Dilema
Pozdravljeni,
živimo v 2,5 sobnem stanovanju. Odkar imamo dva sončka pa nam otoška sobica postaja premajhna. Z možem sva v dilemi kaj je bolje za naju in za otroka in sicer, da ostanemo v tem stanovnju in gremo 2x letno na morje in smučat, ter da smo lepše oblečeni in imamo boljši avto, ali pa da se temu odpovemo in vzamemo stanovnjski kredit na 15 let za manjšo hiško in nudima vsakemu otroku svojo sobo in možnost, da en v skrajni sili ostane z svojo družino doma v zgornjem delu hiše.
Kako se ve odločate oz. kako gledate na to?
Hvala za mnenja
LP
Evo, se strinjam s Skrpionom. Če ni odpovedovanje dolgoletno (ne več kot 5 let) in če bi si lahko poleg zidanja hiške privoščili vsaj skromne počitnice, potem bi se tudi jaz odločla za 2. varianto. Vsekakr pa bi si zagotovila, da je investicija v skladu z realnimi možnostmi. Namreč velik problem si je danes postaviti realne materialne cijle, potem pa zaradi zadolževanja trpijo otroci, ki niso nič krivi.
Želim vam uspešno odločitev.
LPT
Midva bi šla verjetno v drugo varianto. Oba sva včasih živela v hišah, čeprav mož ni tako čustveno vezan na to, da bi se v hišo tudi vrnil. Si pa oba želiva nekaj prostora za svojega otročka – malo vrta zame in dvorišča za vse tri. Tako da gledava nekje v tej smeri. Ampak roko na srce – stroški v hiši so veliko višji kot v stanovanju.
Kar pa se tiče odpovedovanja – ne se zakreditirati čisto do konca. Potem vam bo še vedno nekaj ostalo. Oblačila lahko kupiš lepa in kvalitetna tudi že po normalnih cenah (in nizkih), za dopust lahko porabiš regres (saj ni treba iti v hotel),… Mislim, da variante so. Pa tudi – lahko greste v nakup večjega (4 sobnega) stanovanja, samo ne vem, koliko so kaj cenejša kot hiške.
Vsekakor vama želim odločitev, ki vaju ne bo obremenjevala in boste še naprej veseli in zadovoljni.
Ja jaz bi rekla, da je to odvisno od vsakega posameznika predvsem kakšne potrebe in želje ima. Midva oba z možem prihajava iz hiše se pravi oba sva prej živela v hiši sedaj pa živimo v bloku, to je tako velika sprememba in nikoli več se ne bi tako odločila, zatorej oba upava in si želiva, da bomo nekoč imeli svoj mir in svojo hiško, kajti v bloku je pač v bloku nikoli nimaš pravega miru pa ne zjutraj pa ne zvečer vse se sliši- tanke stene, no ja kot sem že rekla odvisno od posameznika in želja tako je moje mnenje vi pa se boste odločili po svoje.
Vso srečo pri pravi odločitvi
Lp Mateja
Zdaj lahko pametujem, ko imava svojo hišico (neznsnska sreča pač). Pa vendar … mladost sem preživela v bloku, spala v sobi skupaj s 5 let starejšo sestro (ki se je sicer v najstniških letih odpokala spat v dnevno sobo) in staro mamo. In enkrat vmes sta se starša znašla pred podobno dilemo, kot jo opisuješ ti.
Odločila sta se za prvo varianto in … ni mi žal. Pravzaprav sem jima zelo hvaležna, da se nista spustila v kakšno zidanje.
Ja, res sem po malem stalno pogrešala svojo sobo, pa vendar so mi ostali prelepi spomini na morje, na smučanje, na izlete, na potepanja … na tisoče prijetnih trenutkov, ki sem jih preživela s starši.
Jaz bi se odločila za prvo varianto.
Sama sem v hiši s tremi stanovanji, v bistvu kot blok, ker imam stanovanje+2 parkirišči.
Po mojem mnenju otrokom več pomeni, da hodite lahko na dopuste, jim marsikaj lahko kupite, ….., kakor da imajo pač svojo sobo, pa nenehno poslušajo starše, kako so brez denarja.
