Deteljica za …
Hej, hej, hej, zajček: to je samo zato, ker je čebelica
prebrala moj post! Tko!
Čebeli, reci , zdaj, tukaj, bodi odkrita in povej, ne bom
užaljena ablubm!
Ti res grem tako na živce, da…… pa nič zato, nisem več
žalostna, samo da si se oglasila našemu zajčku. Za zajčka
mi gre, za njegovo počutje, zanj samo, verjemi …. in zanj sem
pripravljena žrtvovati tudi svoj imidž, ki ga ti lahko potolčeš,
a ko vidim, kako razveseliš zajčka, mi je zame pač …………..
ravno, vseeno. Hvala, čuvelica!
Though I don’t write
or call you
as often as I would like to
I spend time every day
thinking about you
Sometimes it is
a memory of something we shared
Other times it is
an incident in my life
that I imagine myself
telling you about
No matter what it is
in my mind
I write and call you every day
and I miss you
-Poem by Susan Polis Schutz
” našel in sem prepleskal v romantični noči gospodovi, na travniku lepih želja: zajček !
Zelo zelo mi je žal, ampak sem ugotovila,
da jaz nimam te moči. Če zatuli Jani, če
zatuli ježek in če mu čebelica kaj prišepne,
potem gre, drugače pa …….. draga moja
nioblichen, le z menoj se boš morala zadovoljiti,
če boš hotela klepetati, ail iti na uno drugo stran!
Na “življenje, ah to življenje!” Saj tudi jaz
nočem, nočem od tukaj, a mi je včasih malo
dolgčas, pa grem, pa pribrzim nazaj. Tukaj je
lepo, toplo, domače, prijetno, diši po ……. pečenih
jajčkih, po domačem, pravkar pomolzenem mleku,
po spečenem kruhu, po toploti, po s senčnikom
zastrti svetilki pri peči, po …….ah, lepota življenja,
prijetna domačnost, lepota v duši, lepota v srcu,
lepota in nežnost bivanjskega …….
Nikogar ni, v veži pa luč gori,
nikogar ni, mene pa duši,
nikogar ni, srce visoko gori
hrepeni in išče večernico na nebu ….
a vendar, nikogar ni, ki odgnal bi
moje skrbi…
nikogar ni, ko v duši nevihta ihtavo besni,
nikogar ni, ko telo išče novih poti,
nikogar ni, a vendar vem, da ste tu ……
vi vsi…… da slišite glas, ki kliče vas …..
No, to je moj umotovrov za nocoj!
Še to se rima, bemtiš!
Prazen je Tjavendan, nikogar vec ni..
Marici je zbrisala na ono stran, kjer ji po zivljenju disi..,
zajcka pa tako ze celo soboto ni in ni…. !!
Zajcek spet gleda v deteljico in se cudi..
zastonj na Tjavendanu lučka gori, se niobe vec ni!
Res, da vec nikogar ni…,
vendar je zunaj jasno in zvezdno nebo,
zato me prav nic ne skrbi,
v dusi sreca in veselje isceta nove poti..
Minljivost ima smisel, pa kaj?
le danes zivimo, kaj bo jutri kdo ve?
Ce ne prides v zivljenju do prave resnice,
ne obupaj, poskusi vnovic, zopet in znova!
Oh ježek, da si mi vsaj tako blizu, da te
objamem in naslonim svojo težko in trudno
glavo na rame. Ja, nikogar ni, jaz skačem
sem in tja, nekaj pač počnem, ko sem tako
sama in otožna. Nioga zagotovo nekaj piše,
zajček pa danes ne najde in ne najde lučke.
Učke sem mu prišila, da ob našel pot do sem,
pa ne gre in ne gre. Morda ……… kdo bi vedel,
moda jo prikliče mesec, morda pravkar zre v
nebo in išče svojo zvezdico. Ko bi le ta hip na
nebu zagorela ena zvezda močno, močno,
z vsem svojim sijem, ko bi gorela tako močno,
da bi se utrnila in zajčku na smrček pribila!
Nioba, oprosti mi, če sem pustila srcu, da
govori in sem te morda nehote prizadela.
Oprosti.
Naj ti duša vseeno koprni, odgovor pa naj
tvoje lice razjasni.
Ja, že nekaj dni, veš ježek, me nekaj pesti in mi
ne da miru. V grlu začutim cmok, sama sebi se
zasmilim, in potem sem seveda otožna. Rada bi
se zjokala, pa žal tudi to ne gre. Ne gre in konec.
Boli pa vseeno, tako zelo boli, tako zelo. In potem
se pripopam tu gori in razpravljam in pisarim in
povem svoje izkušnje in tako za trenutke pozabim
nase. Potem pa se vrne tista tema, tista grozeča
melanholija, tisti kanček depresije, pa me spet
poteegne notri. Upam, da bo že od jutri naprej
bolje.Včasih si človek misli, koliko zmore. Pa se
nekako preceni. In potem ga duši in pesti lastna
nemoč. Poznam sicer zdravilo zase. Morala bi se
takrat vsesti in pisati, pisati, pisati. Ponavadi se mi
je ta terapija obnesla. In ponavadi je izpod mojega
peresa bilo še kaj izpisanega tako, da sem nekako
odložila tisto, kar me je težilo. Zdaj sem se tega
zdravila očitno preveč navadila in ne prime več!
Bo, saj bo, verjamem da bo, le še ta dan, pa morda
še en dan da gre mimo, pa bo. Ježek, hvala ha tvoje
uho, za tvoje učke in za tvojo ramo. Dobro mi dene,
dobro dene, če človek ve, da je nekdo nekje, ki ti
prisluhne.
Morda ti pišem na e-mail, če bom zbrala dovolj moči.
Lepo se imej in sladko noč (P.S.: brez mokrih sanj!!)
Razumem tvoje obcutke in bom vesel, ce mi napises pismo.. Ze dolgo se mi nisi oglasila..
Ja, Marici, tebe res ne morem uciti modrosti zivljenja, saj jih poznas zares mnogo in si dozivela marsikaj! Je, pa res tako, vsaj z mano, da ko pridem v krizo, izgubim niti k optimizmu in pozitivnosti… Res je to nase zivljenje ena velika IGRA! Igra raznih preiskusenj, spoznanj, energij in vlog ter simbolov, v katerih nastopamo uspesno ali manj uspesno.. Skusamo biti samoobvladljivi, modri, pametni.. Tezimo k kontroli nad razumom, telesom, duhom in custvi.. Pa nam vedno ne uspe… Ja, tudi to je del igre zivljenja!
Marija,življenje,gotovost,negotovost,dvom,odgovorov pa ni,to prizadene človeka. Ti ? Ti nisi sposobna človeka prizadet !
Nocoj se očitno precej enako počutiva,le da je meni
jermen dol padu. Ne morem se več sekirat,briga me,
ne da se mi več pisat,pa kaj,ne bom več sploh razmišljala v življenju,
saj je vseeno….
Problem problemov je ravno v tem,da ostajajo.
Govori,piši,jokaj,kriči,zaupaj,ne zaupaj… bolečina ostaja.Samo včasih se za trenutek potuhne…