Živim  doma, zgornje nadstropje. Poleg mene še mož, otroci niso več doma.

Pred dvema letoma je umrl oče, mama še živi. 1/2 leta pred 50 obletnico poroke, skupaj sta bila skoraj 54 let.

Dopoldan je doma mama seveda sama, midva sva oba še v službah. Vozi ne.

Vedno bolj opažam, da jo lovi depresija, zdaj je še bolj očitno, ker se je dober teden nazaj vrnila iz bolnice, po operaciji. Nič zelo posebnega, le slabše je zaenkrat pokretna. Oz.hodi na krajše razdalje lahko, gre do trgovine (200 m), sama se lahko uredi v kopalnici, lahko skuha (jemo skupaj, ker je to način, da ima ona redno prehrano – je diabetik), lahko gre po dvorišču.

Ne more pa na vrt opleti kake grede, ne more npr.nekaj časa stati, da bi si kaj zlikala.

Za povrh vsega slabše vidi in sliši.

Ima slušni aparat na testiranju, pa ga kdaj sploh ne nosi, ker pravi “je itak cel dan sama, le zakaj bi ga imela”.

Za vid ima očala, da vidi na TV, vendar ji na fotelju bliže TV sedaj zaradi operacije sedenje ne ustreza, s sedežne, kjer bi se lahko ulegla, pa ne vidi dobro.

Že nekaj časa vidim, da jo lovi depresija, danes je spet en tak dan. Že zjutraj se je jokala, da ni za nič koristna, da je še sebi odveč, ker je tako nemočna, da ne vidi več smisla.

Prejšnji teden je bilo bolje, ker sem imela dopust, da sem bila po vrnitvi iz bolnice zdaj 7 delovnih dni doma z njo.

Prejle sem klicala domov, ker sva se zjutraj dogovarjali, da bo poklicala osebno zdravnico in ji nesla papirje iz bolnice in da ji pregleda rano (šive so ji že pobrali).

Mi je odložila, ker ne bo šla, ni klicala, ker itak nima smisla, da hodi k zdravniku, ker itak ne bo več dolgo, na ponovno klicanje mi ni dvignila.

Kaj sploh lahko naredim? Kontaktiram za njenim hrbtom njeno zdravnico? Kar tako na moje besede ji ne bo kaj predpisala + mama točno ve (in sama skrbi za to), kaj od zdravil in kdaj ter zakaj mora vzeti, tako da ji kar tako, tudi če bi kaj dobila, ne morem “podtakniti”.

Kak nasvet?

na kakšna depresija. Mama je normalno žalostna, ker je izgubila moža in ker počasi izgublja vse, kar je bilo vrednega – zdravje, znance, interes, samostojnost.Najbrž je stara okrog 80 let, torej je dočakala lepo starost. Namesto, da jo še utrjuješ v njenih izgubah, ji raje pomagaj, da bo znala ovrednotiti svojo preteklost, kaj vse je lepega doživela in počasi sprejela, da se tudi njej življenje izteka. Naj s hvaležnostjo sprejme, kar ji je še ostalo, če pa s tem ni zadovoljna, pa naj se pripravi na odhod. Najhuje bo, če se bo samo obesila nate in ti na ta način ne boš imela res nič več od življenja.

Stara je 71, po njenem očetu sodeč ima lahko pred sabo še kakih 20 let kvalitetnega življenja.

Razumem in spoštujem žalovanje zaradi izgube moža (mojega očeta), vendar je od tega minilo že več kot 2 leti in mislim, da bi se vseeno že morala pobrati iz najhujše žalosti.

se pravi, potem bo še okrevala. Zelo bi pomagalo, če bi se lahko s kom pogovarjala, mogoče imate kakšne poceni delavnice v vašem okolju. pa društvo upokojencev in kaj podobnega, naj se vključi. Moraš pa razumeti, če je bila z njim od 14 leta starosti, da ni imela možnosti izgraditi svoje lastne osebnosti, svojega življenja in je sedaj brez moža povsem izgubljena. Obstajajo tudi skupine za pomoč žalujočim. Če je ne boš sedaj spravila v pogon, potem se lahko kar posloviš od svojega življenja za naslednjih 20 let.

Bila je z njim od 17 leta in dejansko je določene stvari (tudi vožnjo avta) prepuščala njemu.

V bližnji okolici, kamor bi lahko šla peš, ko bo okrevala, nimamo. Tudi aktivnega društva upokojencev ne.

