Mene izredno zanima “šamanizem” vračarstvo, za katerega sem mnenja, da je neke vrste podlaga tudi za psihoterapevtiko. Tukaj na tem forumu je pa zanimivo, da ves čas drug drugemu rušimo ta stabilen operacijski sistem, na katerem delujemo. Tudi sam ves čas potrebujem neko novo stabilnejšo verzijo. O tem kar ste pa zapisali pa še vedno razmišljam…
[/quote]

Če bi bil sistem stabilen, se ne bi rušil… sem nekateri prihajate ravno zato, da lahko podoživite neke vrste zavračanja… sliši se malce perverzno, a tako ljudje delujemo. Ko hočemo nekaj razrešiti se dajemo v težke situacije vedno znova in znova v upanju, da jo bomo tokrat pa obvladali. A se vedno znova ranimo. Kompleksno naravo imamo…

mene pa zanima, če kdo mogoče ve, ali je na psihoterapijo k dr. Borutu Škodlarju možno priti le preko enote za psihoterapijo psihoz ali še kako drugače?

Če bi bil sistem stabilen, se ne bi rušil… sem nekateri prihajate ravno zato, da lahko podoživite neke vrste zavračanja… sliši se malce perverzno, a tako ljudje delujemo. Ko hočemo nekaj razrešiti se dajemo v težke situacije vedno znova in znova v upanju, da jo bomo tokrat pa obvladali. A se vedno znova ranimo. Kompleksno naravo imamo…
[/quote]

Vsi se učimo. Samo meni se trapasto zdi, da grem k nekemu terapevtu na seanso in potem ga jaz tam učim in nazadnje sem mu dolžan recimo 50e za svojo lekcijo.
Drugače pa na tem forumu vedno lahko sodelujemo kot krasna terapevtska skupnost. Jaz sem vedno za.

Vsi se učimo. Samo meni se trapasto zdi, da grem k nekemu terapevtu na seanso in potem ga jaz tam učim in nazadnje sem mu dolžan recimo 50e za svojo lekcijo.
Drugače pa na tem forumu vedno lahko sodelujemo kot krasna terapevtska skupnost. Jaz sem vedno za.
[/quote]

Kakšno lekcijo pa si dal terapevtu?

Kakšno lekcijo pa si dal terapevtu?
[/quote]

Nisem bi še pri terapevtu. Se pa zadnji dve leti kar precej ukvarjam s takoimenovanimi “subliminalnimi sporočili”. Tega je precej na youtubu. Sem si pa tudi sam posnel na audacity razne pozitivne afirmacije, katere sem spremenil v komaj slišne in tudi neslišne zvočne zapise za lastno uporabo. Ta sporočila so med drugim uporabna za čiščenje in spreminjanje “podzavesti”.

Meni ta psihiater še sam deluje nekako nesiguren vase, plašen. Skratka oseba, ki še nima veliko življenjskih izkušenj in potrebuje še čas, da se malce nabrusi. Nekako tako ga vidim. Ga pa ne poznam osebno, to je samo moje mnenje, ki sem si ga ustvarila, ko sem ga parkrat videla na televiziji.

Nisem bi še pri terapevtu. Se pa zadnji dve leti kar precej ukvarjam s takoimenovanimi “subliminalnimi sporočili”. Tega je precej na youtubu. Sem si pa tudi sam posnel na audacity razne pozitivne afirmacije, katere sem spremenil v komaj slišne in tudi neslišne zvočne zapise za lastno uporabo. Ta sporočila so med drugim uporabna za čiščenje in spreminjanje “podzavesti”.
[/quote]

To kar delaš dela za kratek čas. Potem pa se zopet vrnemo na naš osnoven skript. Žal. Enako je s pozitivnimi afiramcijami. Sej delujejo površinsko… mordaza kakšno obdobje… samo, če hočeš res kaj spremeniti, rabiš nekoga zraven, ki ima o tem nekaj pojma. terapija pa je za razliko od “čarobne palčke”, ki začara nekaj v trenutku, malce drugačna. Šele ko si v terapiji, se začno učinki kazat šele čez čas in je zelo težko povezati kdaj se je uvid začel in da terapija pomaga. Ker včasih se s terapevtom pogovarjaš in pogovarjaš a se ti zdi, da se nikamor ne premakneš. Šele ko pogledaš nazaj pa vidiš, da si prediskutiral kar precej pomembne teme in si zaradi ozaveščanja s pomočjo pogovora začel drugače ravnati. Žal je tako, da marsikaj ne moremo sami ozavestiti temveč šele tekom odnosa z nekom. Če gre za odkrit odnos, kjer z nekom debatiramo o naših najglobljih čustvih, prepričanjih, pogledih na svet, odnosu do drugih ljudi, ponavljamo “nepomembne” dogodke, debatiramo, kdaj smo se počutili razvrednotene (včasih se počutimo tako samo zato, ker nam je nekdo narobe podal svinčnik)… Skratka, ko se upamo soočiti z vsemi temi “nepomebnimi” stvarmi, se prične pot k sebi… Dokler pa si preprečuješ govoriti o “nepomembnih” situacijah in nadomeščaš vse te občutke z kuliso pozitivizma, do takrat boš vedno prišel nazaj na osnovni skript… Enostavno se moramo soočiti s seboj in s svojimi občutki… Terapevt, v odnosu zna biti vodnik, ki te s svojim delovanjem ne obremenjuje. tvoja naloga je, da si z njim skrajno iskren. Če te bo njegovo ravnanje motilo, mu moraš povedati. Če boš šel domov “prazen”, da se ne boš dobro počutil, mu moraš povedati. Ko mu boš povedal, da te je nekaj kar je rekel zmotilo, mu moraš povedati… tako se učimo odnosov in delovati v njih. Terapevt je tam ravno zato, da ti je ogledalo, kako ravnaš v odnosu z ljudmi. Veliko sreče…. Terapija ni lahka stvar…. Se moraš kar precej soočati s seboj in večkrat greš ven ne ravno napolnjen… Ven greš soočen in potem moraš s tem delat… Za narcise, ki se s svojo realo ne morejo soočiti (živijo namreč od lažnega selfa in ne pustijo nikomur, da jim to predstavo vzame) je terapija skorajda neučinkovita…

