mene samo zanima, s kom to tekmujete in čemu morate imeti kup denarja na računu, da molje privablja?

s pepčkom, ki napiše, da je star 35 in ima sto jurjev na računu? in to vzamete zdravo za gotovo?

jaz sem s tem, kar sem ustvarila do moje starosti zadovoljna.

Vrhunsko si gospodarila. Thumbs up

Nekateri pa imamo s svojimi starši dobre odnose in nas ne mečejo ven, oni pa nam tudi niso napoti.

Najemnino sva plačevala, da boš vedel. Dokler smo živeli skupaj, sva midva krila VSE stroške. Vključno z nabavo kurilnega olja, adaptacijo oken in podov, tudi kuhala in seveda nabavljala sem jaz za vse štiri, torej tudi zanju. Takrat sta njegova starša edinič kaj prihranila in zelo sta bila žalostna, da sva se potem odselila. Sta tudi predlagala, naj dozidava pri njih, pa da bomo skupaj. In iz užaljenosti, da odhajava na svoje, nista nikoli pri najini gradnji niti mignila. Niti sendviča nista nikoli prinesla, ko smo delali. Ko je bila bajta vseljiva, je dolgo niti nista hotela priti pogledat. Toliko o pomoči staršev.

Sploh pa-kaj te motijo mansardarji? Ti ne bi raje dal zaslužiti z najemnino svojim staršem, kakor nekomu tujemu?

Ne, sitnoba, tvoje jamranje ne pije vode. Nič nisi zato heroj, ker si v najemu, kvečjemu budalo, če najem preplačuješ.

Monovska realnost, tudi moja, je taka, da večji del sicer ima nepremičnino, ampak še kar nekaj let kredita.

Tako, da ja, redki so, ki so do 45tega leta ustavrili 80 jurčkov. To bi pomenilo, da imajo imetje ali pa pač denar in nobenih kreditov.

Realnost je pač taka, da večina kupi stanovanje na kredit in ga plačuje še krepko po 50tem.

Še huje, večina kupi avte tudi na kredit. Torej nimajo niti za avto, da bi ga takoj kupili.

To je naša realnost.

Moj primer: Pri 23ih diplomiral. Po diplomi sem se vpisal na neko srednjo šolo, toliko da sem imel status in delal preko študentske napotnice. Prva redna zaposlitev je prišla pri 26ih, ki pa je bila poden – dobil sem minimalca in bil 100% izkoriščen. Ampak nekje je treba začeti. Pri 30ih sem šiht zamenjal – tu sem še zdaj. Od prve zaposlitve sem živel v LJ v najemu. Pri 34. letih sem kupil svoje stanovanje (sam + pomoč staršev) za 140k. Takrat sem imel privarčevanih nekaj več kot 50k, vzel sem 50k kredita, ostalo so posodili starši. V letu in pol (odkar sem na svojem) sem 5k vložil v obnovo stanovanja in privarčeval 12k. Poleg tega odplačujem kredit in varčujem denar, ki ga planiram vrniti staršem.

Da bo bolj jasno: Če ne bi šel v nakup stanovanja, bi danes (pri 35ih) imel privarčevanih cca 65k in vsak mesec plačeval najemnino. Ampak denar se da zaslužiti in privarčevati, do stanovanja pa je vedno težje priti.

Gobcaš v tri pisane marjetice. Tipična goflja, ki se je vlačila po otroških sobah in žrla iz tujih hladilnikov in po desetletju ali več zajedavstva saaaamaaaa nekaj prihranila. Si kurac prihranila. Bi te nagonila, tebe in tvojega jebača v najem takoj po končanem šolanju, pa bi potem lahko blebetala o tem, kako sta pri 30-ih bajto zgradila. In to nima popolnoma nič s tem, kakšne odnose ima kdo s starši. Gre samo za to, da pojma nimaš, kaj pomeni ne živet na račun nekoga drugega in kaj pomeni dejansko nekaj sam ustvariti. Vse, kar si naklanfala, je pa totalna laž. Nam, sami sebi? Če bi toliko stroškov plačevala, bajto adaptirala itd., od kje pa potem denar za gradnjo? A ja, od kod pa parcela? Tudi z neba priletela?

