Zgoraj so nasteti tipicni primitivni predsodki, da je depresija pravzaprav v resnici navaden blef in da clovek z depresijo v svoji bolezni pravzaprav neznansko uziva, saj ima opravicilo za svojo lenobo, pa mu ni treba ukrepat, ampak lahko sedi na riti in papca tabletke, namesto da bi sel na jogo ali v hribe.

Na zalost je tega razmisljanja se veliko prevec, k sreci vsaj pri splosnjakih, s katerimi sem v stikih, v zadnjem casu kar nekaj manj. Pri populaciji nasploh pa… kot je njega dni rekel pokojni Vasja Cerar, da vzgojis spodobne urednike, traja vsaj tri generacije – kot pri angleski travici. Za odpravljanje primitivizma velja enako.

Napisal: hermajni
Datum: 05.11.2007 14:49

“Zanima me kako so samomori povezani s turobnimi prazniki (nopr. 1.november) in ali so med samomorili tudi depresivni ljudje?”

san giorgio,
hvala za mnenja in komentarje, ki obogatijo debato, vendar prosim, da si pri izražanju malo bolj strpna.
Nobene potrebe ni, da napadaš ljudi, ki povedo svoje mnenje.

Naj bo to dobronamerno opozorilo in “prošnja k lepšemu obnašanju”, če povem po domače.
Zmerjanje sogovornikov ni primeren način pogovora, poleg tega je v nasprotju s pravili na MON.
Hvala za razumevanje in spoštovanje opozorila.

Draga Andreja,

ce se enkrat natancno preberes moj post, ti utegne postati jasno, da napadam pojavno obliko primitivizma, ne pa primitivca osebno. Do ljudi sem lahko strpna, do pojava ne morem biti, ker se v svoji profesiji srecujem z dovolj in prevec grenkimi posledicami, da bi mi ostal se tako droben kanec tolerance. Vcasih je pac treba reci bobu bob.

SG

Ni isto. Žalovanje je normalen proces, ki nastane ob izgubi. Lahko se iz žalovanja razvije tudi depresija. Ni pa nujno. Depresija lahko nastane tudi sama od sebe, brez izgube. In depresijo je treba zdraviti. Medtem ko je ljudem treba pustiti, da določen čas žalujejo, ker je tako prav.

No, Andreja, jaz pa se tukaj postavljam v bran SG. Katerkoli njen prispevek berem, je vsaj realen, življenjski. A je po tvojem “dohtarca” kaj manj “žalila”? Ja no, ni napisala besede primitivizem, kot SG, je pa, če dejansko opravlja poklic zdravnice, njeno stališče za depresivnega bolnika, ki lahko pride k njej po pomoč že naprej obsojeno na neuspeh, ne? Vsaj z takim odnosom, kot ga je tule opisala. Namesto, da bi se trudili ljudem pomagati, jih spodbuditi, da prepoznajo težavo in naredijo korak k zdravniku, jih že naprej okategorizira, da “Pacient z receptom dobi potrdilo, da je res bolan in se mu treba več ukvarjati s svojimi težavami in vzroki zakaj je padel v to bolezen. Mirno sedi in čaka, kdaj bo ozdravljen. ”

LP

Čeprav je depresija lahko bolezen, pri kateri je potrebno zdravljenje z antidepresivi, vendarle ponujam v razmislek in debato:
Je res vsako žalovanje, žalost, nesreča ali neugodne razmere lahko povod ali izgovor za bolezen, imenovano depresija?
Ste že slišali za izraz depresiranje?
Za umik, namesto za sprotno reševanje težav?
Je res lažje sprejeti bolezensko stanje, ki ne prinaša le slabe volje, temveč posledično tudi nezmožnost vsakodnevnega funkcioniranja?
Je res lažje bežati v odsotnost čustev, kot pa priznati težave in poskušati ( ali pa se zares truditi ), da bi jih rešili?
Lahko postavimo mejo med depresijo in depresiranjem, kot obliko umika zaradi nedejavnosti?
In ali depresiranje lahko seveda zares pripelje človeka v pravo depresijo, ali pa je samo oblika za manipulacijo z okoljem?
In četudi je depresija prava bolezen, ne more biti tako razširjena kot pri nas, kjer laiki tlačimo v isti koš vse psihosomatske težave, tudi take, ki bi jih z voljo, znanjem, dejavnostjo in odgovornostjo do življenja lahko premagali brez zdravil.
Z pozitivno naravnanostjo, veseljem, radostjo, tudi trudom, ljubeznijo in skrbjo zase in za sočloveka.
kar je definitivno lažje in udobneje kot beg v bolezen, ki pomeni začaran krog.

