Dnevnik

Čisto preprosto: Desiderius ni ena oseba, ampak udarna skupina zelo sposobnih posameznikov, od katerih je en strokovnjak za medosebne odnose, drugi računalniški maher, tretji filozof, psiholog in psihoterapevt, četrti oče, peti soprog in ljubimec, itd. En človek pa seveda ne bi zmogel vsega tega bremena!

Hvala za posredni kompliment. Sicer pa ne razumem povsem vprasanja. Nimam ravno obcutka, da bi clovek za nasteto moral biti pretirano ucinkovit. Pac pocnem tisto, kar me veseli. Recimo, ko smo ze pri dnevniku… neredko otrokom namesto pravljice pripovedujem o receh, ki sem jih zapisal ali jim kaj preberem. Sploh Mali Kneginji je v poseben uzitek poslusati prigode iz dnevnika. Ce ga ne bi pisal, bi tako izgubil dragoceno moznost poglobljenega stika z oztroci, v katerem se bi dotaknili zavedanja svojih koreninah, posredno tudi o pomenu izrazanja custev in obcutij, na podlagi zivega primera oceta in matere, itd. Na ta nacin pa npr. to moznost imamo in jo tudi izrabimo. Enako velja tudi za sodelovanje na forumu… Marsikako temo iz vsakdanjega pogovora vrzem na plano tukaj in tako vcasih dobim sirsi vpogled v kako tematiko, pa najsi gre za moje hobi interese ali pa druzinske zadeve. Skratka, stvari se prepletajo, enako kakor npr. delo, s katerim si sluzim kruh predstavlja tudi hobi, s katerim se vcasih ukvarjam v prostem casu. Itd. Pomembno je zgolj, da clovek zvesto in predano sledi svojemu poslanstvu. Razlicna orodja potem dobijo svoj pomen v casu in prostoru z osmisljevanjem in prakticno implementacijo, ko povezujemo posamezne delcke mozaika v konkretno zivljenjsko situacijo.

Upam, da sem vsaj nekoliko uspel odgovorti na zastavljeno vprasanje. 😉

Branje in posedanje dnevnikov je nostalgija in le ta ni nič drugega kot nepotrebna obremenitev za dušo in telo.
Samo pisanje pa je neumnost in je koristno le v toliko kot vedenje o predlanskem snegu.
Resnično pa koristi, pri zadevah, ki se občasno ponavljajo in ponovijo in je smiselno uporabiti ta izkustva.
Dnevnik so lahko tudi fotografije in tudi te so nepotrebne. Smiselno je imeti par portretnih (doprsnih) fotografij svojih prednikov in seba za svoje zananance in nič več.

Še enkrat. Najbolje je imeti nič.

S tem se jaz kar strinjam! Jaz prav težko gledam naše fotografije….. in trpim kot ‘pes’! Ker je vse to mimo, ker ne bo nikoli več, ker nisem znala uživat….se zavedat, kako lepo je tisti hip.
Tako da mi je to muka.

Po drugi strani mi je pa žal, da nisem kdaj kaj zapisala. Magari dva stavka. Ali pa cel roman….. Včasih vsak dan in potem par mesecev nič.
Ohraniš neke spomine, občutja…..ki v glavi izginejo. Ki se za nazaj zdijo smešne, takrat pa težke in nepremagljive, strah.
Da tudi zdaj, kadar je težko, da veš, koliko si že premagal.

Itak pa nočem, da za mano kaj ostane. Niti groba nočem. Sem samo ena izmed mnogih.

Čisto preprosto: Desiderius ni ena oseba, ampak udarna skupina zelo sposobnih posameznikov, od katerih je en strokovnjak za medosebne odnose, drugi računalniški maher, tretji filozof, psiholog in psihoterapevt, četrti oče, peti soprog in ljubimec, itd. En človek pa seveda ne bi zmogel vsega tega bremena![/quote]

Prikupno zabavno. 🙂 Hvala.
Ne, nikakor nas ni toliko. Le trije smo. Troedini trije. 😉

Tole mi pa deluje kot ena izmed new age floskul, s katerimi racionalno obarvani kapitalizem posameznika drzi v pasivnosti zivljenja za izkljucno trenutek “tukaj in zdaj”. Mar ni zivljenje kontinuum in prenasanje izrocila in adaptacije iz roda v rod na taksen ali drugacen nacin lastno vsem zivim bitjem? Mar ni ena izmed znacilnosti cloveka ravno umetnost zgodbarjenja, ki omogoca zavest o zivljenju kot kontinuumu? In mar ni na onemu, ki preteklost dozivlja kot “nepotrebno obremenitev za duso” se tolikanj bolj, da kot negativen zgled naslednjim rodovom prenese, kako ni dobro ziveti?