Današnji moški so negotovi in plašni. Pravi moški so tudi ranljivi. A jih ran ni strah, ker jih s pomočjo drugih moških znajo celiti. Zato so pripravljeni na srečanje z žensko. Na objem dveh celosti, ki ga danes skoraj več ni.

DIVJI MOŠKI

Knjiga, ki bi jo morale prebrat vse matere, vsi očetje, dedje in moški sorodniki sinov, vse partnerke in sleherna žena. Da bi bolje razumeli dečka, ki ne zmore odrasti v moškega, da bi dojeli moške, ki iz dečkov niso zrasli v to, kar so moški dolga tisočletja bili, in v zdajšnji zahodni civilizaciji tim. razvitega kapitalističnega sveta niso več.
“Številni moški so mi rekli, da resnično ne vedo, kaj pomeni beseda moški, pa tudi ne, ali so odrasli moški ali ne,” piše Robert Bly. In trdi, da je dolžnost vseh žensk in moških, ki pišejo o spolu, opisati moškost tako, da ne izključuje moškosti v ženskah, a se kljub temu dotakne strune v moškem srcu, da ob tem brnenju njegove prsi zadrhtijo. Kajti slišal je prave besede o moškosti. Besede, ki jih prepozna. Saj je “zgradba na dnu moške psihe še vedno trdna, kot je bila pred dvajset tisoč leti. Le da sodobnemu moškemu nihče ne pomaga, da bi se spustil do nje”.

Že letim v knjižnico…)))))

“Ko se naučiš živeti sam in spoznaš,
da za srečo ne potrebuješ druge osebe,
ko najdeš svoj notranji mir,
potem si lahko srečen! “

Res ???????

Dobro jutro, gmajna.

Ma ni res!!!!!
Rabiš nekoga,ki te zapolnjuje,raszveseljuje,ki joka in se smeje..ki te zna pocrkljati,se stabo pogovarjati…..Ustvarjeni smo za življenje v dvoje….za tisto sorodno dušco……
Bi mogel….

Te v naročje vzet in brez besed v Tvoje učke zret!:)))) TO JE TO!!!!
In brez tega se ne da Marička moja…ne da…..))))))))))))))))))))))(((((((((((((((((((((((

V to pa nisem več tako sveto prepričana!
Če se mora, je možno tudi to. Če je tako,
kot da je, pa da ni …. gre! Se spomniš Saše
Pavček v monokomediji: Bužec on, bušca jest!

Tako je to: imaginarno je! Ku da je, pa ni !

Ja, je pa tudi tako, da v življenju resnično ne moremo nikoli čisto zagotovo vedeti, kaj in kdaj kaj bo. Prav zato si je tudi neumno delati skrbi prej, kot se kaj zgodi. Morda pa se kdaj zgodi tudi kaj takega, kar si globoko želimo ???

Ma jest sem čist preprosto ubošce,ki neglede na vse ostale bolj pametne ljudi čutim tako in mislim tako in živim za to!!:)))

Sam na žalost,zmeraj takratko potegnem….in jo dobim po glavi…….ampak očitno me vse to bolj utrjuje ne?

Ali pa kaj takega kar smo mislili,da se je moralo,zdej nam je pa žal…((((((((

Perlica draga, zato pa si “perla”. Jaz ?? Ah, kaj bi o sebi. O sebi lahko le to, da me zebe, da kurim hišo, da imam predolge nohte in težko tipkam, da se že dolgo želim vsesti in pisno odgovoriti prijateljici, da … je dan enak dnevu. Vedno bolj in bolj sem utrujena. In včeraj je materin mož praznoval dvaindevetdeseto leto. Še ves bister, kolikor toliko zdrav … saj je tudi siten ravno prav. In veliko sem o tem premišljevala. Obožuje Toscano in sploh Italijo in njene pokrajine. Nisem vedela, s čim bi ga razveselila za njegov praznik. Pa mi pride na misel Cianti, rdeče italijansko vino, nekaj angelsko dobrega. Ne moreš si misliti, kako je bil vesel. Občutek sem imela, da ga je v hipu, ko je podržal steklenico v roki, odneslo nekam tja… na tiste toscanske ravnice … na polja in v vinograde … Oh, leta, častitljiva leta, ki jih sme in mora doživeti le tak človek, ki je še vedno tako bister, ki se še vedno sam umije, ki cele noči prebira časopise, ki …. bog mu daj zdravja početi vse to, kar ga veseli še vsaj nekaj let.

Za tisoč in eno stvar bi nam bilo lahko žal v naših življenjih. Zaživeli smo in si vse mogoče želeli. In zdaj? Zdaj si najbrž želimo, da bi mogli tok časa obrniti in da bi se nam zgodilo kaj drugega, kot se nam je. Pa se nam žal ne bo. Tako je in tako bo. Lahko malo spremenimo tok naših poti, lahko stopimo sem in tja vstran, pa vendar …

Moram se izklopiti, rada bi še razmišljala, saj po svoje bom, a se moram spet izklopiti. Pri nas grmi, treska, temno je, gori na nebu, pa tudi v duši … temno, oblačno ….

Se beremo !

ja se beremo,pri nas je tudi tema,grmi ravno ne…Sem ravno dobro očistila kuhinjo in jo pripravila prehodno..)))
Pa na kolenih sem klečala ko sme pomivala tla…pa mi misli kar nekam bežijo…ja v duši je podobno kot pri tebi…A kaj moreš nič….preboleti in iti naprej,edino to nam še preostane in si reči nikoli več…….res nikoli…)))))

Zdej grem pa kuhat kosilo,če so se tla že posušila…9))

hja , no ja.
Sama mislim da je šel svet naprej. Čedalje več je copatkov 🙂

Tole si dobro napisala Mariči in sem se morala ustaviti. Čemu in zakaj si vnaprej delati skrbi. Lahko samo pretehtamo je vredno nekaj narediti ali ne , poskusiti ali ne , se spustiti v stvar ali ne , ampak zagotovo ne bomo vedeli če ne probamo. Biti prevelik ziheraš ziher ni dobro , potem se ti lahko izmuzne nekaj velikega lepega…kaj vem..
Sicer pa tko al tko , se situacija lahko rešuje tudi kasneje ko in če sploh nastane problem.
Sladke probleme je najlažje štimat :))

Naj ti zajček pošlje malo sončka. Tudi pri meni bliska in grmi .
Presneto , tudi jaz sem že nekaj časa kot bi ne bila jaz. Otožna , brez volje , in ker to dolgo časa že traja me je začelo že najedat. Ko se mi zdi da trohnim 🙂 ko bi bila ukleta med te stiskajoče me stene. Bemu suncokret:)
Z veseljem pa ušpičim kakšno kozlarijo , samo da te nasmejem.