Dobro da sem se v mladosti res izživela
žal mi je, da si bolna, drugače pa se mi tvoje življenje ne zdi nič kaj dosti bolj dramatično od velike večine. Ti imaš morda pri vsem še srečo, ker vse gledaš z pozitivne strani, nikjer ne omenjaš, da živite v pomanjkanju, imaš družino,..
Znaš pa zanimivo pisati. Morda bi se lahko poskusila na kakšnem sos telefonu. Si kar zanimiva.
Slovenijaa, 05.05.2021 ob 10:11
Ne vem sicer s kom si se pogovarjala, ampak jaz sem do zdaj slisala samo se hujse zgodbe kot je ta.. depresija, nasilje, spolno nasilje, posilstva, smrti, samomori itd. tudi sama sem ena izmed takih s taksno zgodbo.
- tocno to. takoj zamenjam z avtorico. sama se borim z anksioznostjo ze celo zivljenje pa temu ravno ne mores reci bolezen prej psihicna motnja. da ostalih tezav ne zacnem. pri.meni niti otrostvo ni bilo srecno niti za trenutek. jebes jeza celo zivljenje pa se vsakic poberes gres dalje. jaz sem danes popolnoma drugacna oseba neke stvari v pozitivo druge v negativo. najvecji problem je da ko pozres tako veliko dreka tezko ostanes custveno odprt in dosegjiv. jaz sem se popolnoma distancirala od ljudi, razen tistih ki jih imam v ozjem krogu.. cistveno zaprta za vecino. ne znam podret zidov ki sem jih zgradila ampak lahk vseen recem da sem kot taka srecna. nic mi ne manjka. prisla sem do tocke ko imam vse kar zelim. tudi partnerja ki me razume in sprejema tako kot sem.
Izživeta, 04.05.2021 ob 20:07
Zadnjič sva na sprehodu s prijateljico malo pogrevali mladost, mladostniške norosti, nesrečne ljubezni, žuriranja in še in še. Bili smo optimistični, polni nekega zanosa, intuziazma, neobremenjenosti,…, potem pa se je kar naenkrat zgodilo življenje. Tisti mladostniški žar je zamenjala naveličanost, ujetost, dolgočasje in malodušje.
Vam povem od začetka svojo zgodbo. Me zanima, koliko se vas bo našlo v njej.
Bila sem vesel in brezskrben otrok, z lepim otroštvom. Živela sem z dedkom in babico. Z staršema si nikoli nismo bili blizu. Bili smo srečna družina, dokler deda ni zbolel. Takrat sem bila v najobčutljivejših letih. Njegova bolezen in smrt sta me zaznamovali za celo življenje. Z babico sva ostali sami. Začela se je srednja šola in jaz sem dobila krila. Res mi je dogajalo, bluzila sem, v šoli in življenju nasploh. Meni je bilo super, moja draga babica pa je zaradi mene trpela. Bila sem najbolj svobodno in brezskrbno bitje na planetu. Leta so minevala, babici nisem bila ravno v pomoč, a upanja vame ni ni nikoli izgubila. Prijateljice so študirale jaz pa sem malo delala, malo sem se šolala, veliko potovala, predvsem pa zajemala življenje z veliko žlico. Ko je babica začela bolehati, sem spoznala tudi ljubezen mojega življenja, ki je danes moj mož. Šla sva čez nešteto preprek. Babica se je poslovila, v meni pa je istočasno raslo novo življenje. Takrat sta se v mojem življenju spet pojavila moja starša in s sabo prinesla polno slabe energije. Rodil se je otrok, bila sem kot v nebesih. Bil je popolno detece. Takrat sem prvič zbolela. Diagnoza anksioznost. Bila sem izgorela, ne samo, da sem bila za vse sama, starša sta mi fine štale delala, mož je bil obremenjen z službo, saj je v tistem trenutki edini pri hiši služil denar. Pa sem uspela! Izmazala sem se iz primeža duševne stiske in šla pogumno naprej. Ko je že vse izgledalo preveč popolno, da bi bilo resnično, je mož doživel precej hudo prometno nesrečo, mene pa je v svoj primež spet ujela anksioznost. Pa smo zmogli tudi to. Vse sem prenašala z nekim optimizmom in dobro voljo in močjo. Čeprav sem se počutila ujeta, utrujena, izžeta, sem pokonci držala vsaj tri stebre naše hiše. Z možem sva imela veliko vzponov in padcev, a nekako sva nama je vedno uspelo obdržati. Ko pogledam nazaj, se čudim kako mi je uspelo sploh priti do sem. In ko smo nekako mislili, da smo ujeli val, me je spet izdalo zdravje. Tokrat genska okvara. Poti nazaj ni. Nikoli več ne bom zdrava. Diagnoza, ki nas je vse tri pretresla do kosti. naše življenje nikoli več ne bo enako. Nikoli več ne bo tistega upanja in brezskrbnosti. Da pa to ni dovolj, so mi postavili še dve avtoimuni obolenji, ki jih spremljajo še predhodni zdravstveni problemi. Skratka, v mojem telesu trenutno nobena stvar ni tam kjer bi morala biti. Sesuto vse kar je lahko, pa teramo dalje. Moj življenski stil ala vse zmorem in vse sama, je terjal drag davek, ki je pustil sledi na naši družinici. Do fondamenta smo zjeba_i, a se ne damo. V vsej konfuznosti zadnjih časov, se imamo še vedno radi in smo si vse kar imamo, saj smo na svetu sami samcati, praktično brez sorodnikov.
