. Starejši pa si, bolj spoznavaš plehkost vsakdanjika in ceniš bogastvo odnosov. Ampak spet, odvisno od značaja. Nekaterim je res vseeno.

Zato se popolnoma strinjam z vami: pogoj je dober pogovor v družini, ker to niso preproste stvari. In hudo je, če zaradi nezmožnosti pogovora razpade družina. Za vsako težavo se najde rešitev, samo kompromis je treba najti.

Kaj so v službi odobrili?
Komu?
Kako?[/quote]

Daj bodi neumnež dobesedno do sebe, če ne znaš povezati stavke, ki so razumljivi ali z malo razuma se pojdi testirat. Ja malo črnega humorja. OČETU IN STRICOMA SO V SLUŽBI DOVOLILI, DA SE IZMENJAVAJO PRI OSKRBI OČETA. TOREJ TRI DNI MOJ OČE, TRI DNI STRIC …….ŠE KAR NERAZUMLJIVO.[/quote]

Seveda, vse.

V kakšni službi se lahko zmeniš da po šestih dneh, te tri dni ne bo.

Ena je spraševala za ceno 24-urne oskrbe.
Poznam eno gospo, ki gre občasno nadomeščat eno takšno oskrbnico – za 30 eur na dan. Ko je šla za en teden, je dobila 210 eur.

Daj bodi neumnež dobesedno do sebe, če ne znaš povezati stavke, ki so razumljivi ali z malo razuma se pojdi testirat. Ja malo črnega humorja. OČETU IN STRICOMA SO V SLUŽBI DOVOLILI, DA SE IZMENJAVAJO PRI OSKRBI OČETA. TOREJ TRI DNI MOJ OČE, TRI DNI STRIC …….ŠE KAR NERAZUMLJIVO.[/quote]

Seveda, vse.

V kakšni službi se lahko zmeniš da po šestih dneh, te tri dni ne bo.[/quote]

Povsod. Ljudje pa ne sprašujete imate polno izgovorov in potem ni nič. Verjamem. No bili so na dobrih položajih samo to ne zavede. Ker na odgovornih položajih moraš biti veliko bolj prisoten kot pa da si navaden delavec ali pisarniški molj. Tebe bodo manj pogrešali. PA so se lahko zmenili z glavnimi.

Jaz sem edinka. Živela sem s staršema.Sama sem skrbela za dementno mamo praktično do konca. Bolezen se je razvijala več kot 10 let. Pet let je bil res pekel. jaz sem totalno zablokirala in tudi končala na urgenci ker naporne službe in nege v nekem trenutku nisem zmogla. Bila sem na robu obupa in lastnega pokončanja. Sem dobila antidepresive za nekaj časa in zdržala do mamine smrti.Mama se je osebnostno popolnoma spremenila in propadla. Ni hotela jesti dostavljene hrane iz doma (tudi skozi okno jo je metala, prav tako so skozi okno leteli njeni iztrebki), ni sprejemala tuje pomoči, vse kar sem pripeljala k hiši.je nagnala in ni želela sodelovati, higiensko je bila popolnoma zanemarjena, ni se pustila umivati, striči lase in nohte. Dialog z njo je bilo samo prerekanja. V njenem stanovanju je smrdelo po urinu,iztrbkih. Osebna zdravnica je bila nekajkrat pri njej pa tudi ni uspela v ničemer. Mi je pa zdravnica približno napovedala scenarij.Ker je bila mama kljub vsemu po zakonu opravilno sposobna nisem bila upravičena da ukrepam proti njeni volji. Pri mami so se pojavljali uroinfektI, antibiotiki niso več prijeli, iz nje je šla samo še kri. Vpitje, nemoč. Moja volja, njena volja.ŠELE ko je res oslabelela sem proti njeni volji klicala reševalce. Ker v bolnico mama ni hotela ji je zdravnik rekel da poklical policijo za podpis izjave, da se odreka zdravljenju. Z omembo policije jo je zdravnik prepričal da je šla v bolnico na zdravljenje. Odpovedale so ji ledvice. Potem sem šele lahko zavrtela koles je zakonodaje , pregled in oceno psihiatra, socialnega delavca…Iskala sem prostor.za namestitev mame v dom. Ker je bila v bolnici mama glasna in moteča za ostale bolnike so jI dali psihotike. Od tega ni več prišla k sebi. Umrla je v bolnici zaradi ponovnega poslabšanja in okužbe sečil. Hvala.dobrim sosedom, ki so mi pomagali. Sorodniki so me odrezali. Demenca je kruta bolezen. Po papa možgane in uniči odnose.

