DEPRESIJA=ne upam živet svojega življenja
Že nekaj časa opažam, da so depresivni predvsem tisti ljudje, ki ne upajo živet svojega življenja. Živijo tako, kot mislijo, da morajo, na podlagi pričakovanj drugih. Niti ne vedo, kaj jih osrečuje. Oziroma so njihove potrebe preglasili drugi (avtoritete). So tudi izjemno jezni, še sami ne vedo zakaj. Jezo potlačijo, ker si jo ne upajo izrazit. Podzavestno ali zavestno. So tudi žrtve predstav, da si sami ne morejo pomagat in da je depresija nekaj kar morajo drugi storiti za to. Ne zavedajo se, da lahko vplivajo s svojimi mislimi na način svojega življenja. Obstaja prepričanje, da je njihovo življenje odvisno od drugih.
kar se mene tiče, si zadela v nulo. Tudi sama se spopadam s tem in vse kar si napisala drži zame. Je pa težko spremeniti svoje vzorce mišljenja in ravnanja, ker je vedno kdo, ki ima bolj prav kot jaz, za katerega se je treba žrtvovati in ostala sranja. ugotovila sem, da eni ljudje živijo kot želijo, drugi moramo biti pa veseli, da smo zdravi.
Danes ni pomembno, če si dober delavec, pomembne so veze in služb ni. Strah pred izgubo službe je velik, ljudje delajo za majhen denar s katerm ne preživijo in izguba še tega nizkega dohodka je gromozanski strah, ki nadvlada vse ostale čute.
Marsikdo bi kaj spremenil, ampak ga je strah že toliko prevzel, da ni dojemljiv za nič drugega, kot samo strah. In pade. Ker ni druge poti, kot samo ta, da se sesuje pod svojim bremenom…
Lahko je biti iznajdljiv, lahko je videti okoli sebe, lahko je uporabljati intuicijo in zdravo pamet, če ti možgani jasno delajo, če so pa možgani odmrli od strahu, ni alternative, ni iznajdljivosti, ne vidiš nič, le ogromen strah in temo…
Ne iščem izgovorov, mi jih ni potrebno. Sem preživela temo depresije in se pobrala. Danes me ni več strah in vidim probleme in jih rešujem, se borim z življenjem in uživam v življenju. Premagala sem samo sebe. Ni pa to lahka pot in če te še na vsakem koraku ovirajo, je za marsikoga ta pot nemogoča.
Ne obsojajte ljudi, ki podležejo. Vprašajte se raje, kaj ste sami naredili, da bi bilo družbeno stanje na splošno boljše…
…
Marsikdo bi kaj spremenil, ampak ga je strah že toliko prevzel, da ni dojemljiv za nič drugega, kot samo strah. In pade. Ker ni druge poti, kot samo ta, da se sesuje pod svojim bremenom…
Lahko je biti iznajdljiv, lahko je videti okoli sebe, lahko je uporabljati intuicijo in zdravo pamet, če ti možgani jasno delajo, če so pa možgani odmrli od strahu, ni alternative, ni iznajdljivosti, ne vidiš nič, le ogromen strah in temo…
Ne obsojajte ljudi, ki podležejo. Vprašajte se raje, kaj ste sami naredili, da bi bilo družbeno stanje na splošno boljše…[/quote]
Družbeno stanje n e more biti nič boljše, če se ne začne pri sebi. Do takrat nimaš otrok in pika. Strah “dobiš” tudi od staršev, ki so tako živeli, ti to neprestano kazali, govorili, skrebeli zate in te za časa odraščanja in vzgoje tako in s takimi stimuli “vzgajali”.
Kdor ne sprejema sebe, ne more svojega sveta, v katerem živi, kaj šele drugih.
Za otroka je najpomembnejše obdobje vstopa pred šolo. Nato dobi še eno priložnost za časa najstništva… Znanstveno je dokazano, da sta ti dve obdobji tudi najbolj vidni na fizični ravni dogajanj v možganih. Le zakaj ima Slovenija take primere študentov in mladih odraslih kot jih ima?
