pozna kdo kšno depresivno knjigo? – knjigo z depresivno vsebino.. hvala.

vse Cankarjeve :-)))

Kafka: Grad. Dobra, ampak res zamorjena.

Meni Grad ni zamorjen.

Moja mama rada bere Francois Sagan (mogoče sem ime malo narobe napisala, ampak priimka pa ne) in zanjo pravi, da je precej depresivna.
Morda še Sylvia Plath.

Uuu, Sylvia pa res! Saganovo sem brala pred kakimi desetimi leti in se mi je zdela predvsem sentimentalna, bolj kot zamorjena.

Aja, pa Houellebecq – Osnovni delci. Meni je bilo to iber!

OD so te zamorili? Zanimivo, zanimivo, meni so se zdeli naravnost čudoviti, navdihujoči!

Osnovni delci se mi niti najmanj niso zdeli zamorjeni. Zamorjena oz. manično depresivna je le glavna oseba. Fantastično karakterizirana, po mojem mnenju.

Meni so se zdele nekatere “zamorjene”, morda bolje rečeno pretežke, ker sem se jih lotil ob nepravem času. Stepnega volka (Hesse) prvič nisem mogel prebrati, mi ni šlo, prav tako mi prvič ni šel Sartrov Gnus, z Grassovim Pločevinastim bobnom sem se prav silil (ker so mi ga nekateri, ki imajo meni všečen literarni okus, spromovirali do te meje, da nisem upal stopiti iz hiše, dokler ga ne preberem) , potem odnehal, ker mi je bil stilistično tako zahteven, da bil moral zbranost kupovati, če bi bilo to možno. Zgubljal sem se. Ampak, kot že rečeno, ni bil pravi čas za ta dela oz. ni bilo takrat pravo razpoloženje. Pri meni je nasploh osebno počutje zelo pomembno pri prebavljanju leposlovja.

Ja, sam jest bi rad takšne.. bolj z mladostniško tematiko.

z maldostniško tematiko je taak knjiga ‘nič mi ni’. o deklici, ki ima depresijo.

Osnovni delci mislim da so vseeno zamorjeni. Poanta te knjige je prav tako črna (sterilizirana, brezosebna družba z neko futuristično prihodnostjo, v kateri se bodo razblinila čustva).

Knjigo lahko primerjamo z MacLaverty-jevimi Okrasnimi toni, v katerih ima glavna junakinja prav tako depresijo, pa knjiga ni zamorjena in depresivna.

Uhhh… pa kakšen Zola. Težko ko kamen. Pa od Herte Miller Živalsko srce, megastično depresivna, ampak super branje. Ena mojih najljubših knjig. Pa Na površje od Atwoodove, samo mi ni tako dobra. Sicer pa jasno – skoraj vsa slovenska “klasika”. Kakšen Potrč in podobni artikli. Kaj vem, na srečo jih nisem veliko brala, sem vse po vrsti prešpricala. Domen, Kmetske slike, Deseti brat in pripadajoča druščina zamorjencev.

Visoška kronika!!! Odsekat mezinčka! Tale tema me je blazno razvnela in predlagam, da glasujemo za najbolj depresivno knjigo.

Se vam res zdi, da je to zdravo domače branje za mladino? Skrajno neužitni kvarni vpliv po moje. Se začne že v prvem razredu s cankarjanskim Peharjem suhim hrušk, ki imajo čisto zgrešeno poanto! (Če so otroci lačni in vzamejo iz omare suhe hruške, mati ne more biti osramočena, ker so kradli, prosim lepo!) Ja. Jaz glasujem kar za Pehar. To je najbolj depresivna zgodba, kar jih poznam, in se jo servira otrokom.

Heh, jst sem tudi med branjem teh postov na poti navzdol pomislila na Potolčenega kramoha v družbi s Cankarjem. 😉

Drugače sem se pa spomnila še na dve knjigi, ki sta me precej zamorili, Džank od Bourroughsa in Manj kot nič od Ellisa.

Irena, bolj se ne bi mogla strinjat!!! naj že enkrat pometejo iz šole takšno navlako (s tem ne mislim, da je Cankar navlaka, ampak je navlaka – in sicer čustvena – tako moraliziranje, kot ga premore Pehar). kot da je prva naloga, otroke naučiti, da se morajo za vsako figo počutit krive. pa ja.

Meni osebno so tudi Slovenci najdepresivnejši, recimo Pustota od Kavčiča, s kakim Pregljem in njegovimi tolminskimi punti tudi ne moreš zgrešiti…in še do mraka bi lahko naštevali 😉

Zadnji odcep za Brooklyn.

Ja, Manj kot nič je bila tudi huda zame. Sem jo prezgodaj (v življenju, mislim) brala in me je čisto zvila. Netočke pa si nisem smela sposoditi, ker sem bila baje premlada in sem morala počakat na 7. razred (tako je rekla knjižničarka). Potem sem jo seveda takoj prebrala, mi je bila blazno všeč, pa si do danes razbijam glavo, zakaj sem morala eno leto čakat. OK, knjiga je psihološko dokaj zahtevna, tudi zamorjena, ampak tistih nekaj zametkov lezbične ljubezni, kolikor je je notri, me tudi ni ravno pokvarilo. Recimo.