Ojej. Potem imam pa jaz še nebesa. Moja mama sicer ne vstane več, razen toliko, da jo posadim na bolniški stol (kahlo) in da ji pospravim posteljo. Tudi je zelo mirna, kot je bila vse življenje. Se pa tudi midve ves čas boriva z uroinfekti, ves čas jo moram opozarjati, da kaj popije, pri jedi se pregovarjava za vsako žlico, striženje nohtov je cel podvig, umivanje tudi… ampak to je še vse znosno. Čestitke za pogum, Boba!

Ojej. Potem imam pa jaz še nebesa. Moja mama sicer ne vstane več, razen toliko, da jo posadim na bolniški stol (kahlo) in da ji pospravim posteljo. Tudi je zelo mirna, kot je bila vse življenje. Se pa tudi midve ves čas boriva z uroinfekti, ves čas jo moram opozarjati, da kaj popije, pri jedi se pregovarjava za vsako žlico, striženje nohtov je cel podvig, umivanje tudi… ampak to je še vse znosno. Čestitke za pogum, Boba![/quote]

ja dementni bolniki se odzivajo zelo različno.

Ojej. Potem imam pa jaz še nebesa. Moja mama sicer ne vstane več, razen toliko, da jo posadim na bolniški stol (kahlo) in da ji pospravim posteljo. Tudi je zelo mirna, kot je bila vse življenje. Se pa tudi midve ves čas boriva z uroinfekti, ves čas jo moram opozarjati, da kaj popije, pri jedi se pregovarjava za vsako žlico, striženje nohtov je cel podvig, umivanje tudi… ampak to je še vse znosno. Čestitke za pogum, Boba![/quote]
Tudi moja je bila podobna. bilo je hudo, zelo hudo… sama sem skrbela zanjo do konca (v službi sem se zmenila, da bom krajši čas), vmes je hodila sestrična in zadnji mesec tudi negovalke iz doma, ker sem bila popolnoma izčrpana. Je bilo pa lažje zame, ko je obležala in me ni skrbelo, kam bo šla, če je dovolj oblečena, obuta, če je padla, če ni dala kaj kuhat… ,prepoznala me tako ni več. Žalostno je, ja. Zelo mi je pomagal pogovor v Hospicu in njihova podpora.
Umrla je mirno, doma, za roko sem jo držala, v miru sva se poslovili..
Verjamem in vem, da marsikdo ne more poskrbeti za takega svojca, to zahteva nečloveško moč in ne gre v nedogled (služba, partner, družina,…, ne navsezadnje tudi denar).
Srečno vsem, ki se s tem spopadate in… dobite si pomoč. Zaradi sebe.

Človek potrebuje nadzor in nego 24 ur na dan in ne samo 8 ur ai 10 ur… to pomeni, da je nekdo skoz z njem. Očitno še ne veš kako je biti z dementnim človekom in koliko naporov iin živcev ti gre, da o prostem času sploh ne govorim.
Edina rešitev je dom. Pa tudi najcenejša.

Moja mama je od negdaj želela umreti doma. Tudi umirala je doma, saj je zaradi uroinfektov in krvavitve izgubila preveč krvi.Še vedno pa je imela toliko moči da je šla iz postelje .Tulila je od bolečin. Pri nas je bilo res kot pri norih. Ker ni bili uradne diagnoze in pregleda ji osebna zdravnica ni dala nobenih protibolečinskih zdravil. Ma slišati ni hotela o umiranju.Ampak sila in moč umiranja je bila zame tako močna in rušilna na da nisem tega pritiska zdržala. Tudi vesti nisem imela da bi jo prepustila smrti brez tega da jI pomagajo in da umre na umazanih rjuhah. Ko pa sem jo v bolnici videla na vseh tistih aparaturah ,ko je zavračala hrano in so jo umetno hranili sem prosila boga da jo vzame k sebi..Nisem bila ob njej, ko je preminila. Gospa iz Hospica, ki je bila pri mami doma kar nekajkrat pred koncem me je potolažila, da je umrla v čistem in da je ni bolelo. In da sem naredila vse kar je bilo v danih razmerah mogoče.Hvala tudi gospem na terenu iz Hospica.Človek sicer obrača bog pa obrne.