Zavlačujejo se stvari, ki za časa otroštva in najstništva niso bile oddelane kot se to spodobi, kar se pozna na funkcionalnosti posameznikov, družin in družbe.
…
Marsikdo bi kaj spremenil, ampak ga je strah že toliko prevzel, da ni dojemljiv za nič drugega, kot samo strah. In pade. Ker ni druge poti, kot samo ta, da se sesuje pod svojim bremenom…
Lahko je biti iznajdljiv, lahko je videti okoli sebe, lahko je uporabljati intuicijo in zdravo pamet, če ti možgani jasno delajo, če so pa možgani odmrli od strahu, ni alternative, ni iznajdljivosti, ne vidiš nič, le ogromen strah in temo…
Ne obsojajte ljudi, ki podležejo. Vprašajte se raje, kaj ste sami naredili, da bi bilo družbeno stanje na splošno boljše…[/quote]
Družbeno stanje n e more biti nič boljše, če se ne začne pri sebi. [/quote]
Obsojajo tisti, ki naj bi razčistili pri sebi in se tolčejo po prsih, kako so pa oni to in ono. Kdo od njih pa je naredil kaj za boljšo družbo?
Lahko napišem samo to da nima zveze koliko si star vedno lahko spremeniš svoje življenje samo odvisno je koliko si psihično močan tukaj nimajo nič mišice in ostalo .Prvo je važna močna psiha posameznika .
tako da vskiin vsakemu lahko rečem da nikoli ni prepozno da se “dvigneš” iz tistega slabega kar seti dogaja
in greš naprej seveda to ni čez noč in če posameznik ne dojame sam da mora to storiti mu ne bo pomagalo
filozofiranje nikogar in nobena zdravila .Posameznik se mora sam zbuditi v “svojiglavi v ssvojih mislih “
Šele potem pomaga pomoč raznih terapavtov itd……..
In želim samo lahko vsakemu posamezniku da se čimprej “zbudi ” in začne nove poti v življenju .
Danes ni pomembno, če si dober delavec, pomembne so veze in služb ni. Strah pred izgubo službe je velik, ljudje delajo za majhen denar s katerm ne preživijo in izguba še tega nizkega dohodka je gromozanski strah, ki nadvlada vse ostale čute.
Marsikdo bi kaj spremenil, ampak ga je strah že toliko prevzel, da ni dojemljiv za nič drugega, kot samo strah. In pade. Ker ni druge poti, kot samo ta, da se sesuje pod svojim bremenom…
Lahko je biti iznajdljiv, lahko je videti okoli sebe, lahko je uporabljati intuicijo in zdravo pamet, če ti možgani jasno delajo, če so pa možgani odmrli od strahu, ni alternative, ni iznajdljivosti, ne vidiš nič, le ogromen strah in temo…
Ne iščem izgovorov, mi jih ni potrebno. Sem preživela temo depresije in se pobrala. Danes me ni več strah in vidim probleme in jih rešujem, se borim z življenjem in uživam v življenju. Premagala sem samo sebe. Ni pa to lahka pot in če te še na vsakem koraku ovirajo, je za marsikoga ta pot nemogoča.
Ne obsojajte ljudi, ki podležejo. Vprašajte se raje, kaj ste sami naredili, da bi bilo družbeno stanje na splošno boljše…[/quote]
Ko boš z življenjem začela sodelovati, te obišče tudi sreča.
V svojem pisanju lepo dokazuješ, kako je gromozanski strah lastno breme. Nihče drug ti ga ne more naložiti, pa ti ga lahko še tako vsiljuje.
Pod do sreče ni nobenemu lahka. (v tem primeru bi bilo bz živeti) In prav je tako, ker je življenje samo, pot. Pot pre-čiščevanja, od-puščanja, in vsi jo zmoremo. Ko pride ura cajt; “vsakemu po njegovih delih” nekje piše. Posledično se smrti nekateri bojijo, nekateri pa veselijo.
