Po današnjih pravilih in birokraciji tisti, ki smo bili otroci v 50ih, 60ih in 70ih, sploh ne bi smeli preživeti.

Naše igrače so bile prebarvane z barvo na osnovi svinca, takoj ko smo jih dobili v roke, pa so bile polizane in “prežvečene”.

V naših časih stekleničke z zdravili niso imele varnostnih pokrovčkov, ni bilo zaščite električnih vtičnic, oblog vogalov vrat, vogalov mizic in zaščite proti odpiranju omaric.

Ko smo vozili kolo, nismo uporabljali čelad, kar se tiče varnosti, smo imeli samo kakšno odbojno steklo na kolesu.

Ko smo se kot otroci vozili v avtomobilih, nismo imeli varnostnih pasov, zračnih blazin, stranske zaščite. Vožnja na prvem sedežu je bil ponos.

Vodo smo pili iz vsake pipe in ne ustekleničene. Okus je bil enak.

Jedli smo sendviče z maslom, pudinge, sladke nedietne čokolade, lizike, bombone in vse z veliko sladkorja, ampak nismo trpeli zaradi odvečne teže. Igrali smo se pač na dvorišču.

S štirimi prijatelji smo si delili pijačo iz ene in iste steklenice, pa nihče ni zbolel ali umrl zaradi tega.

Cele dneve smo popravljali kolesa ali na pol uničene motorje, se nato spustili z njimi po klancu navzdol, ter šele na ovinku ugotovili, da zavore ne delujejo. Po neprijetnih padcih smo se naučili, kako rešimo tudi take probleme.

Cel dan smo se lahko igrali. Navsezgodaj smo odšli od doma in se vrnili, tik preden se je stemnilo. Nihče ni vedel, kje smo, pa tudi nikogar ni to skrbelo.

Nismo imeli “play station”-ov, videoigric, 50 televizijskih kanalov, ne video filmov, ne soround zvoka, ne osebnih računalnikov, ne prenosnih telefonov in SMS-ov, ne internetnih klepetalnic. Imeli smo prijatelje in z njimi smo hodili naokoli.

Igrali smo se ristanc, skrivalnice, zemljo krast, streljali smo s fračami. In včasih je ta reč prav pošteno zaskelela.

Padali smo z dreves, se porezali na razbiti steklenini, lomili zobe in kosti, pa ni bilo nobene tožbe na sodišču zaradi tega. Bile so nesreče, in iz teh napak smo se učili, da se te ne bi nikoli ponovile.

Tepli smo se in mlatili en drugega, dokler nismo bili črni od podpludb in žalostni – pa smo se naučili nekako živeti tudi s tem.

Šli smo domov k svojim prijateljem in to peš.

Neprestano smo izzivali pravila in prodajali svojo kožo. To so bila naša dejanja. Posledice so bile pričakovane. Misel, da bi nas iz teh položajev reševali starši, je bila nezaslišana. Oni so bili na strani zakona. Si to lahko predstavljate?

Ta generacija je ustvarila nekaj najbolj drznih izumiteljev in reševalcev problemov vseh časov. Zadnjih 50 let je bilo zaznamovanih z eksplozijo inovacij in novih idej. Imeli smo svobodo, padce, uspehe in odgovornost – in naučili smo se vse to obvladovati.

Skr bna, ti si pa res človek, ki je naravnan na svojo življensko pot. Stara duša si. Bolj berem tvoje črke, bolj si mi všeč:)))).

Bacilka.

Ej, Skr bna, tole mi je pisano na kožo. Hvala ti !

Lp,

Minka

Skr bna napisal:

> Po današnjih pravilih in birokraciji tisti, ki smo bili otroci
> v 50ih, 60ih in 70ih, sploh ne bi smeli preživeti.
>
> Naše igrače so bile prebarvane z barvo na osnovi svinca, takoj
> ko smo jih dobili v roke, pa so bile polizane in
> “prežvečene”.

**************Pa ne samo prebarvane s “strupeno” barvo, še celo umazane od kopanja po peskovniku, kjer so prej svojo kakico zakopavale potepuške mačke.
>
> V naših časih stekleničke z zdravili niso imele varnostnih
> pokrovčkov, ni bilo zaščite električnih vtičnic, oblog vogalov
> vrat, vogalov mizic in zaščite proti odpiranju omaric.