To kar delaš dela za kratek čas. Potem pa se zopet vrnemo na naš osnoven skript. Žal. Enako je s pozitivnimi afiramcijami. Sej delujejo površinsko… mordaza kakšno obdobje… samo, če hočeš res kaj spremeniti, rabiš nekoga zraven, ki ima o tem nekaj pojma. terapija pa je za razliko od “čarobne palčke”, ki začara nekaj v trenutku, malce drugačna. Šele ko si v terapiji, se začno učinki kazat šele čez čas in je zelo težko povezati kdaj se je uvid začel in da terapija pomaga. Ker včasih se s terapevtom pogovarjaš in pogovarjaš a se ti zdi, da se nikamor ne premakneš. Šele ko pogledaš nazaj pa vidiš, da si prediskutiral kar precej pomembne teme in si zaradi ozaveščanja s pomočjo pogovora začel drugače ravnati. Žal je tako, da marsikaj ne moremo sami ozavestiti temveč šele tekom odnosa z nekom. Če gre za odkrit odnos, kjer z nekom debatiramo o naših najglobljih čustvih, prepričanjih, pogledih na svet, odnosu do drugih ljudi, ponavljamo “nepomembne” dogodke, debatiramo, kdaj smo se počutili razvrednotene (včasih se počutimo tako samo zato, ker nam je nekdo narobe podal svinčnik)… Skratka, ko se upamo soočiti z vsemi temi “nepomebnimi” stvarmi, se prične pot k sebi… Dokler pa si preprečuješ govoriti o “nepomembnih” situacijah in nadomeščaš vse te občutke z kuliso pozitivizma, do takrat boš vedno prišel nazaj na osnovni skript… Enostavno se moramo soočiti s seboj in s svojimi občutki… Terapevt, v odnosu zna biti vodnik, ki te s svojim delovanjem ne obremenjuje. tvoja naloga je, da si z njim skrajno iskren. Če te bo njegovo ravnanje motilo, mu moraš povedati. Če boš šel domov “prazen”, da se ne boš dobro počutil, mu moraš povedati. Ko mu boš povedal, da te je nekaj kar je rekel zmotilo, mu moraš povedati… tako se učimo odnosov in delovati v njih. Terapevt je tam ravno zato, da ti je ogledalo, kako ravnaš v odnosu z ljudmi. Veliko sreče…. Terapija ni lahka stvar…. Se moraš kar precej soočati s seboj in večkrat greš ven ne ravno napolnjen… Ven greš soočen in potem moraš s tem delat… Za narcise, ki se s svojo realo ne morejo soočiti (živijo namreč od lažnega selfa in ne pustijo nikomur, da jim to predstavo vzame) je terapija skorajda neučinkovita…
[/quote]

Poglejte,
Verjemite mi, da se z vami strinjam. Pozitivne spremembe je potrebno delati globoko v jedru lastne duše. Najteže je pa delati z narcisi, ki morajo biti ves čas v centru pozornosti in Bog ne daj, da se takemu narcisu, ki ima vse absolutno prav kontrira. Takoj je ogenj v strehi.

Glede dr. Škodlarja.. meni zgleda zelo razgledan in odprtega duha, kar je verjetno pri terapevtu kar pomembno. Tudi jaz ga osebno ne poznam, sem pa dobil tak vtis ko sem si pogledal par videov in prebral nekaj njegovih člankov.. kot npr. tale https://www.youtube.com/watch?v=up5_uSjdbRQ

Vsi se učimo. Samo meni se trapasto zdi, da grem k nekemu terapevtu na seanso in potem ga jaz tam učim in nazadnje sem mu dolžan recimo 50e za svojo lekcijo.
Drugače pa na tem forumu vedno lahko sodelujemo kot krasna terapevtska skupnost. Jaz sem vedno za.
[/quote] recimo, da bi prisel do taksnega znanja, kaj ni z njim naredil. Sebi, drugim, svetu, vesolju…zivalim….vedeti morad, da na druge ne smes oplivati ne dobro, ne slabo, ker nisi v njihovih skornjih. Kaj bi naredil s tem znanjem. Denar, ljubezen, materia,l te verjetno ne bi vec zanimal in in jih ne bi potreboval.