Mene je tudi prijateljica Depra obiskala, pa sva se en čas kregala, potem sva se vzljubila;))) Je pa to žleht baba, če te ne ubije, te ojača!
Družbeno stanje n e more biti nič boljše, če se ne začne pri sebi. [/quote]
Obsojajo tisti, ki naj bi razčistili pri sebi in se tolčejo po prsih, kako so pa oni to in ono. Kdo od njih pa je naredil kaj za boljšo družbo?[/quote]
Največja ironija SUPERMANA je v tem, da en človek (lahko) reši narod in človeštvo.
Lahko pogledamo znane primere iz preteklosti, ko so se izumi ali drugačneži prej soočali z odpori in napadi kot s sprejetjem.
Na tem svetu ŽE obstajajo države, ki delujejo po principu, da je vsak posameznik, hkrati pa vsak prispeva s svojim lastnim prispevkom k družbi od katere imajo vsi korist, vsak svojo. Moderne države, ne govorim o aboriđinih. Tu je ta velika razlika, kdo lahko reši in pomaga, nekaj naredi za družbo.
Danes ni pomembno, če si dober delavec, pomembne so veze in služb ni. Strah pred izgubo službe je velik, ljudje delajo za majhen denar s katerm ne preživijo in izguba še tega nizkega dohodka je gromozanski strah, ki nadvlada vse ostale čute.
Marsikdo bi kaj spremenil, ampak ga je strah že toliko prevzel, da ni dojemljiv za nič drugega, kot samo strah. In pade. Ker ni druge poti, kot samo ta, da se sesuje pod svojim bremenom…
Lahko je biti iznajdljiv, lahko je videti okoli sebe, lahko je uporabljati intuicijo in zdravo pamet, če ti možgani jasno delajo, če so pa možgani odmrli od strahu, ni alternative, ni iznajdljivosti, ne vidiš nič, le ogromen strah in temo…
Ne iščem izgovorov, mi jih ni potrebno. Sem preživela temo depresije in se pobrala. Danes me ni več strah in vidim probleme in jih rešujem, se borim z življenjem in uživam v življenju. Premagala sem samo sebe. Ni pa to lahka pot in če te še na vsakem koraku ovirajo, je za marsikoga ta pot nemogoča.
Ne obsojajte ljudi, ki podležejo. Vprašajte se raje, kaj ste sami naredili, da bi bilo družbeno stanje na splošno boljše…[/quote]
Ko boš z življenjem začela sodelovati, te obišče tudi sreča.
V svojem pisanju lepo dokazuješ, kako je gromozanski strah lastno breme. Nihče drug ti ga ne more naložiti, pa ti ga lahko še tako vsiljuje.
Pod do sreče ni nobenemu lahka. (v tem primeru bi bilo bz živeti) In prav je tako, ker je življenje samo, pot. Pot pre-čiščevanja, od-puščanja, in vsi jo zmoremo. Ko pride ura cajt; “vsakemu po njegovih delih” nekje piše. Posledično se smrti nekateri bojijo, nekateri pa veselijo.
Mene je tudi prijateljica Depra obiskala, pa sva se en čas kregala, potem sva se vzljubila;))) Je pa to žleht baba, če te ne ubije, te ojača![/quote]
Zelo lepo napisano. Ne le lepo in prijetno, tudi prav in kot je.
Mama sveta resnica z ljubkovalnim nickom Smrt, mi je povedala:
Stric Pohlep, tete Jeza, Žalost, Skrb, in hermafrodit Razočaranje, so bratje in sestre. Njihova mama je Depra, njena Bolezen, njena pa Smrt.
Je pa to zlo požrešen rod, noben mu ne uide!
Sam ne okol govort, da ne bo huda in me spet obiskala, ter terjala svoje plačilo.
Klinc pa take babe, sem raje samski!