**************Kaj zaščita vtičnic – še šukota takrat ni bilo!!!! In električni kabli so bili prevlečeni s tekstilom.
>
> Ko smo vozili kolo, nismo uporabljali čelad, kar se tiče
> varnosti, smo imeli samo kakšno odbojno steklo na kolesu.

**************Odbojno steklo???? Morda, tisti, ki je imel novo kolo. Ostali smo imeli s kljukico za perilo pripete kartone, da je ropotalo …

>
> Ko smo se kot otroci vozili v avtomobilih, nismo imeli
> varnostnih pasov, zračnih blazin, stranske zaščite. Vožnja na
> prvem sedežu je bil ponos.
>

**************Uf, naš prvi fičko … vrata so se odpirala še na “rekelc”.

> Vodo smo pili iz vsake pipe in ne ustekleničene. Okus je bil
> enak.
>

**************Ne samo iz pipe, tudi iz potoka in vseh rek…

> Jedli smo sendviče z maslom, pudinge, sladke nedietne čokolade,
> lizike, bombone in vse z veliko sladkorja, ampak nismo trpeli
> zaradi odvečne teže. Igrali smo se pač na dvorišču.

**************Navadna margarina (v belem ovoju – je ne prodajajo več) in marmelada v kosu.
Res je, ni bilo odvečne teže, pa tudi alergij na hrano ni bilo.

>
> S štirimi prijatelji smo si delili pijačo iz ene in iste
> steklenice, pa nihče ni zbolel ali umrl zaradi tega.
>

*************Hmmmm – Sinalco, Sinalco odžeja osveži … (se spomnite???)

> Cele dneve smo popravljali kolesa ali na pol uničene motorje,
> se nato spustili z njimi po klancu navzdol, ter šele na ovinku
> ugotovili, da zavore ne delujejo. Po neprijetnih padcih smo se
> naučili, kako rešimo tudi take probleme.

**************In imeli smo vse hlače zašmirane od kolesnih verig…

>
> Cel dan smo se lahko igrali. Navsezgodaj smo odšli od doma in
> se vrnili, tik preden se je stemnilo. Nihče ni vedel, kje smo,
> pa tudi nikogar ni to skrbelo.
>

**************Navadno nismo bili daleč od doma … A vseeno smo bili po cele dneve zunaj. In smo imeli kaj početi. Zanimivo, da nam po glavah niso rojile neumnosti – no, kakšna nagajiva je že padla, toda škodljivi sebi ali drugim pa nismo bili.

> Nismo imeli “play station”-ov, videoigric, 50
> televizijskih kanalov, ne video filmov, ne soround zvoka, ne
> osebnih računalnikov, ne prenosnih telefonov in SMS-ov, ne
> internetnih klepetalnic. Imeli smo prijatelje in z njimi smo
> hodili naokoli.
> Igrali smo se ristanc, skrivalnice, zemljo krast, streljali smo
> s fračami. In včasih je ta reč prav pošteno zaskelela.
>
> Padali smo z dreves, se porezali na razbiti steklenini, lomili
> zobe in kosti, pa ni bilo nobene tožbe na sodišču zaradi tega.
> Bile so nesreče, in iz teh napak smo se učili, da se te ne bi
> nikoli ponovile.
>
> Tepli smo se in mlatili en drugega, dokler nismo bili črni od
> podpludb in žalostni – pa smo se naučili nekako živeti
> tudi s tem.

>

***************Igrali smo se tanc šolo, zemljo krast, ravbarje in žandarje, lažnivca, telefon, prirejali plesna – kotalkarska tekmovanja, gumi twist, tanc šolo, frnikulali smo se, zvirali na stepalu za tepihe, plezali po drevesih, iz vročega voska delali rokavice (joj kako je to peklo…)…..

>
> Šli smo domov k svojim prijateljem in to peš.

****************Saj dva kilometra sploh ni daleč, kajne …

>
> Neprestano smo izzivali pravila in prodajali svojo kožo. To so
> bila naša dejanja. Posledice so bile pričakovane. Misel, da bi
> nas iz teh položajev reševali starši, je bila nezaslišana. Oni
> so bili na strani zakona. Si to lahko predstavljate?