In ja, priznam, se rahlo bojim naslednjih let, ker se zavedam, da bo vsa skrb padla name in moža. Že zdaj, vsak mesec jemljem vsaj en dan dopusta, da jo peljem v LJ k zdravniku, pa vse vožnje k osebnemu, specialistom, preverit, da si je uredila nov recept za zdravila in podobno. Letos mi je šlo za to že več kot 15 dni dopusta in ur (všteta tudi ta vrnitev iz bolnice), na srečo lahko ure zadelam v službi in samo za kak prevoz k zdravniku pokoristim tudi odmor za malico. Pa še en tak poseg jo predvidoma letos čaka.

Moja teta je pri 72 letih postala vdova. 3 leta po smrti moža si je našla prijatelja. Stanujeta vsak posebej, skupaj pa hodita na izlete, počitnice. On jo tudi vozi k zdravniku. Oba sta vitalna in polna energije.

Teta ima samo enega otroka, pa še ta ni nič vreden (ji ne bi nič pomagal).

Vesela sem zanjo, da si je znala tako urediti življenje.

ja to so pa radosti  vaškega življenja. če mamo voziš k dohtarjem v Ljubljano, potem živite nekje v okolici Ljubljane? Upam, da imate vsaj avtobus ali vlak, da se bo mama lahko kam sama peljala, ko se pozdravi. Je mamo sicer kaj v življenju sploh zanimalo? Ima vsaj kakšno sosedo za opravljanje, če ne drugega?

Ne, do LJ imamo 100 km, hodi tja na očesno po posebne injekcije.

Drugače ima osebnega zdravnika in tudi bolnico oddaljeno manj kot 5 km, do avtobusne postaje je cca 500 m, vlaka ni.

Za tak prevoz, do osebnega zdravnika lahko pokoristim odmor za malico, iz službe do doma in s parkiranjem nazaj v pisarno mi to vzame 13 minut, če je rdeča na obeh semaforjih na poti. Sem si prav merila čas, koliko traja od odhoda do vrnitve v pisarno.

Če živite skupaj, na istem naslovu, lahko za vse preglede koristis spremstvo – v ambulanti, kjer je mama obravnavana, ti izdajo potrdilo, odsotnost z dela zaradi spremstva pa s tem potrdilom urediš pri svojem osebnem zdravniku. Lahko po urah ali pa za cel dan. Za primer pomoči po prihodu mame iz bolnice pa ti pripada nega. Pozanimaj se o svojih pravicah. Srecno!

To je to kar skoz govorim. Omožit se pri 17ih, pri 49ih v penzijo po socialistični službi v tovarni, da se lahko pazi vnuke….. kaj pa če vnukov ni? Kaj pa če partener umre? In potem so pa tam… Možgani so bili na off celo življenje, še avta se ni bila sposobna naučit vozit…

samo mimogrede, za prevoz matere lahko uredite spremstvo, pa ne bo treba koristiti dopusta. Da se dogovoriti tudi s prilagajanjem datuma – vsaka ambulanta dela kakšen dan tudi popoldne, pa lahko vsaj za kakšen pregled poskusite premakniti uro na popoldne.

Druga stvar je ta, da je vaša mama osamljena. To vam skuša dopovedat z “ne bo nosila aparata, ker je itak cel dan sama”… Vem, da imate svoje življenje (tudi jaz živim v isti hiši s starši), ampak nekako se pa morate organizirati, da ne bo tako osamljena. Mogoče določite kakšne urnike, na primer na določen dan gresta skupaj v trgovino, na kavo… pa bo vsaj ta dan čakala in se veselila. Mogoče jo zapeljete do kakšne znanke, sorodnika….

Tretja stvar.. saj to veste, da se da sedežno premakniti bližje tv, kajne?

mene pa zanima, pri katerih letih se Slovenke odločijo, da ne bodo več opravilno sposobne in vse breme svojega življenja preložijo na hčere oz. ostalo žlahto?

Ta ženska ima komaj 71 let ! Jo bodo sedaj 20 let animirali in zabavali, da se ne bo počutila osamljene, ker sama noče čisto nič migniti?

Ne, žal starši ne spadajo med ožje družinske člane, za katere je mogoče dobiti nego ali spremstvo. Tudi če živijo na istem naslovu.

Starš za otroka JA, mož za ženo (ali obratno) JA, otrok za starša NE.

seveda lahko dobiš, saj so ti napisali. pozanimaj se.

Kupi ji psa.