Ljudje, ki smo res sami privarčevali večje zneske brez šlepanja na starše, “partnerje” in druge, brez daril, dedovanja, ne vem kakšnih zvez, itd smo velike izjeme.  Zakaj?  Predvsem zato, ker to zahteva precej odrekanja, ki veliki večini ne diši.

Na splošno se je velika večina Slovencev tako zelo vajena kititi s tujim perjem, da več sploh ne razumejo razlike med imeti in ustvariti.  Zato ima velika večina skoraj vse svoje premoženje tudi v ciglih, katere so le redki sami zaslužili.

Kakor želiš videti. Verjamem, da te tolaži misel o grozni krivici. Vsem je vse padlo z neba, samo ti revše ne moreš nič prišparat. Ti edini nimaš koga zajedat, vsi mi pa smo lahko pijavke. Ja pa ja, ziher imaš prav.
Saj bi ti lahko celo sem gor prilimala vse račune, podatke o plači in stroških in lastništvu, pa bi pač trdil, da so fejk. Taki boste vedno našli izgovor, da sami ne zmorete. In se hranili s fovšijo do tistih, ki znamo obrniti vsak evro trikrat.
Glej, tebi kaj razložit tako, da bi se kaj naučil in izboljšal pri sebi, je nemogoče. Pač trmari še naprej, če ti je tako lepše. Ja?

Zakaj pa še ti ne postaneš zajedalec, če je to tako fin način? Niti tega ne znaš?

Osebno ne vem kako sem sploh prišla na cifro na kateri sem. Delam od 19. leta, študij ob delu, najem v eni luknji za 200€. Takrat sem dvignila po 300€ na mesec od zasluženih 800. Študij 2000 na leto. Star avto – šravfala sama. Hrana samo na bone po 2-5€. Po študiju služba malo nad minimalcem ampak cca. 300€ na stran vsak mesec + božičnica, regres. Oz. sem dala v investicije. V 10ih letih se je nabralo 80.000. Je šlo še višje pa je zdaj spet na 80. Torej fizično našparanega cca. 45t, ostalo se je samo od sebe povečalo. Potem pa je prišel otrok – večji stroški, neprimeren oče otroka – še večji stroški, tako da ne prišparam več 0. Kar se samo od sebe tam giblje gor/dor. Še vedno si ne morem privoščit hiše, niti najmanjše ne v moji okolici. Ne morem do kredita. In se včasih sprašujem, če se je bilo vredno tako zelo odrekati (mišljeno je bilo vedno za hišo). Sploh, ker me zdaj tepe iz vseh strani. Se mi zdi, da je vseeno. Kam naj s tem, ne vem. Bo najbrž za otroke, ko odrastejo.

Tako da, vsak po svoje borba. So pa cene ne glede na vse previsoke. Vsaj osnovni življenski standard.

Pri malo čez 40 letih nimam nič prišparanega, imam pa svoje stanovanje. Pri nas doma nismo bili bogati, starša sta delala in garala, da smo prišli čez mesec. Izpit za avto sem si sama plačala, v srednji šoli sem si morala tudi s štipendijo plačati karto za bus in oblačila, če sem jih želela kupiti. Starša sta mi občasno kaj kupila za oblečti in plačevala sta mi šolsko malico. Takoj po srednji šoli sem šla delat in imam 21 let delovne dobe. V tem času sem odplačala ves kredit za stanovanje. Ves čas svoje delovne dobe sem že zapufana za stanovanje in lizingi za avte. Seveda, pa sem si tudi ob vseh stroških, ki pašejo zraven k vzdrževanju stanovanja, avta, el, voda, hrana itd, pred 10 leti tudi družina otroci…. Sem si in si še vedo privoščimo večkrat letni dopust (toplice, morje, včasih tudi z letalom) Bili v Ameriki, Indoneziji, Tajska….. Skratka, prišparala nisem nič. Je pa moj mož šparal, glede na to, da on ni imel kreditov. Tako, da od sedaj naprej, ne bodo več krediti potrebni, če bomo obnavljali flet, kupili nove avte itd….. Če bi živela sama brez družine, pa bi mi od zdej naprej, ko nimam več kreditov uspel seveda tudi šparati.

super si našparala…problem je ,ker ti denar krade sistem ,inflacija , ogromno njih se je odrekalo vsemu ,šparalo ,pa nimajo za eno garsonjero…Pravilno so storili tist,ki so vsaj kupili stanovanja na kredit ,tudi če ga še odplačujejo….

