Do kdaj še normalno bivanje v "mama hotelu"
Ah, to nima nobene veze, koliko casa je kdo doma pri starsih, imas mlade ljudi, ki se znajo obrnit okoli sebe, pa so pri 30ih se doma, imas pa ljudi, ki so pri 20ih od doma, a se nikakor ne znajo obrnit okoli sebe.
Realno, na Monu je kar nekaj zensk, ki imajo svojo druzino, a so funkcionalno zivljenjsko nesposobne!
Ok, ampak jaz ti govorim o tem, da vse to JE slovenska realnost. In nekdo, ki recimo dela v Ljubljani, starše pa ima na drugem koncu Slovenije, ne more živet ravno v hotelu mama po koncu študija, pred 25. letom. Takšnih primerov je ogromno. Ne živijo sanjsko, preživijo pa. Seveda je v hotelu mama bolj komot, ni pa vsem dano.
[/quote]
Sej pravim, tistih 5 let še nekako gre, pa še itak vsak vikend imaš možnost it domov. V študentskem domu ni tako rožnato, je ceneje, samo so razmere življenja precej slabše. Veliko jih gre raje privat, kot v študentski dom, čeprav so upravičeni do le-tega.
Ah, mamini sinčki, tko pravjo večinoma starejši, pač tisti ki so prej šli na svoje in zdej vidjo to mladino kot nesamostojno, izkoriščevalno.
Odvisn kaj si kdo predstavlja pod pojmom hotel mama.
Zame je hotel mama da ti živiš doma oz imaš streho nad glavo, ne plačuješ stroškov, te finančno vzdržujejo in na sploh za vse skrbijo starši, si brez skrbi, imaš oprana oblačila, hrano… skratka za vse to poskrbi mami, živiš na njihov račun. Pač nisi samostojn, si odvisn od staršev.
Če pa ti pač pri starših živiš, mesečno plačuješ stroške, pomagaš oz imaš svoje obveznosti, da npr pospravljaš tud ti, kuhaš tud ti, pereš tud ti….pa zame ni hotel mama, znaš poskrbet zase, si samostojn in tud nisi odvisn od njih. Lahk takoj ko je možnost, greš od njih.
Smatram, da si osamosvojen lahk tud če še živiš pri starših. Imaš folk ki živi sam, pa je nesposobn, ne zna živet sam. In imaš folk, ki živi s starši, pa zna in obvlada marskej.
In ja, s takim tipom ki se zaveda da ne more pričakovat da mu bo skoz prinešen na pladnju, ki ve da obstajajo tud obveznosti in dolžnosti, ki zna zase poskrbet…. tud če zaenkrat živi pri starših, bi bila, sm tud bila. Ok, je imel svoje stanovanje, ni pa v njem živel.
Me niti mal ni motil. Res ne vem zakaj bi me in zakaj bi sploh šel od staršev če mu ni sila in ima svoj prostor tam.
Naj živi tam, pa naj špara, ne pa da daje dnar za neki kar mu ni mus. Bv.
O svojem fletu pa pač začneta razmišljat ko vidta da je veza postala resna. Al pa ok, če si sam, pač takrat ko imaš dnar, ko si lahk to sploh prvoščš. Sej vsi vemo kako je dans z rednimi službami, s plačami, s krediti…
Mene bi prej kot to da še zmer živi pri starših a ima službo motil to, da ne bi imel nič prišparanga dnarja, če že živi v hotelu mama, pa da bi bil nesposobn zase poskrbet, ne bi obvladal raznih del….to bi me zaskrbel pri tipu in bi mi dal za mislt kakšn tip je.
…. da ljudje, ki se ne osamosvojijo tam okrog 26 leta, nikoli NE odrastejo!
Nekako postanejo “poškodovani”.
Brez (ostarelih) mamic ne zmorejo sprejeti ene same odločitve, brez (ostarelih) očetov ne znajo niti omare sestavit.
Z otroki itak ne vedo kaj bi, pa le ti stalno visijo pri njihovih starcih.
Ta pametni in sposobni odletijo čimprej iz gnezda, ostali pa ….. životarimo pod varnim okriljem ta starih!
Ogabno! Da ne rečem sprevrženo.
Pa ne mi zdaj o medgeneracijskem sožitju, ker to je ILUZIJA.
