Do kdaj še normalno bivanje v "mama hotelu"
Nisem nič tipično vase usmerjena egoistična mama. Enako se razdajam za vse otroke in vnuke, pa tudi za moža!
In kaj sploh tebe briga,kako jaz živim? Živim tako, kot se mi zdi prav! Nikogar ne silim, da živi pri meni. Vsak lahko v vsakem trenutku gre kamor hoče!
In kaj bi morala po tvoje početi, da ne bi bila egoistična? Pohajati, hoditi na potovanja, v nedogled klepetati s kolegicami, hoditi na jogo, se ukvarjati z vaškimi čenčami?
Mene to ne zanima. Jaz imam rada urejeno gospodinjstvo, vrt, uživam, ko pečem peciva, uživam v družbi vnučkov, v branju knjig, v gledanju filmov.
Lepo mi je, da me moji otroci spoštujejo, to pa zato, ker tudi jaz spoštujem njih. Pustim jim svobodo…
Še enkrat, brigajte se zase!
[/quote]
Khem, kako prosim? Ti si tista, ki se je vtaknila v mnenje drugih, ne jokaj zdaj, če si skasirala. Resnica pač boli. Boga snaha, ki bi nabasala na tako taščo, ki se jih življenje vrti samo okoli tega, kar se dogaja doma. Beremo vsak teden, kako to izgleda.
Moj je bil doma do 31, dokler ni srečal tiste res prave. Plačeval je dogovorjen znesek, čistil dogovorjene prostore, kuhal ob dogovorjenih dnevih. Za svojo družbo je pijačo in grickanje kupoval sam. Samostojno se je oblačil, skratka bil je od srednje šole dalje čisto samostojen in tudi vedno sva mu z možem govorila, da naj špara za na svoje. Zdaj ima družinico, stanovanje, zna z denarjem, hodi v službo.
Imamo pa drugačen primer v sorodstvu, tetin sin je pri 50+ še pri mami, ona kuha, puca, financira. On baje dela občasno, v resnici je pa non stop pred TV ali računalnikom.
Tudi hoteli mama so različne kategorije 🙂
Nisem nič tipično vase usmerjena egoistična mama. Enako se razdajam za vse otroke in vnuke, pa tudi za moža!
In kaj sploh tebe briga,kako jaz živim? Živim tako, kot se mi zdi prav! Nikogar ne silim, da živi pri meni. Vsak lahko v vsakem trenutku gre kamor hoče!
In kaj bi morala po tvoje početi, da ne bi bila egoistična? Pohajati, hoditi na potovanja, v nedogled klepetati s kolegicami, hoditi na jogo, se ukvarjati z vaškimi čenčami?
Mene to ne zanima. Jaz imam rada urejeno gospodinjstvo, vrt, uživam, ko pečem peciva, uživam v družbi vnučkov, v branju knjig, v gledanju filmov.
Lepo mi je, da me moji otroci spoštujejo, to pa zato, ker tudi jaz spoštujem njih. Pustim jim svobodo…
Še enkrat, brigajte se zase!
[/quote]
Jaka svoboda, če hočeš imet vse urejeno. si predstavljaš, kako bi zgledalo, če bi dobila v hišo punco, ki bi hotela malo po svoje uredit vrt ali po svoje uredit kuhinjo ali za kosilo jesti kaj drugega kot ti? Ne, si ne. Ker imaš rada stvari in sina pod kontrolo. Ampak to ni svoboda. Verjemi, odrasli ljudje niso srečni, če jim nekdo nudi samo prenočišče, tisto sobico, kjer lahko spijo. Tudi oni si radi kaj po svoje uredijo. Sploh mladi, ko so še v fazi zaljubljenosti. Radi preseksajo celo noč, se posledično zbudijo ob vikendih ob štirih popoldne, brez da jih kdo postrani gleda, hodijo nagi po hiši. Seksajo med pripravo kosila itd. To je svoboda.
Meni je nekako normalno, da tam okoli 50. ali 60. leta starsi preidejo pod okrilje “hotela potomstvo”, ki ga slednje do takrat nekako prilagodi tej funkciji.
Pri 50 in 60 ljudje še hodijo v službe, so v še zelo aktivni fazi življenja. Pod kakšno okrilje naj gredo?
[/quote]
Pri 20-ih, 25-ih naceloma tudi ze. Pri 30-ih pa sploh, mar ne?