Ja, to je 4.000 na leto. Z minimalcem in v najemu v 20 letih prišparaš 20.000.

Številka je precej relativna in odvisna od življenjskih okoliščin.

Situacija za nekoga(ali družino), ki mora, samo za stanovanje in stroške v Ljubljani ali npr. Kopru plačati 1000-1500 EUR mesečno in nato še 300 EUR vrtca na otroka je popolnoma drugačna kot za nekoga, ki živi v hiši staršev ali staršev moža/žene in dobi zraven še zastonj varstvo in kosilo.

Tudi nekaj povsem drugega je, če ste imeli denar investiran, ali ste ga zgolj imeli vezanega na varčevalcem računu.

Nekje na sredini je Zlato in Nepremičnine

Dolgoročno je zgodovinsko gledano(vsaj zadnjih 100 let) investirati v kakšen pasivni Index sklad. Če bi 200 EUR vsako leto investirali v S&P 500 bi imeli cca 100 tisočakov.

Jaz sem v sedmih letih privarčevala za polog. Več kot ti trdiš da v 20ih letih komaj uspeš. V najemu ampak z cimri. In življenje kot da sem še študentka. Takrat so se mi smejali. Jaz se jim smejem sedaj pri 45ih. Mislim da je dosti lažje stisnit malo in živeti bolj po študentsko/revno, ko si mlad. Pri mojih letih si tega več ne želim. Hvalabogu mi ni treba, ker so me starši prav vzojili in mi vbili v glavo odgovornost in planiranje.

Le od kod tebi ideje, da jaz ne morem prišparat ali da menim, da se meni godi neka grozna krivica? Jaz imam zase in za svoje priskrbljeno vse, kar rabimo. Ker pa mi ni vse padlo z neba in ker vem, kako je, ko dejansko ne zajedaš starcev ali tašče in tasta, pa tudi ne dajem v nič tistih, ki gredo po malo težji poti kot ti, ki si se selila iz otroške sobe v otroško sobo in potem pri 30-ih dobila idejo, kako si vse sama naklanfala skupaj.

Sprašuješ, zakaj še jaz ne postanem zajedalec, če je to tako fin način? Ker nisem tak podn od človeka, kot si ti, ki se s tem celo hvališ. Ko bi vsaj sama sebi znala priznat, da si imela kar izdatno pomoč in da nisi tako zelo nad vsemi, ki jih tu v nič daješ. Ampak seveda tega nisi sposobna, vase zaverovana gos.

Od kod pa tebi ideja, da sem šla iz ene otroške sobe v drugo? Pa da mi je padlo z neba?
Ti, ki praviš, da veš, kaj pomeni stisniti – ti bom povedala, kaj pomeni stisniti. Ko sem dobila plačo, sem plačala položnice, natankala avto in kupila mesečni nakup, VSE ostalo pa pdnesla v tedanjo Metalko in kupila cigle, ploščice, kable, cevi, lepilo… kolikor sem pač dobila za denar, ki mi je ostal. V par dneh smo to vzidali, tri tedne je pa gradbišče stalo. Če je konec meseca zmanjkalo bencina, sem šla v službo peš. V mestu sem se skrivala, da ne bi srečala kakega znanca, ki bi se podružil ob kavi, ker za kavo nisem imela. Ne en mesec, ampak osem let tako.
Čevlje sem nosila pet šest let isti par. Enako eno zimsko jakno. Enako dvojne kavbojke.
Skuhala sem bolonjez za tri dni skupaj, kila špagetov je bila tudi za tri dni. Če je malo polivke še ostalo, je bila četrti dan v musaki, spet za dva dni. Kisla juha in kolač kruha za naslednje tri dni.  Poleti paradajz solata iz domačega vrta in spet štruca kruha. Regres je šel za gradbeno dokumentacijo in razne takse za štrom, vodovod in podobno. Morje sem osem let videla samo na razglednicah. Na razne rojstne dneve in poroke prijateljev sva redno “zbolela” ali “smo imeli doma poplavo”, ker me je bilo sram priznati, da imam do konca meseca v žepu le drobiž za eno furo avtobusa v primeru hudega naliva ali če bi bilo treba k zdravniku, pa je bencina v avtu že zmanjkalo. Enako sva “zbolela” vsako silvestrovo in bila doma pri ugasnjenih lučeh, da ne bi kdo prišel čestitat in bi moral nazdravit z vodo, ker tudi malinovca ali cedevite nisva imela doma.