***********************:)))))))
Preberi si spodnjo polemiko o “otrokih, prijaznih šoli”, pa bo vse jasno!!!!

>
> Ta generacija je ustvarila nekaj najbolj drznih izumiteljev in
> reševalcev problemov vseh časov. Zadnjih 50 let je bilo
> zaznamovanih z eksplozijo inovacij in novih idej. Imeli smo
> svobodo, padce, uspehe in odgovornost – in naučili smo se vse
> to obvladovati.

**********************BRAVO!!!!

Kajne, da nismo od muh?
Pa čeprav smo bili rojeni in smo odraščali v SOCIALIZMU!!!!

Nataša

Socializem rules!
Točno tako je bilo, kot opisuješ, se najdem v vsaki zgodbi. Upam, da bom o tem lahko pripovedovala svojim vnukom enkrat … najbrž si bodo mislili; pa saj se babici že meša …!
Škoda, zdaj so čist drugi časi!

Meni se je kar milo storilo, ko sem tole brala. Nataša, hvala za dopolnila – a si se ti v naši ulci igrala?!!!

Ej, da si dons narišem, da mi mulo odšiba od bajte ob 9h in ga do 10h ne slišim po mobitelu – mislm….adijo, pamet!!! Mene je pa prvo sonce odneslo in prve zvezde prinesle. Pa vmes? Ma nek na vas…z drugo mularijo. Če so me nujno rabili, je ati zatulil na konc vrta, če ne, je pa vaški telefon deloval. “Ti, Francl, reč naš, nej dam pride!” Pa je Francl reku Lojzu, Lojz Francki, “naša” na konc je pa ponavad rekla “zakva pa?” in je še dolgo trajalo, da se je počas odnesla domov :))))))) Partijo česarkoliže je pa ja treba prej zaklučt!!

Skrbna,ti me prav presenečaš-pa mi povej a ti sploh kaj spiš_
Kdaj pa zjutraj vstaneš?To najbrž določi kar Žuži

Tole je pa res luštno branje.
Edino, kar je pri vsej stvari narobe je to, DA SPLOH ŠE NISMO TAKO STARI.
Pišuka, te kar zaskrbi, ker so se stvari tako spremenile v nekaj letih. Jaz štejem trideset pa drobiž pa se vsega tega še kako dobro spomnim.

Pa so lepi spomini, čeprav ni bilo praška, pa čeprav smo morali po kavo čez mejo, pa je bil praznik, če si dobil Milko ali Smarties bonbončke, pa vsi v familiji smo šli kdaj v trgovino, ker si lahko kupil samo en zavitek masla… Pa stvari kot so boni, pa parne in neparne tablice…

Ful se spomnim momenta, ko smo v naši družini prvič videli kivi. Oče je prinesel iz Nemčije, za probat. Štirje kiviji so bili v stiroporastem podstavku, čez pa folija. In se spomnim, kako smo vsi štirje sedeli okrog mize in se čudili, kaj je zdej to za ena reč :-))))

Ja saj imas po eni strani cisto prav. :)))) (se posebej kaksna banalna moderna ultra-kompliciranja).

Po drugi strani pa smo ti in vecina nas tistih srecnezev, ki nismo:

– se zastrupili z vso svinceno barvo, ki smo jo pojedli; nekateri so se pa
– si nismo razbili glave, ker smo se vozili brez celade; veliko si jih pa je
– nismo bili v nesreci, kjer bi se ubili, ker nismo bili privezani; zelo veliko se jih je pa
– jedli smo vse sorte, in se sedaj pac zato ubadamo s svojo odvecno tezo, ali pa z alergijami nasih otrok
– ipd…..

Ja smo imeli sreco, in se zato verjetno tudi kaj bolj na svoji kozi naucili, kot pravis ti.

Vendar zamisli si ljudi, ki pa so utrpeli tragedijo, ki bi bila lahko preprecena… Jaz jih poznam, in to kar nekaj. In verjemi, ti ljudje nikakor ne gledajo nostalgicno na obdobje, ki je minilo, in na napake, ki so se zgodile takrat. Skupaj z njimi sem srecna, da danes ne uporabljamo svincenih barv (pa ne samo za otroske igrace), ali pa azbestosa, ali pa da se koncno vsi moramo privezati v avtu, in da imajo otroci otroske sedeze, in da moramo sedaj nositi celade, ko kolesarimo…

In vse te spremembe nikakor ne pomenijo, da bomo sedaj pa manj kreativni in izumiteljski. Verjamem, da bodo nasi otroci enako, ce se bolj kreativni od nas. Vendar ti seveda ne morem napisati dokazov, ker se se niso zgodili. Trdno pa sem prepricana, da nas bodo nasi otroci popeljali novim dosezkom, izumom in cudezem naproti!