Slišim veliko življenjskih zgodb, a na moji podobno še nisem naletela. Toliko nekih preprek, padcev, težav, …, a jaz se ne dam. Včasih me malo zmanjka, a se hitro poberem. Ne pustim, da bi mi bolezni krojile življenje, ne morem se sekirat za v naprej, lahko pa živim za danes.
Ko naredim črto pod moje življenje si rečem, da se je nabralo toliko enih zgodb, da bi lahko napisala knjigo. In ob vseh spominih si rečem, dobro da sem se izživela v mladosti. Če se ne bi, bi mi bilo danes verjetno žal in mojega trenutnega življenja ne bi mogla sprejemati tako kot ga. Evo, jutri grem v hribe, jutri je nov dan.
Ostani pozitivna. Moja zgodba je podobna, oba starša pijanca, navadna delavca, nikoli časa za oba otroka, ničesar nismo imeli, ker sta vse zapila, vedno je bil najpomembnejši alkohol, mama je pila 40 let, dobesedno alkoholičarka. Imava ogromno neprespanih noči, ker sta ponočevala, se pretepala, psovala, ni dani, od vseh psovk, ki jih še psu ne privoščiš. Vsi sosedi so vedeli za zdrahe nihče ni upal nič rečt, jaz odnesla še dokaj dobro sem borec, brat slabe ocene in črna ovca povsod. V OŠ sva starše prosila naj se ločijo, ker očitno niso za skupaj pa nič. Pri 18 grem od doma čisto brez vsega, brez evra, samo z vrečo cunj in uspem. Brat ni imel te sreče. Pretepala do stanja za bolnišnico, pa sva pregurala-jaz uspešno, dokaj, brat storil samomor, očitno ga je zgodba čustveno zaznamovala. Skratka vse negativno, ampak me je očitno bog čuval. Prišla do doktorata, čudovitega plemenitega moža, njegove podporne družine in čudovito vzgojenega sina. Ampak usoda mi je vrnila še drugače, ko je že vse prelepo, da bi bilo res, se pojavi bolezen, rak na črevesju in distrofija…
Jokam, 04.05.2021 ob 23:11
Trikrat sem prebrala tvojo zgodbo. Jokam! Jokam zate, jokam zaradi tebe. Res mi ni jasno zakaj si en človek zasluži toliko enega gorja v življenju in od kje črpa moč, da premaguje vse ovire, še tako visoke in težke. Tvoji družinici želim vse dobro.
to, da se izjokaš, olajša dušo.
Še ogromno je zgodb, ki jih ljudje držijo zase. Vsak seveda misli, da se njemu dogajajo najhujše in najbolj nore stvari, da so oni neko super bitje, da vse to zmorejo … ampak v končni fazi ni nič posebnega. Je življenje. Vsak svojo bitko bije. Želim ti vse dobro in le pogumno naprej, vse se da, če se hoče – saj to že veš 🙂
TanjaF, 08.05.2021 ob 21:12
Žal mi je je zate, ampak meni se tvoje življenje sploh ne zdi tako strašno. Delam na CSD im mnogo hujše primere srečujem vsak dan. Je pa res, da si neverjetno pozitivno naravnana. Kako ti to uspe? Verjetno si nekaj moči, dobre volje in optimizma že prinesla na svet.
Veš, tisti, ki jih celo življenje tepe nimajo moči za borbo, v bistvi so navajeni samo takega stanja in so se z njim sprijaznili. Tebi se očitno ni bilo treba.
Želim ti vse dobro in veliko optimizma za vse borbe, ki te še čakajo.
👏👍
A to naj bi bil nek hud life za v knjigo ali kaj:))) ena očitno malo borderline bejba s podivjanim žurerskim najstništvom – kaj je posebnega tu?, nalepila se je na prvega tipa, ki se je obdržal, in z njim rojevala in potem pač imela burno razmerje, kar je tipično za neuravnovešene ljudi. Anksioznost imajo itak vsi, če greš k zdravniku, ti jo itak takoj pripišejo, izgoreli so tudi vsi po spisku, v tem pa res ni nič takega.
A imate ostali res tako brezvezna življenja, da se vam TOLE zdi nekaj tako posebnega? Ker jaz razen bezljanja in neuravnovešenosti ne vidim tu nič takšnega. Tipična bejba, ki je divjala, potem se je pa šlepala skozi life nalepljena na enega tipa. Še v službi ni bila, še sama ni služila za preživetje. In to je nek heroj ali kaj? Smeh no. Če bi bila sama, finančno in čustveno neodvisna, potem bi človek še rekel, da je res kaj zdržala, a ko so pa takele odvisne od enega odnosa, od enega tipa, na katerem slonijo, je pa vse skupaj ena brez vezna štorija, mi je prav žal.
Jaz sem šla čez mnogo hujše stvari in to sama. Se nisem nalepila na nobenega. pa se mi moje življenje ni zdelo kaj dokaj posebnega. No, po odzivu folka tule vidim, da je iti skozi stvari, skozi katere sem jaz šla, res izjemno. Pa so bile hujše stvari od tele bejbe tule. Pa tudi globlje in malo bolj inteligentne.
res, totalno me preseneča, v čem folk vidi neko izjemno štorijo. Meni se zdi povsem povprečna, malo nagnjena k neuravnovešenosti, kar tudi ni nič posebnega.
zeh no, 09.05.2022 ob 11:59
aja, pa avtoimune bolezni pa genska obolenja…zeh no. Poznam jih vsaj pet z nekimi avtoimunimi boleznimi pa pač živijo dalje.
tale avtorica res ni nič posebnega, še zlasti v tem, da misli, da je nekaj posebnega:) drama queen.
se ti ne zdi, da si zato “Sama”, ker si tako empatična, oziroma po pisanju sodeč menjaš dede kot vložke?