Priznam, da ne razumem, kaj bi rad povedal. 🙂
[/quote]
Pa saj ni tako tezko. V obdobju odrascanja in osamosvajanja potomci zivijo pod okriljem starsev. Kar se v odrasli dobi nekako uravnotezi in se vloge na pragu staranja starsev pocasi obrnejo.
Tako kot starsi za potomca ne skrbijo ves cas enako in je ta skrb pri dvajsetih ze precej ohlapna, je obratno enako tudi na pragu staranja starsev. Tam nekje pri 50-ih ali 60-ih (odvisno od kondicije, zdrastvenega stanja, itd.) se pojavijo prve rahle indikacije, ki se potem na starost samo se stopnjujejo.
Pri 20-ih, 25-ih naceloma tudi ze. Pri 30-ih pa sploh, mar ne?
[/quote]
ok, recimo, da to razumem kot sarkazem. Češ, če je normalno, da ljudje pri 25 in 30, ko že skoraj na višku svojega aktivnega življenja, še živijo pod okriljem hotela mama, potem je kao normalno tudi to, da bodo 50 in 60-letniki šli z isto logiko razmišljanja pod okrilje potomstva. In to se nam seveda vsem zdi čudno, da so 30-letniki doma, pa ne.
Imam prav? 🙂
Pa saj ni tako tezko. V obdobju odrascanja in osamosvajanja potomci zivijo pod okriljem starsev. Kar se v odrasli dobi nekako uravnotezi in se vloge na pragu staranja starsev pocasi obrnejo.
Tako kot starsi za potomca ne skrbijo ves cas enako in je ta skrb pri dvajsetih ze precej ohlapna, je obratno enako tudi na pragu staranja starsev. Tam nekje pri 50-ih ali 60-ih (odvisno od kondicije, zdrastvenega stanja, itd.) se pojavijo prve rahle indikacije, ki se potem na starost samo se stopnjujejo.
[/quote]
Ko berem tukaj, kako mlade ženske ne zmorejo pospravljati in so sesute cele dneve, naj raje ne skrbijo zame. Pri svojih letih sem brez diagnoz, delam dolg delavnik, ker imam še popoldanski sp, vse pospravim in redno kuham doma. Tako da se vsem mladim, ki bi eventuelno skrbeli zame, že vnaprej zahvaljujem in vljudno odklanjam pomoč :))
Pa saj ni tako tezko. V obdobju odrascanja in osamosvajanja potomci zivijo pod okriljem starsev. Kar se v odrasli dobi nekako uravnotezi in se vloge na pragu staranja starsev pocasi obrnejo.
Tako kot starsi za potomca ne skrbijo ves cas enako in je ta skrb pri dvajsetih ze precej ohlapna, je obratno enako tudi na pragu staranja starsev. Tam nekje pri 50-ih ali 60-ih (odvisno od kondicije, zdrastvenega stanja, itd.) se pojavijo prve rahle indikacije, ki se potem na starost samo se stopnjujejo.
[/quote]
očitno ni šlo za sarkazem 🙂
Pa saj ni tako tezko. V obdobju odrascanja in osamosvajanja potomci zivijo pod okriljem starsev. Kar se v odrasli dobi nekako uravnotezi in se vloge na pragu staranja starsev pocasi obrnejo.
Tako kot starsi za potomca ne skrbijo ves cas enako in je ta skrb pri dvajsetih ze precej ohlapna, je obratno enako tudi na pragu staranja starsev. Tam nekje pri 50-ih ali 60-ih (odvisno od kondicije, zdrastvenega stanja, itd.) se pojavijo prve rahle indikacije, ki se potem na starost samo se stopnjujejo.
[/quote]
Reci, da se hecaš. Kot prvo – obnemogli so 70-letniki in 80-letniki, pa še ti ne vsi. Pri 50 in 60 smo fit. Kot drugo – od kod ti ideja, da v Sloveniji obstaja folklora obračanja stanja? Koliko otrok vzame starostnike na stara leta k sebi? Redki, redki.
Jaka svoboda, če hočeš imet vse urejeno. si predstavljaš, kako bi zgledalo, če bi dobila v hišo punco, ki bi hotela malo po svoje uredit vrt ali po svoje uredit kuhinjo ali za kosilo jesti kaj drugega kot ti? Ne, si ne. Ker imaš rada stvari in sina pod kontrolo. Ampak to ni svoboda. Verjemi, odrasli ljudje niso srečni, če jim nekdo nudi samo prenočišče, tisto sobico, kjer lahko spijo. Tudi oni si radi kaj po svoje uredijo. Sploh mladi, ko so še v fazi zaljubljenosti. Radi preseksajo celo noč, se posledično zbudijo ob vikendih ob štirih popoldne, brez da jih kdo postrani gleda, hodijo nagi po hiši. Seksajo med pripravo kosila itd. To je svoboda.