LP,
Meli

Joj, mene je kar poneslo, pa tudi štejem trideset in nekaj drobiža. In res ne vem, če je mojim otrokom zdaj lepše, ki skoraj nimajo več želja, ker imajo vse, kar v osnovi potrebujejo. Jaz pa se še danes spomnim, kako smo šli v Avstrijo in smo kupili Mini-mint bonbone, tiste roza in bele, in kako počasi sem jih jedla, da jih ni prehitro zmanjkalo. Še danes mi vedno ko jih zagledam, predstavljajo nek pojem, čeprav jih lahko kupim na vsakem vogalu in jih zmažem na en mah. Vsega kar ste napisale, se ŽIVO SPOMNIJAM in včasih se vprašam, česa se bosta spominjali moji hčerki. No, se trudimo in najbrž se bosta, ker so tudi naši starši pripovedovali, KAKO JE ŠELE BILO, KO SO BILI ONI MALI in kaj vse imamo mi. Se spomnite tudi tega?

Lp, J.

Hej, vidim, da mislite, da si je tole Skrbna sama izmislila. Nak, tole je že pred dvema letoma in potem še nekajkrat krožilo po mejlu. Saj je res nadvse prisrčno, ampak ne zdi se mi lepo, da si nekdo takole lasti avtorstvo. Pa ne mi zdej, da nikjer ne piše, da je to napisala ona. Očitno je tako razumeti, drugače je ne bi tako hvalile. Skrbna, drugič upraviči svoj nick in skrbno in pošteno zapiši, da ti je tole priletelo po mejlu – in to že v originalnem postu, ne v drugem postu, ko napišeš, da si to brala. Marsikdo bere samo prvi post in lahko bi tudi za sabo brala svojo stvaritev, a ne? Čeprav – naj bom vsaj jaz pošten in iskren – če ne bi vedel, bi tudi sam mislil, da je zraslo na tvojem zeljniku – kar je vseeno poklon. Pozdrav, avtor te replike

Aja, pa naj se dodam tisto, cesar se jaz spominjam nostalgicno iz tistih casov:

– kako smo sli cez mejo po milko
– kako velik praznik je bil, ko smo dobili za pisanko pomarance
– kako so bile banane za fine ljudi in za nas, kadar je bila posebna priloznost

No, danes ima hcerka vse tole skoraj vsaki dan (no, cokolade vsekakor ne vsaki dan, je pa vesela milke, ker je tukaj v Angliji nimajo, in jo dobi, ko gremo na obisk v Slovenijo). Se pa zato veseli enako pristno (kot sem se jaz takrat pomaranc) vsake lepo svetlikajoce se nalepke, ali na nove knjigice v njenimi najljubsimi karakterji. :)))

LP,
Meli

Ja pa pozabila si še:
– punčare si nismo barvale las (pa smo ble veen lepe kot hudir)
– jedli smo solato iz lastnega vrta (vrt kaj je že to?) zdaj pa itak vsi živimo po stanovanjih
– dobil si zelo ugoden puf, ki ga zaradi inflacije splohni blo treba odplačat do konca
– otroci nismo imeli vsake bravice posebej podpisane pa smo nekako kar preživeli in celo imeli vse barvice ob koncu dneva
– nismo hodili po rojtsnodnevnih zabavah
– mama je po porodu dobila moč tako da je pila mešanico vina, vode in cukra, pa sem vseeno preživela in sem včasih celo sposobna kaj pametnega izustiti;o)

Pa še bi se kaj našlo.

skrbna, tole je pa stara fora.

Se popolnoma strinjam z Meli.

Včasih je mnogo več otrok umrlo zaradi poškodb in nesreč kot danes.

p.s. jaz sem ena tistih, ki je pri dveh letih vtaknila škarje v vtičnico in preživela, ter nato še študirala elektrotehniko :))))

NISEM AVTOR TEGA – a je dost razločno – bi dala na vrh, pa ne znam. Se globoko opravičujem za svojo šlamparijo, tebi Avtor, in še komu, ki je morda nenamensko utrpel škodo. Nisem nikakor ne imela niti najmanjšega namena, okititi se s tujim perjem. Bom naslednjič bolj pozorna, tokrat sem samo skopirala z mejla, kot sem dobila.