Kaj ti pomaga hiša, če pa moraš biti potem ves čas doma, ker ni denarja, da bi kam šli. Pa še ponavadi, če je bolj malo denarja, se starši začnejo kregat, to pa tudi ni dobro za otroke.
Raje imam solidno opremljeno stanovanje, kakor pa pacanje hiše več let, pa še nikoli ni dokončano, odpovedovanja pa ogromno.
Bolje, da obdržite stanovanje, katero je hitro pospravljeno in čisto, zakleneš in šibaš na potep, pri hiši pa nikoli ne zmanjka dela.
To je le moje mnenje.
LP
1. varianta
Mi smo v zelo majhni hiški (40 kvadratov) in do sedaj nam je kar služila, če ne bi bila tako slabo zidana oziroma montirana, ne bi bila tako vlažna in ne bi počasi začela razpadati (še ne, pa bo kmalu, se izteka njeno življenje :(, bi ostali v njej, četudi na majhnem. Pač imamo raje počitnice.
Tako pa bomo zidali, ampak spet ne brezpogojno – samo 90 kvadratov, ker si več nočemo in ne moremo privoščiti. Imava z možem raje malo več od dni kot pa večjo streho nad glavo.
T.
Privoščita si dopust in vse kar sodi zraven, tako bosta nudila otrokoma več, kot če bosta imela vsak svojo sobo. Tudi navezana drug na drugega bosta bolj. V bajti so taki stroški, da ti ne bi govorila. Midva z možem sva naredila napako in se zakreditirala do amena, da ti ne povem kolk mi je žal. Za kaj vse sta prikrajašana otroka in midva. Iste napake ne bi ponovila nikoli več. Če ne bi bilo tašče zraven, bi vse skupaj prodala in se preselila in uživala, tako pa …………
To je moje mnenje, je pa odvisno od vsakega posameznika kako gleda na stvari in čemu daje prioriteto.
lp
Evo v mojem otroštvu so starši gradili hišo, da bomo imeli prostor, pa svojo sobo, pa ne vem kaj…….posledica??? SOVRAŽIM HIŠE!!!!!! Če bi jo danes zadela na lotu, jo nemudoma prodam in si privoščim ŽIVLJENJE! Dopust, oddih, potovanje, šolanje, ma tud kakšno boljšo cotko. Največkrat je tako, da straši gradijo, gradijo, gradijo, vtaknejo v bajto vso svojo mladost in otroštvo svojih otrok (z izjemo tistih redkih, ki si lahko privoščijo gradnjo na ključ), otroci zrastejo, sami se postarajo in hiša jim je samo še v breme. Kako izgleda skupno življenje dveh generacij, lahko beremo tudi na tem forumu. Izhod v sili, nič več. Nenazadnje naj si otroci sami ustvarijo svojo eksistenco, mi jim moramo omogočit šolanje in izobrazbo, svojo “štalco in kravco” si morajo pa sami priskrbet. Jaz torej 1.
Mi smo v podobnem položaju. Jaz gledam na to takole: sem iz hiše, kjer je vsak od štirih otrok imel svojo sobo in meni se zdi pomembno, da ima vsak otrok svojo sobo. Ne takoj ko so majhni, tedaj jim je verjetno prav super, da so skupaj (tudi jaz sem nekaj časa delila sobo s sestro), ko pa so v puberteti, pa rabijo svoj prostor in intimo. Ko sem sama bila v puberteti, si kar ne predsatvljam, da bi mi tedaj še kdo zraven svetil. In isto želim svojim otrokom, sploh ker bi jih rada imela tri, je pa samo ena otroška.
In jaz takooooo pogrešam hišo. Hiša je vseeeno hiša, lahko stopiš takoj ven, ne pa kot v bloku, da se moraš najprej obleč za ven, pa po stopnicah/dvigalu, pa ko prideš ven, je itak povsod samo beton (vsaj pri nas). Pa da se greš igrat, moraš otroke zmeraj kam vozit na igrišča in podobno. Pa pri nas v bloku in v njegovi okolici ni miru in še in še. So pa stroški prav gotovo manjši in manj dela je v stanovanju.
Če vse to vzamem v zakup -> HIŠA, vsekakor!!! In to na kaki lepi lokaciji, pa ne predaleč od Lj.
