Ce te je strah ti lhka jst junfer zbijem pa parkrat kresnem.

Stara bom 32 let in sem še vedno nedolžna. Vedno bolj sem s tem obremenjena. Začela sem se videvati s sodelavcem, po dolgih letih edinim moškim, ki si je vzel čas, da bi me spoznal in ne le zlezel v moje hlačke. Ker sem precej neizkušena, sploh ne vem kako naj se obnašam. Nekako se ne znajdem v moški družbi, sploh pa kar se bolj intimnega druženja tiče. Večkrat si predstavljam, da sem prava porednica, ko pa pride realnost ne vem več kaj naj počnem sama s sabo.
Odraščala sam z mamo, na precej odročnem kraju. Moja mama je bila zelo verna. Me je vzgajala v trdem krščanskem duhu. Nikoli nisem imela veliko družbe. V srednjo šolo sem se vsak dan vozila, mama ni zaupala dijaškim domovom. Bala se je, da me do mesto pokvarilo. Z mamo sva šli skupaj po moje priznanje za zlato maturantko. Tisto noč jo je zadela možganska kap. Ne me narobe razumeti, a s tem je prišla moja “svoboda”. Na študij sem odšla v mesto. Pridno sem študirala, dobila krog prijateljic, s katerimi smo skupaj raziskoval Evropo in se zabavale po svoje. Vse smo bile bolj sive miške. Okoli nas nikoli ni bilo veliko fantov, če tistih ta čudnih ne.
Med tem mi je umrla mama. Podedovala sem najino skromno hišico, ki sem jo prodala in dobila za stanovanjsko aro. Istočasno sem dobila svojo prvo redno službo. Želela sem se izkazati, delo sem nosila domov. Razen občasnih druženj s prijateljicami, je bilo moje življenje eno samo delo. In tako so mimo mene spolzela leta.
Sedaj na pragu 32ih imam kariero, dobro plačo, svoje stanovanje, pravijo da tudi izgledam ne slabo, če se le moderno uredim.
Leta minevajo, jaz pa si počasi želim nekoga s katerim bi si ustvarila družino, večkrat se zalotim, da razmišljam o otroku. Prijateljice mi pravijo, da je dan danes res težko najti resnega moškega. Vedno bolj sem panična, ne želim se postarati sama, a najprej me čaka korak na katerega se že tako dolgo pripravljam. Najrajši bi kar enemu plačala, pa da narediva en tečaj spolnosti, potem pa bi se predala sodelavcu. Morda se iz tega celo kaj razvije. Za moj rojstni dan bi si rada podarila izgubo nedolžnosti.
Če prideva s sodelavcem do intimnosti, naj mu povem, da sem še devica? Kaj če bo komu povedal in se bodo v družbi norca iz mene delali. Toliko enih strahov in dilem doživljam po eni strani, po drugi pa sem polna pričakovanj, ščemenja, nestrpnosti. Kar razneslo bo bo od vseh teh občutkov. Skratka, kakor koli, od sedaj naprej si obljubljam, bo vse drugače.

Sem se nedozna,pa ne da bi bilo ponudb,ampak dam nekaj nase.