Včeraj sem na sestavek “Pomagajmo materi zemlji” dobila tudi en zelo poseben in resničen odgovor …

Leta 1854 je ameriški predsednik A. Lincoln Indijancem Davamiš predložil, da bi belci kupili velika področja njihove zemlje. Indijanski poglavar Seattle mu je poslal pismo, katerega odlomek navajam in je iz knjige Burgar F. “Kako naj vam prodamo modrino neba”:

“Svetlikajoča se voda, ki teče po brzicah in rekah, ni le voda, je kri naših prednikov. Žuborenje vode je glas očeta mojega očeta. Reke so naše sestre, tešijo nam žejo. Reke nam nosijo kanuje in hranijo otroke. Zato morate rekam izražati dobroto, kakršno izkazujete sestri. Kaj je človek brez živali? Ko bi živali ne bilo več, bi človek umrl od velike osamljenosti duha. Karkoli se zgodi živalim, kmalu zadene tudi človeka. Na svetu je vse povezano. Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. To mi dobro vemo. Vse je zvezano med seboj, prav kakor je družina povezana s krvjo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka na njej. Kar dela s tkanino, dela sam s seboj.”

Spisano nam je lahko tudi ena izmed novoletnih “zaobljub” da bomo do svojega naravnega okolja prijznejši in prizaneslivejši …

Medvedek Pu