Ko boš z življenjem začela sodelovati, te obišče tudi sreča.
V svojem pisanju lepo dokazuješ, kako je gromozanski strah lastno breme. Nihče drug ti ga ne more naložiti, pa ti ga lahko še tako vsiljuje.
Pod do sreče ni nobenemu lahka. (v tem primeru bi bilo bz živeti) In prav je tako, ker je življenje samo, pot. Pot pre-čiščevanja, od-puščanja, in vsi jo zmoremo. Ko pride ura cajt; “vsakemu po njegovih delih” nekje piše. Posledično se smrti nekateri bojijo, nekateri pa veselijo.
Mene je tudi prijateljica Depra obiskala, pa sva se en čas kregala, potem sva se vzljubila;))) Je pa to žleht baba, če te ne ubije, te ojača![/quote]
Zelo lepo napisano. Ne le lepo in prijetno, tudi prav in kot je.[/quote]
In hkrati zelo neumno. Ga ni človeka, ki si je sam pozdravil depresijo.Gre le za različna obdobja, nihanja in stopnje. Brez zdravniške pomoči ne gre.In realnež je tako prepričan vase, morda pa celo sam pri sebi ve, da sam sebi laže in pri duševih stanjih je ravno to zanikanje največja težava in najpogosteje prisotno.
Zelo lepo napisano. Ne le lepo in prijetno, tudi prav in kot je.[/quote]
In hkrati zelo neumno. Ga ni človeka, ki si je sam pozdravil depresijo.Gre le za različna obdobja, nihanja in stopnje. Brez zdravniške pomoči ne gre.In realnež je tako prepričan vase, morda pa celo sam pri sebi ve, da sam sebi laže in pri duševih stanjih je ravno to zanikanje največja težava in najpogosteje prisotno.[/quote]
Seveda, da se pozdravijo sami. Kar pobrskaj po internetu tudi naši novinarji in itd……….kaj šele drugje po svetu. Spet imaš napačno prepričanje, da ti depresijo lahko pozdravi samo nekdo drug. Vse je v človkeu. Zakaj pa toliko ljudi, ki imajo depresijo in obiskujejo zdravnika še desetletje tlačijo depresijo. Na koncu mora vedno človek sam potegniti črto. Čisto sam.
Ti, a ti si že bil na blesimetru? Jaz sem bil, in imam uradno potrdilo s priloženim strokovnim mnenjem da nisem bolan. To ti prodajo pol cm debel špeh, v katerem te razgalijo popolnoma vsega razšraufanega. Ga ni kosa hardwerja ki ga ne bi opisali, v ključno seveda z sofrwerjem. Je pa taka analiza kar naporna, hkrati pa prijetna ker so fejst strokovne delavke;)))
In hkrati zelo neumno. Ga ni človeka, ki si je sam pozdravil depresijo.Gre le za različna obdobja, nihanja in stopnje. Brez zdravniške pomoči ne gre.In realnež je tako prepričan vase, morda pa celo sam pri sebi ve, da sam sebi laže in pri duševih stanjih je ravno to zanikanje največja težava in najpogosteje prisotno.[/quote]
Seveda, da se pozdravijo sami. Kar pobrskaj po internetu tudi naši novinarji in itd……….kaj šele drugje po svetu. Spet imaš napačno prepričanje, da ti depresijo lahko pozdravi samo nekdo drug. Vse je v človkeu. Zakaj pa toliko ljudi, ki imajo depresijo in obiskujejo zdravnika še desetletje tlačijo depresijo. Na koncu mora vedno človek sam potegniti črto. Čisto sam.[/quote]
To je zapis! Ni potrebno razlagat dalje in kako do tega pride, po kakšnem ključu spoznanja, ker ne bodo razumeli 😉 sem že kmalu šla k zdravniku, dokler me ni streznilo spoznanje, jaz lahko rečem, da so pri meni bila zeloooo kratka obdobja, ampak tudi intenzivni dnevi. Ker je bil moj duh in rast v spoznavanjih nad depresijo, zato mi je bilo enostavno prepoznat, zakaj do tega prihaja in kako se spopast. Na kratko: veliko je bilo vlečenja, kar mi ne potrebuje in se je teplo z mojo resnico.