Peklenska pomaranča in 1984 ter Krasni novi svet, jasno Stepni volk, (tudi Siddharta – a se ne spomnim, če je lih zamorjena), skoraj ves Dostojevski, pa tudi poezija (Lermontov, Jesenin, Byron in sploh vsi svetoboljci). Vcasih mi je zal, da sem toliko tega prebrala. Sedaj mislim, da me je zamorilo še bolj, sploh pa mislim, da sem brala ravno tisto, kar sem potrebovala, a kot že rečeno zamorilo še bolj. Je še dobra literatura, ki ni tolk zamorjena: cel Vonnegut, Steinbeck (ulica ribjih konzerv, Polentarska polica), od Slovencev M. kranjec – Strici so mi povedali, tudi Flisar – Čarovnikov vajenec, Castaneda. Lep pozdrav, berte raznovrstne knjige, jaz sem tudi z Dostojevskim začela pri 11. letih, a kasneje brala tudi vmes zabavne knige in tudi pofl.

Kaj bolj mladostniškega?

Mene je zelo zamorila knjiga Vesne Milek: Calypso. Toliko življenja, toliko norenja, a vse ena sama depresija, praznina.

definitivno je najbolj depresivna knjiga Rdeča kapica. otroke že malo po rosjtvu seznanijo z umori. ni čudno, da je po svetu takšen kriminal…..

😀 xd

Čeprav Mira najbrž ne bo brala tega odgovora (saj se je nabralo na temi kar nekaj prahu), se mi zdi prav, da ne verjamemo slepo napisanemu in preverimo tudi sami.

Takole je znal Byron:

122 (Don Juan)

“Trenutek, prosim! – O, lepo je čuti
na morju v mesečini sred noči
spev gondoljerja, ki uho ga sluti,
ko v dalj med pljuski vesel se gubi;
lepo je zreti zvezde in usnuti;
lepo slediti vetru, ko polzi
od lista k listu; in lepo je zreti
v lok mavrice, čez vse nebo razpeti.”

Seveda, knjige so krive! Hvala za razsvetlitev. Zdaj je končno jasno, zakaj je toliko kriminila že med mladimi. In zakaj ga je vedno več. Očitno mladi vedno VEČ berejo! In sicer posegajo zlasti po Cankarju, Prežihu ipd. Kar povprašajmo knjižničarke šolskih in splošnih knjižnic, gotovo v zadnjem desetletju beležijo neverjeten porast izposoje tovrstnih knjig med mladimi in otroki!

Ok, cinizem na stran. Peharja NE berejo v 1. razredu, brali so ga v četrtem, kar je danes peti (če so kaj prestavljali, pa naj sporoči kdo iz prve roke). Seveda pa priznam, da sem tudi sama mnenja, da je Pehar pretežak za 5. razred in so Bobi pretežki za 7. razred. Pa ne zato, ker bi se potem otroci žrli s krivdo, ker so vzeli eno hruško ali ker so pol krofa vrgli v smeti. Dajte no! Otrok, vsaj desetleten, takih izkušenj ne bo istovetil s svojimi, že zato ne, ker je sam jezik teh del zastarel in se čuti, da pripadajo drugačnemu času in vsaj rahlo drugačnim vrednotam, da o standardu ne govorimo! Pretežka je ta literatura zato, ker – seveda priznam! – je depresivna, žalostna, ker ni posebne zgodbe, ki bi otroka potegnila vase – in posledično se mu lahko avtor ali celo branje nasploh upre. Tudi sama menim, da bi nekaj del – ne le slovenskih avtorjev – morali odpraviti iz seznamov dom. branja tako OŠ kot SŠ. Ampak eno zdravo mero pa le imejmo. Domen, Deseti brat, V Zali, Samorastniki itd. – to so dela, ki pripomorejo k splošni razgledanosti o tem, kakšno je bilo življenje Slovencev v preteklosti, ga vdihnejo bolj kot vsak zgodovinski učbenik, iz njih lahko izpeljujemo zanimive primerjave s sodobnostjo, kar otroci radi počnejo – recimo smejejo se, ko jim rečeš, da so verjeli, da je Agata čarovnica; veseli so, da so časi Turških vpadov davno mimo, in si predstavljajo, kaj bi se zgodilo, če bi danes Turki vdrli k nam, itd. itd.

Res je pri nas precej ‘zamorjene’ literature, ampak ne pozabimo, da je tudi drugačne kar nekaj. Na čelu z Deso Muck in Slavkom Preglom. Tudi Ingolič jima lepo gre ob boku. Pa še marsikdo.

In še odgovor hopli – Marinka Fritz Kunc premore kar nekaj depresivnosti v knjigah, kot sta Borboletta in Janov krik.

K.

Ker je tema zanimiva, čeprav že prastara, dodam eno tujo, zame ultra zamorjeno knjigo: Cesta (McCarthy- upam, da sem prav napisala). Nisem se uspela prebiti do konca.

Cankarjeva Hiša Marije Pomočnice.

Mnogi so kot hudo depresivno označili Hišo peska in megle. Meni se sicer ni zdela, celo in navkljub koncu. Očitno so me tisti orisi iranske družine (in predvsem pogledov padre familias na življenje v “normalni” državi) tako prevzeli, da mi zadeva ni sekala v to smer. Ampak filma pa sploh nisem mogla pogledat do konca, ker je bil prav ultra depresiven, tako da sem zaključila, da je treba knjigo očitno vendarle uvrstiti med tovrstno literaturo :-).