Me iskreno zanima, kdo od vas, ki ste danes tule pisali svoja strokovna ali pa laična mnenja je že zbolel zaradi depresije in kdo od vas je že v resnici izkusil žalovanje za res najbližjo osebo?

Jaz sem izkusila že oboje in povem vam, vaše razmišljanje je golo posploševanje in, ko se zgodi eno ali drugo, je teorija samo še količek na katerega se depresivni ali žalujoči lahko nasloni in upa, da bo zdržal težo!

Želim, da se tistim, ki niste izkusili, to nikoli ne zgodi! Tistim, ki ste, pa ste “preživeli” in se “vrnili”, globok priklon in spoštovanje! Tistim, ki vam (še) ni uspelo “preživeti” in se “vrniti”, pa moje globoko razumevanje!

Veste, niti depresija, niti izguba in posledično žalovnje NIKOLI nista želja, ampak prideta sama od sebe! In verjemite, ni ga, ki ga eno ali drugo ali pa oboje ne more doleteti!

Želim, da vas ne bi…..

Se podpišem.

Aha. Bolezen, ki se ji reče depresija, je torej svobodna izbira?

Veš, kaj je zmeraj najbolj fajn? Kadar ste laiki diagnostiki, zdravitelji, analitiki in statistiki duševnih obolenj, vse v eni osebi in vse obupno pametno.

Zakaj vam je tako težko sprejeti dejstvo, da je depresija bolezen, ki zahteva strokovno zdravljenje kot sladkorna ali rak ali pljučnica? Zato, ker se tega na smrt bojite? Ker vam dejstvo, da lahko vsak zboli na duševnem področju in sam ne more ven, jemlje občutek, da imate 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} kontrolo nad svojim življenjem? Imate zato tako blazno potrebo pomen duševnih motenj banalizirat na raven “čajčka, joge in deset kil knjig pozitivnega mišljanja”, ker vas pomirja vcepljanje prepričanja, da se vam ne more zgoditi, da si enkrat SAMI ne bi več mogli pomagat?

To pišem že drugič te dni, ampak – odrastite že enkrat. Tudi nemoč je lekcija, ki se je je v življenju treba učit, ne bežat pred njo in pri tem pustit za sabo trupla tistih, ki jim s svojim filozofiranjem onemogočate normalno življenje v družbi.

Aha. Bolezen, ki se ji reče depresija, je torej svobodna izbira?

Veš, kaj je zmeraj najbolj fajn? Kadar ste laiki diagnostiki, zdravitelji, analitiki in statistiki duševnih obolenj, vse v eni osebi in vse obupno pametno.

Zakaj vam je tako težko sprejeti dejstvo, da je depresija bolezen, ki zahteva strokovno zdravljenje kot sladkorna ali rak ali pljučnica? Zato, ker se tega na smrt bojite? Ker vam dejstvo, da lahko vsak zboli na duševnem področju in sam ne more ven, jemlje občutek, da imate 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} kontrolo nad svojim življenjem? Imate zato tako blazno potrebo pomen duševnih motenj banalizirat na raven “čajčka, joge in deset kil knjig pozitivnega mišljanja”, ker vas pomirja vcepljanje prepričanja, da se vam ne more zgoditi, da si enkrat SAMI ne bi več mogli pomagat?