Pri vsem tem se ne gre za fight argumentov in mnenj zaradi izkušenj, ni važno kdo zmaga.je pa fajn, da delimo in nismo tiho … o katerikoli temi!
s temle se pa ne morem strinjat. Namreč zato ne, ker sem videl preveč ljudi, ki ne živijo svojega življenja. Moje prvo spoznanje ob njih je bilo, da vejo da ne živijo svojega življenja. Drugo, da ga ne znajo, tretje, da se jim ne da tega naučit.
vse skupaj pa je en velik biznis, od katerega imajo korist tako zdravljenci kakor zdravitelji. Zdravi davkoplačevalci pa vse to plačujemo.
Lahko greš na kavico npr v dnevni center na Miklošičevo, pa ti bo kmalu jasno kako luštno jim je. Da se splača vlagati v delnice farmacevtskih podjetij pa itak veš…
s temle se pa ne morem strinjat. Namreč zato ne, ker sem videl preveč ljudi, ki ne živijo svojega življenja. Moje prvo spoznanje ob njih je bilo, da vejo da ne živijo svojega življenja. Drugo, da ga ne znajo, tretje, da se jim ne da tega naučit.
vse skupaj pa je en velik biznis, od katerega imajo korist tako zdravljenci kakor zdravitelji. Zdravi davkoplačevalci pa vse to plačujemo.
Lahko greš na kavico npr v dnevni center na Miklošičevo, pa ti bo kmalu jasno kako luštno jim je. Da se splača vlagati v delnice farmacevtskih podjetij pa itak veš…[/quote]
Ti popolnoma verjamem.:-) Ne rabiš pa zavjat ljudi, ki bi potrebovali in želijo dejansko pomoč. Nekateri ste pač srečni v večni igri žrtve in nekega “heroja” hkrati, pa še kake “višje duhovne stopnje zraven”, nekateri bi pa zares radi živeli in se zavedajo, da jim stanje ne odgovarja, jim zmanjšuje kvaliteto življenja in bi želeli živet ponovno polno. To pa brez strokovne tuje pomoči v tako resnih stanjih, kot zna bit depresija in je ponavljajoča, nikakor enkratna, ne gre. Tako da bi bilo bolje, da tisto s čimer živite, prišparate zase in ne zavajate še drugih.
Nikoli se ne začne s hudo depresijo … prva misel ljudi je, da najraje ne bi tabletkt. Po drugi strani pa jim že na začetku ni nudena podpora in predelava, da pridejo sami do spoznanja, zakaj imajo take v življenju kot imajo… to privede do še hujših oblik in stanj. To je to. Ti, modri, pa vabiš ljudi na tabletke … če je to tvoja izkušnja ali najboljša razlaga, ne pomeni, da ne obstaja alternativna, še boljša — le stanje duha ni na tem nivoju, da bi se nekdo sploh lotil kaj takega, bi ga prej pasivni in hkrati odvisniški sistem pogoltnil, namesto da bi se združila
s temle se pa ne morem strinjat. Namreč zato ne, ker sem videl preveč ljudi, ki ne živijo svojega življenja. Moje prvo spoznanje ob njih je bilo, da vejo da ne živijo svojega življenja. Drugo, da ga ne znajo, tretje, da se jim ne da tega naučit.
vse skupaj pa je en velik biznis, od katerega imajo korist tako zdravljenci kakor zdravitelji. Zdravi davkoplačevalci pa vse to plačujemo.