[/quote]
Tudi to, da živiš v najemniškem stanovanju, kjer ne smeš imeti psa, ne smeš kaditi, imaš same omejitve, ker imaš zmešanega najemodajalca, ni svoboda.
Je že bolj svoboda živeti z mamo, s katero se razumeš.
Reci, da se hecaš. Kot prvo – obnemogli so 70-letniki in 80-letniki, pa še ti ne vsi. Pri 50 in 60 smo fit. Kot drugo – od kod ti ideja, da v Sloveniji obstaja folklora obračanja stanja? Koliko otrok vzame starostnike na stara leta k sebi? Redki, redki.
[/quote]
reala v Sloveniji je taka, da so 50 in 60 in 70 letniki za poln delovni čas vpeti v pomaganje svojim 30, 40, 50 letnim otrokom in njihovim družinam. Obrne se potem tam okrog 80 leta, če pa so starši bolni pa lahko že prej. Bolj kot so starši odnašali rit otrokom, težje ti skrbijo za starše. To je normalna posledica, kje pa se naj bi naučili skrbeti za druge, če so starši skrbeli za njih in njihove otroke.
Reci, da se hecaš. Kot prvo – obnemogli so 70-letniki in 80-letniki, pa še ti ne vsi. Pri 50 in 60 smo fit. Kot drugo – od kod ti ideja, da v Sloveniji obstaja folklora obračanja stanja? Koliko otrok vzame starostnike na stara leta k sebi? Redki, redki.
[/quote]
Ce cakamo na obnemoglost starsev, potem je po obratnem sklepanju odgovor tudi na dlani: kakor hitro ni vec nebogljen… torej najkasneje do 16-ega leta bi morali mladostniki ze sami zreti v izzive zivljenja.
Tudi to, da živiš v najemniškem stanovanju, kjer ne smeš imeti psa, ne smeš kaditi, imaš same omejitve, ker imaš zmešanega najemodajalca, ni svoboda.
Je že bolj svoboda živeti z mamo, s katero se razumeš.
[/quote]
Sem živel v najemniškem stanovanju, s plačo pod 1000 evrov, s punco, brez psa, in počutil sem se svobodnega.
Itak pa je moje mnenje, da vsi psi v stanovanjih trpijo, ne glede na to ali je najemniško ali ne.
Pa saj ni tako tezko. V obdobju odrascanja in osamosvajanja potomci zivijo pod okriljem starsev. Kar se v odrasli dobi nekako uravnotezi in se vloge na pragu staranja starsev pocasi obrnejo.
Tako kot starsi za potomca ne skrbijo ves cas enako in je ta skrb pri dvajsetih ze precej ohlapna, je obratno enako tudi na pragu staranja starsev. Tam nekje pri 50-ih ali 60-ih (odvisno od kondicije, zdrastvenega stanja, itd.) se pojavijo prve rahle indikacije, ki se potem na starost samo se stopnjujejo.
[/quote]
Skratka, če reinterpretiram ta tvoj zapis. Normalno je, da 25-letniki in 30-letniki ŠE živijo pri starših. Pač v stanovanju ali hiši, ki je “pod komando” staršev. In predvidevamo lahko tudi to, da so starši takrat stari nekje 50-60 let. Potem pa pride obdobje, ko naj bi se otrok vendarle osamosvojil. Ampak po tvoji logiki je to hkrati obdobje, ko naj bi starši prišli pod okrilje hotela potomstvo. torej, kaj predlagaš? da komando nad stanovanjem ali hišo prevzame otrok, prav tako vse glavne stroške, predvsem pa komando nad kuhinjo in vrtom. On naj se preseli v “master bedroom”, starše pa preseli v otroško sobico? In starši naj samo nekaj malega prispevajo za stroške, za vse ostalo pa poskrbi otrok? Si to imel v mislih? Ker to, kar ti zagovarjaš, se ravno tako bere.