Sem se pozanimala, za starša (še vedno) ne dobiš.

Lahko ti gre zdravnik na roko in pogoljufa in ti odpre tvojo bolniško, ne moreš pa dobiti nege ali spremstva.

Dobiš lahko samo povračilo stroškov za prevoz, vendar pri vožnji 1x na mesec 100 km tja in 100 nazaj ne dobiš povrnjeno nič ali skoraj nič (odvisno od cene bencina).

nikoli ji ni bilo hudega, vedno je vse preložila na druge.. zato pa je sedaj depresivna.. to je in nič drugega.

mogoče se sliši kruto a je resnično.. jaz pri svojih 42 sem dala 10x več čez in me niti malo ni strah starosti in smrti

Tule se pa ne bi strinjala s tabo, je bilo kar naporno. Si kdaj skrbela za nepokretnega svojca? Ki ga je treba hraniti po žlički in mu dati piti po slamici vsak požirek pijače? Pa kahlo v posteljo? Svečko proti bolečinam, ker še ni bilo morfijskih obližev? Pa poskrbeti, da ne dobi preležanin.

Ne en teden, ne en mesec. Precej dlje kot samo kako leto.

Pa hkrati skrbeti še za dom, službo in dva mala otroka.

Ne mislim je opravičevati, ampak to, da ji nikoli ni bilo hudega in je vedno preložila vse na druge, je svetlobna leta daleč od resnice.

In verjetno tudi to, da zdaj sama nič ne more, niti opleti kake travice na vrtu (ki je ena od njenih ljubezni), po mojem mnenju samo pripomore k temu, da se počuti izgubljeno in nekoristno.

ja kaj pa potem ti jamraš. Skrbi za mamo tako kot je ona za ostale. Sicer gre meni to cankarjanstvo iz roda v rod krepko na organe, vendar je očitno edina prihodnost, ki naš čaka, skrb za en kup starcev. Tako da bo generacija, ki zaradi lastnega udobja ni hotela imeti (več) otrok, dobila vse krepko nazaj po buči, ko bo recimo en par moral skrbeti vsaj za 4 stare ljudi.

Ne jamram, ampak sprašujem, kako ji lahko pomagam do kvalitetnejšega življenja!

Fizično bo v kakem mesecu, dveh spet letom primerno fit, le psihično jo je treba pobrati in za to sprašujem po vaših izkušnjah, kako ji pomagati. Le dušo ji je treba zazdraviti.

saj ti je bilo že mnogo predlaganega, pa ti nič ni všeč. Pri vas se kao nič ne dogaja, nikamor ne more, ker ni mobilna, prijateljic, sosed očitno nima. Potem ti lahko predlagam samo še, da jo pošljete na dopust recimo kam v Egipt, Maroko in bo domov prišla s kakšnim postavnim podsaharcem, ki bo za dovoljenje za bivanje naredil vse (poznam en tak primer, ženska je ko roža, samo otroci pa niso preveč zadovoljni).

Čarobnega stavka “mama, ozdravi se” ni. Niti nobena tableta ne bo pomagala. Vaša mama se mora sama zaposliti, si najti neko miselno in fizično zaposlitev. Sama bo morala najti nek smisel in željo po nadaljevanju. Družbo, ki jo bo zaposlila čez dan. Vi boste težko kaj spremenili, razen če se odločite biti njena edina svetla točka, da se lahko obesi na vas.

Moja tašča je takšna. Sama nima nobenega življenja in veselja, obeša se na sina in njena sreča je odvisna od njega…. Ne bi se včlanila nikamor, v trgovino ne bi šla, s sosedo se ne bi vsedla na kavico, k moji družini ne bi šla…. Ampak revi bogi je silno dolgčas v življenju in “rabi pomoč” za vsako s r a n j e, ki je mogoče. Kr nekaj se je takole obešati na ljudi. Tudi tebi bo prekipelo

Kužek, mucek,  če ima rada živali in če  ste tudi vi pripravljeni prevzeti del skrbi.

Mogoče ji naredite visoke grede namesto vrta,  tam bi lahko plela,  zalivala,  nabirala.

Domaco nalogo,  ko vas ni…. Nekaj,  kar pač lahko naredi,  pripravi,  da potem skupaj dokončata,  ko prideš iz službe.  Da se bo počutila koristno pa še vem bo prav prišlo. Naj olupi krompir, nese nekaj na pošto in vi poudarite,  kako zelo ste rabili pomoč.