To pišem že drugič te dni, ampak – odrastite že enkrat. Tudi nemoč je lekcija, ki se je je v življenju treba učit, ne bežat pred njo in pri tem pustit za sabo trupla tistih, ki jim s svojim filozofiranjem onemogočate normalno življenje v družbi.[/quote]

Tudi zaradi takšnega prevladujočega razmišljanja (da tablete tako ali tako ne morejo pomagati in da moram to storiti SAMA), sem zelo dolgo odlašala z obiskom zdravnika. Najbrž nisem edina takšna.

Veliko ljudi reagira tako, kot si ti. To je človeško, bojimo se nemoči, bojimo se, kaj bomo mislili o sebi, ko bomo dokončno priznali, da si sami brez zunanje pomoči ne moremo pomagat. Mislim, da je depresija tako nevarna bolezen prav zato, ker pretrese do fundamenta, zlasti ljudi, ki so individualistične narave in ki so navajeni vse poštimat sami. In veliko ljudi rajši izbere trpljenje kot zavest, da morajo na novo postaviti lestvico vrednot in premagat en velik strah pred nemočjo.

Nedopusno je svoj strah pred nemočjo reševat tako, da depresijo predstavljaš kot problem šibkega karakterja.

Aha. Bolezen, ki se ji reče depresija, je torej svobodna izbira?

Veš, kaj je zmeraj najbolj fajn? Kadar ste laiki diagnostiki, zdravitelji, analitiki in statistiki duševnih obolenj, vse v eni osebi in vse obupno pametno.

Zakaj vam je tako težko sprejeti dejstvo, da je depresija bolezen, ki zahteva strokovno zdravljenje kot sladkorna ali rak ali pljučnica? Zato, ker se tega na smrt bojite? Ker vam dejstvo, da lahko vsak zboli na duševnem področju in sam ne more ven, jemlje občutek, da imate 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} kontrolo nad svojim življenjem? Imate zato tako blazno potrebo pomen duševnih motenj banalizirat na raven “čajčka, joge in deset kil knjig pozitivnega mišljanja”, ker vas pomirja vcepljanje prepričanja, da se vam ne more zgoditi, da si enkrat SAMI ne bi več mogli pomagat?

To pišem že drugič te dni, ampak – odrastite že enkrat. Tudi nemoč je lekcija, ki se je je v življenju treba učit, ne bežat pred njo in pri tem pustit za sabo trupla tistih, ki jim s svojim filozofiranjem onemogočate normalno življenje v družbi.[/quote]

Imela sem srečo, da so me tako pri depresiji, kot pri žalovanju obkrožali pravi ljudje! So svetovali tudi knjige, jogo, stik z naravo, pa vendar razumeli, da je lažje govoriti, kot pa ozdraveti in preboleti. Je res, da si največ pomagaš sam, če imaš voljo. Pa vendar moraš imeti tudi zaupanje v prave ljudi, tudi strokovnjake, ki verjamejo, da zmoreš! Ne pa, da mislijo, da nočeš!!!!
In ja, nihče nima 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} kontrole nad svojim življenjem! Z zatiskanjem oči, da je to samo problem nekaterih, je že lahko korak na poti….

Pa še nekaj. Ko to bolezen preboliš, si močnejši kot kdajkoli in močnejši kot vsi tisti, ki o njej samo razpravljajo. In bogatejši za življensko izkušnjo, ki se je vsi bojijo, pa tega ne priznajo! In takrat razumeš….

Hvala Janis, da razumeš….Pa upam, da si ena tistih, ki razume brez izkušnje.

Moja izkušnja ni bila depresija, ampak dobro vem, kaj je to strah pred nemočjo in predaja kontrole. Je bila lekcija.