recimo, da bi prisel do taksnega znanja, kaj ni z njim naredil. Sebi, drugim, svetu, vesolju…zivalim….vedeti morad, da na druge ne smes oplivati ne dobro, ne slabo, ker nisi v njihovih skornjih. Kaj bi naredil s tem znanjem. Denar, ljubezen, materia,l te verjetno ne bi vec zanimal in in jih ne bi potreboval.
[/quote]

To je pa kot vprašanje za milijon dolarjev. Po vsej verjetnosti bi sebe transformiral in odšel živeti v povsem drugačen svet kot je naš.

Verjamem, da je razgledan, načitan, saj je vrsto let študiral, pa vseeno mi deluje nekako nesiguren vase, ne preveč samozavesten in prepričan vase. Pa saj je znano, da jse je večina psihiatrov in psihologov odločila za tak študij, ker so imeli sami neke probleme, oziroma komplekse v mladosti, predvsem z nizko samopodobo in samozavestjo. Večina jih je to odkrito tudi priznala. Ker pa je še mlad, ima še čas in se bo še dodobra izpilil in nabrusil, kot sem napisala.

Poglejte,
Verjemite mi, da se z vami strinjam. Pozitivne spremembe je potrebno delati globoko v jedru lastne duše. Najteže je pa delati z narcisi, ki morajo biti ves čas v centru pozornosti in Bog ne daj, da se takemu narcisu, ki ima vse absolutno prav kontrira. Takoj je ogenj v strehi.
[/quote]

Hmm ne razumem čisto vašega odgovora “Poglejte… verjemite mi, da se z vami strinjam”. Meni je vseeno, ali se z menoj strinjate ali ne. Konec koncev, zakaj bi se morala strinjat?

Lahko eksistiramo tako, da se ne strinjamo in spoštujemo in sprejemamo drugo mnenje. Nestrinjanje je gonilo dobre debate in introspekcije 🙂 – zelo dobrodošlo, seveda v okvirih spoštovanja sogovornika.

Če se vedno pogovarjamo z ljudmi, ki se z nami strinjajo, nikoli ne vidimo dlje, kot iz svojega referenčnega okvirja.

Hmm ne razumem čisto vašega odgovora “Poglejte… verjemite mi, da se z vami strinjam”. Meni je vseeno, ali se z menoj strinjate ali ne. Konec koncev, zakaj bi se morala strinjat?

Lahko eksistiramo tako, da se ne strinjamo in spoštujemo in sprejemamo drugo mnenje. Nestrinjanje je gonilo dobre debate in introspekcije 🙂 – zelo dobrodošlo, seveda v okvirih spoštovanja sogovornika.

Če se vedno pogovarjamo z ljudmi, ki se z nami strinjajo, nikoli ne vidimo dlje, kot iz svojega referenčnega okvirja.
[/quote]

Poglejte,
če mi tukaj na MON poskušamo organizirati neke vrste terapevtsko skupnost, moramo priti do nekega konsenza. V nekih elementarnih osnovah se moramo strinjati.
Tukaj na MON smo vsi navidezno anonimni.
Predstavljajte si, kot da smo v nekem prostoru, kjer se vsi med sabo poznamo.

lilipikica,
Na žalost vam ne znam odgovoriti na vaše vprašanje.
Je pa nekaj drugega silno zanimivo, da se v psihozah skriva ogromno fantazije, ki zna biti neverjetna.
Npr.
Ko sem vstopil v nek prostor, kjer sem večino ljudi poznal, za neko mizo sedelo je neznano dekle. Ko sva se spogledala zažarela je v fantastičnih barvah. Bila je kakor mavrica, vsa obsijana od prekrasnega sonca…

sama hodim k Tomažu Klepcu, preprost, strokoven, dostopen [email protected], priporočam.

Dober terapevt ni prijeten. Ni nekdo za kofetkat. Dober terapevt je nekdo, ki nastavlja ogledalo. In sicer tistemu, ki se noče ali ne zmore pogledat v njem.
Sicer je pa tako. Vsakdo, ki premore vsaj trohico (samo)uvida, prav dobro ve, kje ga čevelj žuli. In zna najt tisoč bolj ali manj prepričljivih izgovorov za žulj. In velikokrat je terapevt zgolj dodaten izgovor, da se ni treba že TUKAJ IN TA TRENUTEK soočiti z ogledalom.

Brez imena, si mogoce potem izbrala terapevta? Ce da, koga si izbrala, kako si bila zadovoljna in cena? Hvala!

Po dolgih letih mi je neko drugo iskanje odprlo to mojo temo od takrat. Zdaj vidim, da je že nekaj časa nazaj nekdo vprašal, koga sem izbrala. Če slučajno to bereš, ali vidiš kdaj v prihodnosti, ali komu drugemu prav pride:

sem šla na IKPP. Je bil predlagan tukaj. Imajo več terapevtov. Cena je meni OK, je pa odvisna od senioritete terapevta.