Zato, da se razviješ v normalnega človeka, da nisi na pol invaliden. Bolj normalno je, da greš in se vrneš, ko starši ostarijo, kot pa da cel lajf tam tičiš. Spominov ti ne bo nihče ukradel. No, mogoče demenca.
[/quote]
res?pri 2 bajtah?
kdaj človek ostari če ne pri 70???100????
od kdaj si invaliden če imaš svoje stanovanje????
Ah, to nima nobene veze, koliko casa je kdo doma pri starsih, imas mlade ljudi, ki se znajo obrnit okoli sebe, pa so pri 30ih se doma, imas pa ljudi, ki so pri 20ih od doma, a se nikakor ne znajo obrnit okoli sebe.
Realno, na Monu je kar nekaj zensk, ki imajo svojo druzino, a so funkcionalno zivljenjsko nesposobne!
[/quote]
Se strinjam 100%!
Vsakomur svetujem iz lastnih izkušenj, da po končanem šolanju zapusti hotel mama, sicer lahko pade v globoko krizo, iz katere zelo težko prideš ven. Če se ti zgodi, da še padeš v dolgotrajno brezposelnost in ne uspeš najti partnerke, ne vem če še lahko vzpostaviš normalno življenje. Lahko si to nadvse želiš, ampak ne gre, ker si padel ven iz “sistema”. Si kot invalid.
Kako pa misliš, da študenti v Ljubljani plačujejo najemnino z 200 evri ali manj štipendije?
Pač imaš cimre, ne živiš sam, skrbiš pa sam zase. Kaj je to takega. To je realnost na tisoče Slovencev, to ni nobena znanstvena fantastika. Vse se da, tudi z manjšo plačo, avtorskimi honorarji itd. In marsikdo to tudi nujno mora. Ne se čudit in mislit, da je nemogoče. Kdor je to dal skozi in ni nas malo, je vse ostlao v življenju sprejel z lahkoto.
[/quote]
bejz no bejz. ti je mama danes ze nardila sendvic za zajtrk?
Če je oseba invalid, ne more skrbeti sama zase, je ok, da ji starši, bratje, sestre pomagajo in skrbijo zanjo. Zame skrbi brat z družino in sem za to zelo hvaležen in nihče ne dojema, kot da živim v hotelu mama ali da sem kakšen prisklednik. Vsi razumejo, da potrebujem pomoč, da uporabljam električni invalidski voziček in da moram veliko počivati in se ne smem pretirano naprezati, zato npr. ne morem sam čistiti, popravljati po hiši, tudi pri prestavljanju s postelje na voziček in pri oblačenju ter pri osebni higieni potrebujem pomoč, da ne obremenim preveč sklepov v rokah, itd.
Do konca srednje šole oz. še študira, največ še toliko let po koncu srednje šole, kolikor časa traja en redni študij.
[/quote]
Jaz sem sla pri 19 v studenta.
Po studiju v stanovanje s cimri.
Potem v stanovanje s partnerjem.
Potem sva kupila stanovanje.
Sedaj prodajava stanovanje in kupujeva hiso.
Oboji starsi imajo doma prazne mansarde 120m2.
Do konca srednje šole oz. še študira, največ še toliko let po koncu srednje šole, kolikor časa traja en redni študij.
[/quote]
Jaz sem sla pri 19 v studenta.
Po studiju v stanovanje s cimri.
Potem v stanovanje s partnerjem.
Potem sva kupila stanovanje.
Sedaj prodajava stanovanje in kupujeva hiso.
Oboji starsi imajo doma prazne mansarde 120m2.
res?pri 2 bajtah?
kdaj človek ostari če ne pri 70???100????
od kdaj si invaliden če imaš svoje stanovanje????
[/quote]
Ne, zdaj bi se že moral vrnit nazaj. A kaj ko nikamor nisi šel. In ostal invaliden. Tako to je.
Človek mora izkusit vsaj nekaj let samostojnega življenja, tudi kakšna izkušnja s tujino te utrdi. Ljudje, ki se cel lajf držijo za krilo svoje matke so za moje pojme invalidne osebe. Lahko imajo vse, službe, izobrazbo itd. nekaj jim pa vseeno manjka. In ta manko se potem najbolj odraža v njihovih odnosih do partnerja in lastnih otrok. In se prenaša naprej.