Fora je stara, sem jo že pred leti enkrat dobila, pa se mi ni zdela tolk aktualna, ker še nisem imela otroka.

Če je umrlo več otrok, ne vem, jaz se ne spomnim iz svoje generacije nikogar, hvala Bogu. Ne vem, mogoče smo znali bolje “hendlati” v nevarnostih, pojma nimam. Prva žrtev med otroki, ki se je sama spomnim, je bil nekaj let mlajši deček, ki se je v 2. razredu igral s petardami in izgubil oko, sama sem bila v 4. ali 5. razredu, nato pa se je še v istem letu fantek ubil, ko se je vozil po ograji v stolpnici. Se pa ne spomnim nikogar, ki bi se resno poškodoval s kolesom (kar je gledano z današnjimi očmi res čudež) ali bi jo skupil v prometni nesreči, neprivezan na PREDNJEM (kakšnem zadnjem!) sedežu. Povedano pošteno, če se bo sin lotil vsega kar sem se jaz, ubogi moji živci, 3/4 vsega mu že ne bom dovolila (pa saj meni tudi niso!). Definitivno smo pa imeli več lepega, četudi smo imeli več neizpolnjenih kot izpolnjenih želja. Poznali smo zadovoljstvo v malenkostih, ki je danes velika redkost.

Dobri stari časi… ja, ampak kaj je narobe z zdajšnjim časom?

Meni se zdi napak poveličevati preteklost. Kolikor vem, težke stvari pozabljamo, dobrih pa se pogosto spominjamo in zato je preteklost navidez lepša, kot nam je bila, ko je bila še sedanjost.
Zato vam polagam na srce, živite ZDAJ, ker je ta trenutek in današnji dan lep in srečen. Ustavite se in premislite vse lepe stvari današnjega dne, zaradi česar vam je bilo danes lepo (pa tudi če vam je bil dan lep samo 5 minut).

To, da Sk bna ni avtor besedila vem, ker sem ga že pred leti dobila po mailu. Treba ga je brati z distanco. Današnji čas je res drugačen, je pa še vedno dober čas!

Zaradi takšnih starih časov sem jaz zdaj polna brazgotin, še sreča, da smo preživeli otroštvo, da ni noben izmed nas utonil, ko smo se po vrvi na drevesu petletni neplavalci gugali nad tolmunom brez nadzora odraslih.

huh… res je :))) si kar želim, da bi se preselili v času nazaj in bi tako otroštvo omogočila tudi svojim otrokom….

Čeprav… se spomnim, da smo se morali vozit z dvema avtoma (ali pa kombinirati s sosedovimi), zaradi nekih kolobocij okoli tablic…. pa v trgovini si lahko dobil samo pulover take grde drekasto modre barve, niti sledu kakšne roza ali marelične ali nežne sinje modre barve…. tudi, če je kaj prišlo čez lužo, je bila pa sintetika :((

Kolikokrat sem doživela krivico, ker se starši niso postavili zame in je oče rekel, da sem itak sama kriva (pa čeprav nisem bila)….

Hmmmm…. verjetno je bilo včasih super, itak se spominjamo samo lepih stvari…. Hvaležna sem za mobitele, ker me je lahko sin poklical, ko se je usedel na avtobus na nasprotni strani ceste in se tako – namesto domov – odpeljal na drug konec Ljubljane :((

Mi poskušamo preživeti čimveč časa v naravi…. no ja, itak smo na vasi in nam je malce lažje kot nekomu, ki živi v bloku sredi mesta.

Bo držalo! ;o))) Je bilo luštno!

Pravi je to čas za spomine, ja!

LP

Ravno zadnjič mi je prišla pod roke kartica, na katero sem pred davnimi leti v 1. razredu, par let po drugi vojni napisala sv. Miklavžu svojo najbolj srčno željo: “Dragi sveti Miklavš jest sm Mitka. Prosm prines mi en računski zvezek.To sem jaz Mitka.”

Želela sem si en računski zvezek, tak s kvadratki. Nisem ga dobila, ker jih ni bilo in jih sv. Miklavž kljub dobri volji ni mogel kupiti. Dobili so se samo taki brez črt in iz papirja kot pivnik, nanj je bilo s črnilom nemogoče pisati, ker se je razlivalo na vse strani.