Še tisti en dan, ko sem prosta dela, ga uničim. Za fotra je moralo vedno biti vse perfect in nikoli nisem tega dosegla. Vedno me je grajal. Nikoli ni bilo dovolj dobro. Še danes ni dovolj dobro nič, kar naredim. Vse v življenju sem naredila na pol. Vse, česar sem se lotila, nisem dokončala. Imam hipno zanimanje, interes, ki kmalu zbledi. Vsega se naveličam. Želim vsak dan nekaj novega. Predstavljam si kako bi stvari potekale. A to so samo neka moja sanjarjenja. Sem za spontanost. Presenečenja niso problem. Rada imam nove stvari in se ne bojim spontanosti. A na koncu vse zaserjem. Jaz sem kriva. Na koncu nikoli ni tako, kot sem si predstavljala. Na koncu je vedno problem. Jaz sem problem. Jaz sem za nič. Nisem sposobna živeti. Vse kar mam je delo. A včasih tudi delo preseda. Rada bi se odklopila za vsaj tisti en dan. A že zjutraj ko se zbudim mi pridejo slabe misli in skrbi. Kako naj sploh živim vsak dan s tem. Brez rešitve.

Nisem niti toliko sposobna, da se postavim na pravo stran železniških tirov, ko pripelje tovorni vlak.

A razumete?

To je samo dobro, da nisi kot robot. Tudi veter zapiha mal z one mal z druge strani, zakaj bi ti skoz isto če pa ni treba. Družba daje napačne postavke in če tem ne ustrežeš lahko napačno sklepaš da si ti napačna. Nisi, družba je odfukana in njene kvazi normalnosti. Če bi bil človek namenjen robotiki potem bi bil robot ne človek.

Skratka ne sekiri se.

Eh, ne sekiraj se. Živa si in zdrava, to je dovolj. Imaš vse kar potrebuješ. Si dovolj.

Od tu pa počasi naprej..

Vsi mi že govorijo ne sekiri se. Kako pa je ko želiš preživet en lep dan in da te bo nekdo presenetil. Pa da ne misliš nonstop na preteklost in travme.

In potem ti je čez pol ure žal, ker: dan je šel v kurac, ni bil tak, kot si si ga zamislil. In samo zato, ker ni bil perfekten dan, kot prosiš, da je vse perfektno.

Zakaj so od nas zahtevali perfektnost in smo bili kregani, če je ni bilo. Zakaj nikoli ni bilo nič prav.

Ko pa mi kot odrasli prosimo za to isto perfektnost, pa gre vse v kurac. In pol nam je žal, da se ni izteklo tako, kot smo si predstavljali ali sanjali, kako naj bi bilo.

Zakaj za ene veljajo ena pravila, za druge pa druga pravila.

Zakaj se ne moreš odklopit za en faking dan in se imet lepo? Zakaj moraš vse pokvarit? A je to v genih, v vzgoji, v čem?

Ne obstaja popolnost, prav tako ne moreš večno kriviti staršev za karkoli že, od polnoletnosti dalje je tvoja naloga, da saniraš vse travme in živiš kot tebi ustreza. Izgovarjanje na preteklost po določenem času ne pride več v poštev. Delaj na sebi. Nisi beton, si energija, ki se lahko spremeni.

Zato ker ni realno to kar drugi nabijajo ampak je realno tisto kar se dogaja.

Folk ves čas nabija svoje debilizme drugemu. Če zagrabiš za to, zagrabiš za drek. Poglej državno bando kako se dela svetnike dela pa kontra.

Zato je dobro da čimprej zbrišeš bilo kak program iz svoje glave in neka iluzorna pričakovanja, ker če jih ne si lahko hitro razočaran/a.

Folk se je učilo dejal tako in tako potem pa se v sveu dela drugače.

Bodi tak in tak, potem pa si ti tak, drugi pa so kontra in si pohojen ter izkoriščen.

Folk je na splošno govno od človeka in to dojemi. Če se ti izkaže drugačen ga pohvali sicer pa naj ti bodo prozorni ker so le bleda slika odfukanosti.

Ja in kako naj zbrišem grožnje, travme?

Kako naj se veselim vsega v dnevu, kako naj komuniciram, če me nikoli niso naučili? Kako naj sem samozavestna, če mi nihče ni privzgojil samozavesti? Kako če je bilo vse narobe narejeno ali pa “bom jaz, iz tebe ne bo nikoli nič”?

Kako zbrišeš nekaj, kar so te naučili v otroštvu? Kako zbrišeš grožnje iz otroštva, ki se udejanjajo v odraslosti? Kako zbrišeš prepričanje, da to, kar se ti dogaja, je posledica groženj v otroštvu?

Kako greš preko tega, da kar se ti dogaja, ni verovanje v to, kar so ti rekli v otroštvu in se ti v odraslosti vrača?

Depresiraš.

Me spominjaš na bivšo. Mama njena hladna oseba, ji je le enkrat za praznike rekla, da jo ima rada. Oče sicer načitan, strog in si kupoval najboljša oblačila, a je bil kurbir in varal. To se je poznalo pri punci, kjer sem večkrat zaznal njeno nesigurnost. Delovala je nesamozavestno, boječe. Me je nekoč kar zbodla njena skrb med pospravljanjem stanovanja, da bo jo bo družina spet krivila. Večkrat slišano, da si želi samo stran od doma, ker tam nima mesta. Najprej je živela pri fantu, potem je prišla k meni, dokler nisem prodal svoje nepremičnine. Potem jo je spet prijela panika in je odšla k sošolcu. Skratka začaran krog in nikoli konca.