Večina je šla na svoje, ker je morala. Ponavadi je to pogojeno s študijem in zaposlitvijo v drugem kraju. Drugi pa, ker so tako hoteli in jim svoboda in samostojnost pomeni več kot denar. Tretji so pa bolj na komot in so radi doma s starši. Tako več prihranijo in se manj pretegnejo za vzdrževanje lastnega udobja. Starši pa jih seveda podpirajo, ker mladim je danes težko.
Midva s punco sva zadnji dve leti študija živela skupaj v študentskem stanovanju, potem pa šla privat. Najprej smo bili v stanovanju s še enim parom, pozneje sva šla v svoje najemniško stanovanje. Ni bilo lahko, tudi pot do alstne nepremičnine ni bila enostavna, ampak po tolikih letih samostojnega življenja, se res ne vidiš, da bi šel nazaj k staršem živet. Ne moreš. Si odrasla, samostojna oseba, ne moreš it 15 let nazaj v preteklost, v neke odnose, ki si jih že zdavnaj preživel. Meni se to zdi nekaj normalnega in samoumevnega. In to bi morali tudi starši sprejet kot nekaj normalnega. Da otroka naučijo, da poleti iz gnezda, da razpre krila. Če mu zagusti, pa bo še vedno lahko prišel domov. Ampak naj poskusi in okusi tudi sam življenje.
…spet ena in ista jokcanja – vse lepo in prav, če bi to držalo, pa vemo, da ne. A zakaj ne? Preprosto zato, ker, če nimaš:
– nimaš za potovanja, smučarijo,
– nimaš za “pleh”,
– nimaš za “žuranja”,
– nimaš za znamke oblačil …
….
A ravno ta “sloj” na veliko zapravljačev se oglaša, kako nima sredstev za osamosvojitev. A res?
Premisli še enkrat, in ugotovil-a boš, da je problem v tem, da “želiš vse imeti”.
Sorči, to pa ni nikoli šlo, v nobenem sistemu.
Pa kaj vas toliko mučijo mamini sinčki? Moj sin je nekaj čez 30 in je še doma. Ne vem zakaj, bi ga morala spoditi iz hiše? Če si bo dobil punco, partnerko, bo pač šel od doma, zdaj pa je prav lahko komod doma. Imamo dovolj prostora.
Sicer pa ni nek razvajenec. Je v rednem delovnem razmerju za nedoločen čas, ima dobro plačo, nov avto, doma opravi vsa dela, ki jih jaz ne zmorem (pokosi travo, pofreza po vrtu, pripravi drva, gre v trgovino, sposoben je tudi skuhati, svojo sobo si čisti in pospravlja sam, vedno me vpraša, če kaj potrebujem, če imam dovolj denarja, včasih mi kar vsili denar in mi reče: Mama, kupi si kaj! Pomaga tudi očetu (mojemu možu), ki ima delavnico, zraven svojega dela seveda.
Je prijazen in olikan fant, bi vi takega sina metali ven iz hiše ali bi mu zaračunali najemnino?
Brigajte se zase! Nekateri ste pozabili, koliko denarja so vam starši dali, vam kupili avto, stanovanje, itd. itd.
Poznam primer osebe, ki pri 28 letih živi v hotelu mama. Mama kuha, pere, lika, skrbi za hišo, ker ima itak čas, ker je v penziji itd. frajerju je lepo, saj praktično celo plačo lahko zagoni za lasten užitek, žura 3 dni na teden, se obnaša kot da lahko v skupnem domu počne karkoli in staršem ni dolžen nikoli ničesar pojasnjevati, recimo zakaj je po službi prišel domov šele ob 4 zjutraj. vseeno ju skrbi, on pa jima ni dolžen polagat račune. Očitno pa niti plačevat račune.
ko mu kaj rečeta, jima zagrozi, da se bo odselil in zaskrbljena mamica takoj plane v jok in ga prosi in roti, naj ne gre stran. in tako iz dneva v dan.
A ta nora mati res misli, da bo sinko šel v najem in se odpovedal lagodnemu življenju,s tem ko bo pol plače dal za najemnino? Če bi bila pametna, bi ga sama nagnala, pa bi se takoj stvari spremenile. Tako pa vzgaja invalida.