Skratka, če reinterpretiram ta tvoj zapis. Normalno je, da 25-letniki in 30-letniki ŠE živijo pri starših. Pač v stanovanju ali hiši, ki je “pod komando” staršev. In predvidevamo lahko tudi to, da so starši takrat stari nekje 50-60 let. Potem pa pride obdobje, ko naj bi se otrok vendarle osamosvojil. Ampak po tvoji logiki je to hkrati obdobje, ko naj bi starši prišli pod okrilje hotela potomstvo. torej, kaj predlagaš? da komando nad stanovanjem ali hišo prevzame otrok, prav tako vse glavne stroške, predvsem pa komando nad kuhinjo in vrtom. On naj se preseli v “master bedroom”, starše pa preseli v otroško sobico? In starši naj samo nekaj malega prispevajo za stroške, za vse ostalo pa poskrbi otrok? Si to imel v mislih? Ker to, kar ti zagovarjaš, se ravno tako bere.
[/quote]
Tole je malce za lase privleceno. Sam sem izhajal iz meni blizje predpostavke 4 x 20 (+/-; ne gre se drzati stevilk kot pijanec plota, temvec se uposteva konkretno situacijo).
Zivljenje je sestavljeno iz nekako stirih obdobij: odrascanje (oponasanje) je tisto prvo obdobje, ko zivimo po usmeritvah starsev. Temu sledi obdobje raziskovanja, ko odkrivamo svoje meje, spoznavamo razlike med seboj in drugimi, ter se ucimo sodelovanja in tvornosti. V tretjem obdobju je sredisce nase pozornosti na predanosti (k izgradnji, udejanjanju nasih idej). Da bi v cetrtem zivljenjskem obdobju potem skrb namenili ohranitvi zapuscine.
(1) Prvo obdobje se torej zakljuci nekje s puberteto (torej nekje med 16 in 21 leti, na grobo). (2) Drugo se vlece vse tja do poznih tridesetih, ko se clovek spoznava z drugimi, poskusa to in ono, spocne druzino,… (3) nekje do stiridesetega naj bi se stanje stabiliziralo in takrat clovek “gradi svoj mali imperij”, na temeljih izkusenj in spoznanj preteklega obdobja. (4) in nekje pri 60-ih zacne premisljevati, da bi pocasi zadevo komu prepustil (kar nekako ravno sovpada s tem, da potomci v prvem koraku vstopajo v fazo “utrjevanja”, potomci v drugem pa v fazo “raziskovanja”).
Tole je malce za lase privleceno. Sam sem izhajal iz meni blizje predpostavke 4 x 20 (+/-; ne gre se drzati stevilk kot pijanec plota, temvec se uposteva konkretno situacijo).
Zivljenje je sestavljeno iz nekako stirih obdobij: odrascanje (oponasanje) je tisto prvo obdobje, ko zivimo po usmeritvah starsev. Temu sledi obdobje raziskovanja, ko odkrivamo svoje meje, spoznavamo razlike med seboj in drugimi, ter se ucimo sodelovanja in tvornosti. V tretjem obdobju je sredisce nase pozornosti na predanosti (k izgradnji, udejanjanju nasih idej). Da bi v cetrtem zivljenjskem obdobju potem skrb namenili ohranitvi zapuscine.
(1) Prvo obdobje se torej zakljuci nekje s puberteto (torej nekje med 16 in 21 leti, na grobo). (2) Drugo se vlece vse tja do poznih tridesetih, ko se clovek spoznava z drugimi, poskusa to in ono, spocne druzino,… (3) nekje do stiridesetega naj bi se stanje stabiliziralo in takrat clovek “gradi svoj mali imperij”, na temeljih izkusenj in spoznanj preteklega obdobja. (4) in nekje pri 60-ih zacne premisljevati, da bi pocasi zadevo komu prepustil (kar nekako ravno sovpada s tem, da potomci v prvem koraku vstopajo v fazo “utrjevanja”, potomci v drugem pa v fazo “raziskovanja”).
[/quote]
džizs … 80letniki ali pa 60 letniki – kot dan in noč 20let razpona no … si se (precej) zatipkal, saj vendar “sveži” upokojenci še kako namenjajo prva leta, desetleje-a, za razvijanje vseh tistih veselj, ki so jim morali zaradi obvez v preteklosti pustiti ob strani …
“Usihajo”, če lahko temu tako rečemo, bistveno kasneje kot pri 60ih …
Niste sploh v stiku z realnostjo. Mlade z usranimi plačami pošiljate v najem, ki psloh ni reguliran, najemnine naraščajo ker je državnih stanovanj premalo. In niso vsi popračkani da bi lahko delili stroške btw. Se mi zdi da se najbolj vžigate večni najemniki, tisti, ki ste imeli veliko pomoč staršev, podedovali ali tisti, ki ste stanovanje kupili že dolgo nazaj, nimate pa pojma o cenah danes