Ampak do konca se ne misliva zakreditirat, tako da že sedaj pospešeno šparava, se že sedaj po malem odpovedujemo kakšni stvari. Sami nikakor ne mislimo graditi, ker je škoda živcev in časa za to, življenje je prekratko in prelepo, da bi se živcirali ali bo majster danes prišel ali ne in podobni problemi, ki jih imaš, ko sam gradiš. Pa prav gotovo mora ostati še kaj denarja (in časa) za počitnice in potepanja. To se mi tudi zdi pomembno.
Tudi jaz mislim, da se otroci naj odselijo, ko odrastejo, tako da kakšne velikanske hiše ne mislimo graditi.
Ja, res je odvisno, čemu dajete prednost. Jaz dajem prednost hiši…čeprav sedaj, ko smo dejansko na tem, da iščemo parcelo, pa me kar malo stiska, ker živeti v mestu pa ima tudi svoje prednosti….
Želim vam uspešno odločitev, s katero boste vsi zadovolnji sedaj in čez leta!
Jaz bi tudi izbrala 1. varianto ali pa nekaj vmes, npr. večje atrijsko stanovanje, ali pa stanovanje z veliiiko teraso, pa mogoče za otroke začneš šparat…
Tudi pri nas doma je bilo podobno…Moji praktično celo življenje gradijo, ogromno hišo, s štirimi velikimi stanovanji, ki še zdaj ni dokončana, valda…Za koga? Za otroke!!! Da bova vidve s sestro živele tam, in da življenje nam “bo lažje kot njim”…Naj povem še da so moji (no, jaz tudi, še vedno) Primorci, pol pa absurd vsega je, da sem si jaz našla Ljubljančana in preselila v LJ, sestra pa Prekmurca, ki za enrat še živi na Primorskem ampak se nikoli ne ve. No, stanje doma je takšno, da v tistem stanovanje, kjer naj bi jaz živela, imamo podnajemnike in iz leta v leto naredijo večjo štalo, pred sedmimi leti obnovljeno stanovanje je v totalnem razsulu, v ta drugo stanovanje, sestrino, sta se po dolgem prerekanju končno onadva le vselila (njen Prekmurc valda ni hotel živet s taščo, ampak pol je ugotovil, da ni tako slabo živet zastonj), v 3. stanovanju je pa babica in ko je ne bo več ga bomo tudi oddajali…
Totalno brez veze…
Jaz nisem za hišo, si pa želim en majhen košček dvorišča pred stanovanjem, lih da imaš kam stopit ven, na tvoj košček zemlje, ne pa na beton pred blokom…Meni sta smučanje pa dopust bolj pomembna, ker tega nikoli nisem imela ko sem bila otrok…
KOOOOONČNO! Nekdo, ki razmišlja kot jaz! Recimo, da se lotimo zidat hišo, zategujemo pas – pa četudi le za tri leta – pa po vselitvi mojega zadane kap – kako se bom spominjala zadnjih let?
Vem, karikiram, ampak sem še vedno besna zaradi nedavnega pogovora z znanko, ki se je pripravljena tudi ločit (imata enoletnega otroka!), ker možu ni do šparanja, ona pa: “Jaz hočem imet hišo! Tudi če pri 50-ih! Za stanovanje ne bom dajala!” Tako se ji zdi proč vržen denar tudi za
a) oblačila
b) hrano
c) vrtec
d) potovanja
e) dodatno izobraževanje
f) računalnik
g) knjige
h) pijačoali kavo s prijatelji
i) kino
…
GRRRR!
Sem definitivno za hišo. Oba sva zrasla v hišah in si življenja v bloku ne predstavljava. Nama se želja po hiši uresničuje. Lansko leto sva začela graditi hišo, drugo leto se bomo lahko že vselili. Prej sva varčevala okoli 5 let, drugo leto bova vzela kredit samo za notranjo opremo. Nama bo zneslo in se bomo pri dobrih tridesetih preselili na svoje. Imava dva otroka, ki se že veselita svoje sobe in velikega vrta za hišo.
Odrekanja? Vsako leto gremo za en teden na dopust na morje, smučamo tudi vsi radi in si privoščimo tudi to, da o nedeljskih izletih ne govorim. Vse se da, samo če se hoče. Imava povprečne OD in nimam občutka da smo za karkoli prikrajšani. Res ne.