Veš, kaj je “hecno”. Prevladuje razmišljanje, da je depresija povezana z osebnostjo. Zato težko razumemo, da je depresiven tudi nekdo, ki je navajen, kot praviš, sam poštimati stvari. In da si za nekatere nikoli ne bi mislil, da se to lahko zgodi pri njih. Sploh ko si ta “nekdo” ti sam. In ko že sam sprejmeš dejstvo, da ne bo šlo brez zdravniške pomoči, drugi tako ali tako ne bi razumeli. Ali pa vsaj navzven nočeš izgubiti te predstave, da v resnici zmoreš sam.

Žal sem prepozna. Kljub temu en velik hvala Janis, San Giorgio, 255 in še kateri.

ponudila sem v razmislek in debato in če bi pazljivo prebrali kaj, bi se lahko pogovarjali.
Pa ste raje vzeli en stavek iz konteksta in me napadli. Tudi prav.
In še vedno trdim, da je na nek način izbira.
Zagotovo ne vsakomur, a vendarle marsikomur.
Ja, vem kaj je stiska, sem že doživela marsikaj in bila tudi depresivna.
Pa sem zmogla in vem kako in zakaj, da je marsikaj v sprejemanju in dojemanju življenja.
Ne trdim, da ni depresije, pri kateri ljudje dejansko potrebujejo pomoč strokovnjakov in zdravil!
Trdim samo, da vse psihosomatske težave še niso depresija in da bi si marsikdo vendarle lahko pomagal sam z drugačnim dojemanjem.
Strinjam se, da nihče ne more imeti 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} kontrole nad življenjem in da je ta želja mogoče celo osnovni problem.

tale pogovor je bil lekcija zame, ki se s to težavo nisem še srečala,imam pa kar nekaj prijateljev oz, znancev, ki se s tem spopadajo, mogoče je to prvi korak do tega, da jih bom bolje razumela, jih znala poslušati in prisluhniti..sem priznam ena tistih, ki sem polna nasvetov o gibanju in teku in prepričana, da je to univerzalna rešitev za vse psihične težave, prav tako za žalovanje..pa ste mi odprli oči, s tem ko ste mi povedali v čem je problem, da ko je depresija tu, enostavno ni volje za nič na svetu, kaj šele za izlete v hribe…imam znanko, ki jo prav tako muči ta bolezen, pri njej je verjetno posledica težke izgube v najstniških letih, ki jo prebolevala z mamili,ki so otopeli bolečino, namesto z obiskom strokovnjaka, saj v tistem trenutku ni imela čisto nikogar pri sebi, ki bi ji svetoval in pomagal…pri njej se bolezen vleče že več kot 15 let..seveda sem ji sama kot nevedni laik večkrat prigovarjala, naj se mi vendar pridruži pri sprehodu ali jogi ali telovadbi, pa je vedno našla nek izgovor in jaz sem si priznam mislila: “ja ženska je lena, nič čudnega da ima depresijo, če se samo valja in nič ne sto ji pritrditi, da je prav da jemlje zdravila za ri za sebe” vem, bila sem krivična,hvala še enkrat, da ste mi odprli oči, se bom drugič potrudila, da jo bom skušala vsaj razumeti in ji prisluhniti,svojo bolezen, ampak sprehod z mano ji pa tudi ne uide:) en lep začetek dneva vsem.

Čepreav je minilo od zadnjega zanimanja se mi debata zelo dopade. Čeprav se ne vsi dobesedno zastopimo sem mnogo sporočil vzela za dobrobit.
Tako kot (m ribica), ki je zelo lepo povedala. V glavnem se mi dopadejo spodbudne besede in želje v tej debati saj jih nekateri zelo potrebujejo! Tudi mnenja o antidepresivih še posebej od osebe, ki je dala skozi to terapijo bi bila zanimiva…

Na katero rubriko naj grem,glede na to….da mi slim na samomor?

http://med.over.net/forum5/list.php?140
(Partnerska in družinska posvetovalnica na Med.over.net)

http://nebojse.caprae.net/portal/index.php
(spletna stran Društva DAM – kratica za depresivno anksiozne motnje).

Vedno se najde rešitev, le zbrati je treba pogum in narediti prvi korak v iskanju pomoči.
Srečno.