Lahko greš na kavico npr v dnevni center na Miklošičevo, pa ti bo kmalu jasno kako luštno jim je. Da se splača vlagati v delnice farmacevtskih podjetij pa itak veš…[/quote]
Ti popolnoma verjamem.:-) Ne rabiš pa zavjat ljudi, ki bi potrebovali in želijo dejansko pomoč. Nekateri ste pač srečni v večni igri žrtve in nekega “heroja” hkrati, pa še kake “višje duhovne stopnje zraven”, nekateri bi pa zares radi živeli in se zavedajo, da jim stanje ne odgovarja, jim zmanjšuje kvaliteto življenja in bi želeli živet ponovno polno. To pa brez strokovne tuje pomoči v tako resnih stanjih, kot zna bit depresija in je ponavljajoča, nikakor enkratna, ne gre. Tako da bi bilo bolje, da tisto s čimer živite, prišparate zase in ne zavajate še drugih.[/quote]
Tudi od depresije si lahko odvisen. Vsake odvisnosti se težko rešiš. Noben drug te je ne more rešit. Vsak pameten psiholog, psihiater te vodi na pot, od koder si lahko naprej sam pomagaš. A ne skapiraš? Na koncu si sam. Sam s svojo odločitvijo.
s temle se pa ne morem strinjat. Namreč zato ne, ker sem videl preveč ljudi, ki ne živijo svojega življenja. Moje prvo spoznanje ob njih je bilo, da vejo da ne živijo svojega življenja. Drugo, da ga ne znajo, tretje, da se jim ne da tega naučit.
vse skupaj pa je en velik biznis, od katerega imajo korist tako zdravljenci kakor zdravitelji. Zdravi davkoplačevalci pa vse to plačujemo.
Lahko greš na kavico npr v dnevni center na Miklošičevo, pa ti bo kmalu jasno kako luštno jim je. Da se splača vlagati v delnice farmacevtskih podjetij pa itak veš…[/quote]
Ti popolnoma verjamem.:-) Ne rabiš pa zavjat ljudi, ki bi potrebovali in želijo dejansko pomoč. Nekateri ste pač srečni v večni igri žrtve in nekega “heroja” hkrati, pa še kake “višje duhovne stopnje zraven”, nekateri bi pa zares radi živeli in se zavedajo, da jim stanje ne odgovarja, jim zmanjšuje kvaliteto življenja in bi želeli živet ponovno polno. To pa brez strokovne tuje pomoči v tako resnih stanjih, kot zna bit depresija in je ponavljajoča, nikakor enkratna, ne gre. Tako da bi bilo bolje, da tisto s čimer živite, prišparate zase in ne zavajate še drugih.[/quote]
Saj ne zavaja, isto bi lahko rekla zate, da zavajaš. Je pa prav, da se slišijo različna menja, ker se vedno vsak sam odloči kaj mu ustreza ali pa mu ne.
Jaz se z njim, realnežem, zelo strinjam, ker kot sem rekla, se vsak odloči kaj bo sam s sabo, pa ne glede na to koliko prišepetovalcev ima poleg.
Se moram še jaz oglasit. Seveda obstaja alternativa, samo kako jo izvest? Imamo vsi avtokontrolo nad sabo? Se znamo sami pozdravit? Ko te depresija uklešči, te brez pomoči ne bo izpustila. Osebnost in stanje duha je lahko zelo močna in kaj naredit, ko si nemočen in si sam ne znaš pomagat. Sem že včeraj pisal o tej temi. Prvo tabletko, potem, pa vse možne alternative. Sem že drugi ki vabi na tabletke. Pišem iz svojih izkušenj in če bi bilo potrebno, bi še enkrat šel na tabletko.
Pet let sem se upiral in se zajebaval. Nato sem obiskal zdravnika. Lahko trdim, da sem bil na najvišji stopnji odrastlega odgovornega duhovno zrelega človeka, kljub dobri avtokontroli in poznavanje samega sebe, a brez pomoči ni šlo.
Pravzaprav ti depresije ne more pozdraviti nihce drug. Zdraviti depresijo drugemu je priblizno enako, kakor poskusati zaljubljenega prepricati, da je to kar cuti zgolj utvara.