Dober večer, prijatelji!
Ja, en res dober večer, dragi prijateji.
Ponavadi vam voščim dobro jutro, zdaj
me je postalo kar malo strah ….. že res,
da je to Tjavendan, ampak ….. smo res le eni reveži tukaj gori, eni Tjavendanovci, sorta ljudi, ki ….. in zato si mislim: kaj čem pisariti, kaj čem flancariti, komu in zakaj? Morda zato, da se bodo tisti, ki nas hodijo samo prebirat in se potem na uni strani jezitjo nad drugimi, ki se tam pogovarjajo o vsem mogočem (in zakaj le ne, saj imajo dane vse možnosti, pravice ….), da niso za drugam kot za sem, ker da le sem sodijo .. uf, sem zakomplicirala, ali ne? Ja seveda, prebirajo nas pa vsi, tako tisti, ki se jezijo in tisti, ki imajo toliko srčnosti, da se ne jezijo, ampak dopuščajo, da smo pač to, kar smo …..
Kaj torej: pisati ali ne pisati? To je zdaj vprašanje? Pismo, kaj neki bi dejal Hamlet k temu vprašanju? Ne bom se poglabljala v vprašanje, kaj je gnilega na forumih teh naših? ampak bom ……. še kar naprej …….. pisarila. Ker me to sprošča, ker mi to daje novih moči, ker moram na nek način izpisati to, kar želim podeliti z vami, s prijatelji, s pravimi in resničnimi prijatelji. Ker rada prebiram in kar preberem in se mi zdi lepo, rada delim z vami … ker mi pomagate .. kako, sem že opisala. Ker sem težko brez vas. Ker …… je ta peskovnik za vse, dečke in deklice, fantke in punčke, in tudi za srednjo generacijo! Ker v tem peskovniiku lahko vsi lulamo in kakamo, pa ni nihče pokakan in polulan …..
Živeti je tako vznemirljivo, da komaj
ostane čas za karkoli drugega!
Nenehno se nam vsem ponujajo
velike priložnosti, mojstrsko zakrinkane
v nerešljive probleme.
….. ki je dejal:
“Ta trenutk lahko postanete arhitekt
svojega življenja.”
in še ena:
“Kdo hoče uspeti in biti srečen,
mora početi to, kar ga veseli.”
———————————————–
Kdo od nas počne to, kar ga veseli? Morda vsi porečemo, da počnemo to, kar nas veseli, ampak, je to tudi res? Mar se nismo navadili, da nas to, kar počnemo, veseli?
… prej kot se za nocoj poslovim za
uro in pol, da si ogledam film, če bo
v redu:
“Prijazne besede so kratke in lahko izgovorljive, a odmevajo v neskončnost.”
Lep večer, po filmu vas pridem pa še malo prebrati.
Nioba moja zlata, ne odhajaj, nikar ne odhajaj. Bodi tu, bodi z nami, bodi z menoj??!!
Ti bom dala košček odejice, ki jo že nekaj dni vztrajno tiščim k sebi, pa me ne greje tako toplo, kot takrat, ko imaš en vogalček ti!
Danes je bilo, kakor je bilo. Ne vem, če
je bilo oki, bilo je ….. znosno. Strah je, tega
ni mogoče odgnati, pa četudi si človek nadene
masko brezskrbnosti in brezbrižnosti, tam zadaj
je in ni ga moč odgnati!
Zajček, veš katera misel mi še ne da danes
miru?
Misel Helen Keller. Njenih razmišljanj sem že veliko prebrala, ker mi je zelo blizu. In danes, ko se počutim kot nekakšen zagaman optimističen pesimist, mi je prav legla na dušo njena misel:
—–
“Še noben pesimist ni odkril skrivnosti zvezd, odplul na otok, ki ni vrisan na zemljevidu ali odprt novih razsežnosti človeškemu duhu.”
——
In ob tej misli še naslednja, ki se nanaša na vse sodelujoče na Tjavendanu:
—–
“Prijatelji so na tisoč načinov spremenili moje omejitve v čudovite prednosti in mi omogočili, da hodim srečna in mirna v senci svojega prikrajšanja.”
——-
Ja, zajček, tudi jaz razmišljam, kje lunarijo
lunini otroci?
Ni jih in ker jih ni in ni, nima smisla, da tu
kdo čepi. Bova šli pa še midve, kajne, v žmigule
žmagule, tako nekako bi muca dejala. Aja, ne,
ona bi rekla: u mižule! Tako. Greva, kajne zajček,
greva.
LAHKO NOČKO!
Eh ježek, ježek! Ti gledaš windowse,
jaz iščem spanec …. in temo…… in ……
najbrž tudi tiho živalico, ki pride in gre,
ko vse drugo že mirno v brlogu smrčka !