Mimogrede-parcelo sem odkupila od moje tete, ki je ta denar rabila, da je izplačala brata po dedovanju. Res je pa, da na obroke, ker vsega naenkrat nisem imela. Edina ugodnost od žlahte.

Ja? Svojo gosko pa imej kar zase doma. Pametnjakovič.

Seveda pa te razumem. Samo moški znate, ženske pa pač ne. Pa vse vi veste, itak.
Marš, pizdun domišljavi.

A pol nisi mela najemnine, da si lahko denar v Metalko nosila?

Ti tudi ne znaš brat? Plačane VSE položnice. Najemnina spada poleg, veš.
Ni ti treba menjavat nikov. Samo en si je tukaj zabil v glavo, da nihče ne more ničesar ustvariti poleg najemnin. Ti.

Verjamem pa, da z današnjimi najemninami v Lj ali Kp res nimaš kje kaj šparat. Pa ste si še vseeno sami krivi, zakaj pa rinete v Lj.

Ne, jaz nisem iz Lj in tudi ne bi hotela biti niti v primeru, da bi kdo plačal meni.

Glej, dost te mam. Vaše agende z najemninami si ti in tvoja sekta nekam porinite. Ni cel svet Ljubljana in nismo vsi lastniki nepremičnin tajkuni ali dediči. Imamo kredite, ampak zaradi njih tudi lastniška stanovanja. Vi pa mečete denar v nepovrat in ste zato tečni in favš. Kdo vam je kriv? Mi?

Starost vpraša, kaj je počela mladost….

Vsi boste zboleli in pocrkali ali zgolj na hitro pocrkali in bogat in reven in un z 8 eur v žepu in un z 80 mio evri v žepu.

Vsi vi prasci ubogi na duhu… In nato pride najhuje od najhujšega, SODBA BOŽJA KI VAS POŠLJE Z ENOSMERNO KARTO V PEKEL. NEPOVRATNO. 

Sem na začetku narobe zastavila vprašanje. Ni mišljeno, da imaš pri 45ih 80 jurjev na računu, ampak, da imaš pač toliko imetja. Mogoče, da imaš stanovanje toliko vredno in prazen račun. Ali pa imaš zlata toliko ali kaj vem.

Ampak govoriti mi, da pri minimalcu prišparaš 8 jurjev na leto… pa zgodbice o tem kako ste pri 25ih, 30ih, kar sami s svojim delom, denarjem zgradili hiše… ja pa ja.

Za tiste z rednimi dohodki je pravo in uspešno šparanje uspelo le z investicijami v pravo smer. Od osamosvojitve do danes je minilo 34 let, včasih so bile donosne bančne obresti, bila so obdobja borzne rasti, ko so delnice norele, v zadnjih dveh letih pa delnice padajo, zlato pa gre v višave. Inflacija pa je v Sloveniji vedno visoka, tista tolarska, potem pokoronska in zdaj zeleno-ukrajinska.

Vsakič mi je uspelo ujeti pravi vlak za vsak investicijski ciklus in imam nesramno več kot 80.000. Sem pa imel srečo s povprečno plačano službo v javnem sektorju.

Finančna pamet ni prišla sama od sebe; veliko sem bral razne bloge in intervjuje investicijskih neodvisnih gurujev tipa Celente, Schiff, Dalio, Grayerz, Prins in podobnih. Nakladačev domače sorte sem se izogibal. Strokovnjaki so vsakič imeli prav glede napovedi.

Nič mi ne manjka, vsega imam dovolj, da bo ostalo še za potomce.

Do 38 leta cca 110000 eur. Pomagalo to, da sem lahko živela pri starših, ko sem varčevala, seveda prispevala za stroške, in seveda sreča pri nakupu nepremičnine.