Jezik je živa stvar in se nenehno spreminja. Zato mojster pravopisa z začetka prejšnjega stoletja bolj nerodno koraka po tem stoletju (vzemite v roke poljubni časopis iz obdobja 1 SV).

Hec je, da tudi sodobni slovenist na običajni vožnji z LPP (če ne bulijo vsi v ekrane) dobi nekaj živčnih zlomov, ko posluša svoje sodržavljane Slovenke in Slovence.

Logično vprašanje torej sledi:
– ima prav večina, torej prebivalstvo v pogovoru (konec koncev se gremo neke vrste večinsko zastopaništvo – demokracijo?)
– ali slovenisti (pa še tistih nekaj deset vrhunskih se med seboj prereka za 75 in pol specialnosti.. pol zato, ker je vsaj ena tema, kjer nihče nima prav).

Torej Teokracija ali Demokracija?
– Namenoma pisano z veliko, da ne bo kakšnega infarkta, ki je že tako možen zaradi moje kitajsko dislektičnega tipkanja po zaslonu (Beri:če zamenjam neko besedo, ne grem menjati sklanjatev okoli nje.. recimo temu: lenobna slovenščina). –

Nerad sledim masam. Ampak tudi teokratom ne. Srednja, kitajsko dislektična – počasna slovenščina, je tako osebna rešitev. Namensko poigravanje z besedami, recimo zapišeš: američanci – dasiravno točno veš, da beseda “ne obstaja”.
Lahko si tudi inovativen, ker te pač forumi v to silijo in lepo uporabiš matematično neskočno konstanto: π – 3,1415926535897932384626433832795028841971693993751058209749445923078164
in Združene države Amerike.
3,14 ZDA.

Cenzura ne deluje, ker se drži pravopisa. AI oz slovenska skrajšava UI – Umetna Inteligenca, pa niti približno ni inteligentna. Toliko je brithtna, kot je nabor variacij na zgornjo konstanto in američanci.
Samo je problem. Ker je v Latinski Ameriki za isto stvar moč uporabiti besedo: Papaja (ki je pri nas pač tropski sadež – imamo pa seveda kar nekaj lastnih sadežev za izražanje istega), se torej znotraj Cenzure UI lahko hitro znajde dobršnji del slovarja.

Ne moreš prepovedati vsega, vseh variazij, vseh dvo in več-pomenk.

Cenzuro lahko, izredno poenostavljeno gledano, izenačimo s pravopisom (le kdaj bo auto-correct toliko UI, da lektorjev več ne bo?). Cenzura dokazano ne deluje.

Ali deluje pravopis?

Sprehod po tržnici je kot ona matematična konstanta in vožnja z LPP.

Kaj je torej slovenščina, tista živa, ki se govori okoli nas in jo torej tudi otroci in mi sami vsak dan uživamo ali tista vzvišena, pogosto sami sebi namenjena mantra ene treh mandeljcev, ki Toporišiču svečke prižigajo in v togotni osamljeni nerazumljenosti eno svaljčico zapalijo?

Deskajo seveda redko, zato se tudi tule ne bodo znašli.

IZZIV
Še v srednji šoli smo s sošolci prišli na idejo, da bi poljuben zapis dali lektorirati. Nato bi to lektorirano edicijo dali spet lektorirati neki drugi osebi.. drugemu slovenistu in tako naprej v neskončnost. Bi se kdaj to lektoriranje ustavilo ali bi dejansko to bil neke vrste Perpetum Mobile?

Vsakič, ko so nas kontraproduktivno morili s slovenščino, smo se le spogledali in si rekli: “Perpetum mobile.”

Vsak slovenist, vsak lektor bi torej zapis obarval po svoje. Ni torej neke tehnične absolutnosti, ker je niti ne more biti na živem organizmu, kot je jezik. Pa je hec, da še na mrtvem – časovno zaustavljenem – ni.

Vrhunski enologi so sposobni ločiti nekaj 10 000 vin. Tako po vinorodnem okolišu, kot letniku vina. Podobno slovenist verjetno trpi ob vseh hipermerkatorskih cvičkih od slovenščine.

Ampak tako kot dva enologa ne bosta priporočala istega vina, tudi dva slovenista ne bosta našla skupne – enotne besede. Pravopis je tako konsenz več velikih duhov (mišljeno sarkastično). Pogovorni jezik pa ni niti kompromis s kosenznim razmišljanjem o jeziku. Kar nekam bezlja po svoje.

Vitezi so nekoč pobijali zmaje za svoje oddaljene princeske. Danes imamo pravopisne junake z oklepi iz slovarjev in mečem pravopisja. In lepo je, da jih imamo.. da jih še zanima to – iz perspektive slehernika – jalovo početje. Dejansko je pravljično.

A je problem. Rad imam tudi zmaje.

En lep pozdrav !
Ja, s slovensko slovnico so veliki problemi, to pa enostavno zato, ker so pravila pomanjkljiva, nedosledna in pogosto ne upoštevajo razvoja jezika in logike. Preden se lotiš iskanja pravega lektorja, poskusi s preprostim vprašanjem, koliko študentov slovenščine sploh pozna stare slovenske slovnice. Hitro boš ugotovil, da najbrž nihče. In ti ljudje se potem ukvarjajo s poučevanjem jezika, katerega razvoja in zgodovine sploh ne poznajo. Ni ravno logično, kajne ?
Iz tega tudi sledi nepoznavanje in zmeda pri izgovorjavi besed. Nekatera pravila so praktično sama sebi namen. Primer je zveza črk LJ. Domačini živijo v Lublani, vsi ostali pa pridejo v Ljubljano. Domačini živijo v Celu, vsi ostali pa grejo v Celje. Podoben primer je NJ.
Lahko se lotimo tudi zapis tujih mesto in krajev. Pravilo pravi, da se francoska mesta zapišejo po francoskem načinu zapisa in se tako tudi izgovorijo – posledično zapis “v Vannesu” izgovorimo /u Vanu/. Ubogi Slovenec mora najprej vedeti, da je to francoski kraj, potem pa še poznati francosko izgovorjavo besede. To pravilo je čisto neprimerno in zato vedno spodbujam zapis “v Vanu” /u Vanu/.
Precej pogost problem je tudi zapis mesta Minhen, Munchen, Munich. Slovenščina ne pozna črke u s pikicami, ima pa čisto lep slovenski zapis mesta, t.j. Monakovo. Milano v slovenščini je Majland, Salzburg pa Solnograd.
Izpostavil bi še zadnje dejstvo, ki in tako pomembno, pa vendar. Določena imena krajev so sestavljena iz predloga in samostalnika, npr. Zalog, Zadobrova, Zapolje. Danes se uporablja tuja sestava, kadar so imena teh krajev znotraj stavka, kar je protislovje slovanskim jezikom. Edina še pravilna uporaba je “za Bežigradom” – Jaz živim za Bežigradom. (Bežigrad je drugo ime za Tabor, ki se sicer nahaja v centru mesta.) Pravilno bi torej bilo: Jaz živim za Logom. (in ne v Zalogu) Jaz živim za Dobrovo. (In ne v Zadobrovi) Jaz živim za Borštom. (in ne v Zaborštu)
Slovenščina je čudovit jezik, škoda je, da se pravila pozabljajo, posplošujejo in postajajo nejasna.