Kavica, cigaret. Na balkonu, s katerega imam prelep razgled na okoliške hribe, ki jih poljubljajo prvi sončni žarki. Pa občutek ujetosti. Toliko sveta, svobode, jaz pa ujeta na nekaj kvadratnih metrih. Kdo bi si mislil, da me bodo nekateri prepričali, da je nesprejemljivo hodit sam po tem svetu. Pa čeprav na kratek sprehod. Ja, bodi lepo doma, imaš kaj za delat (kuhat, pospravljat, prat, likat…),popoldan imaš sina, ne rabiš hodit ven. Ha, pa nismo muslimani… Tako so me lepo privezali s ketno.
Pa me nekje čaka princ.
Dragi moji…mora bit življenje tudi Takšno?

Dobro jutro, orhideja. Včasih, ko sem še kadila, tega
bo najbrž že osmo leto, sem tudi sama tako, s skodelico
kave in cigaretko zjutraj podoživljala pretekli dan in se
spraševala, ob srkanju bele kavice, kaj mi prinaša ta novi,
pravkar zbujeni dan. Kajti vsak nov dan zagotovo nekaj
prinese, nekaj, kar nam bo ali pa tudi ne čisto pogodu.
Vendar, življenje je tako, tako, kot so nam ga do določene dobe “pripravili” drugi in taki, kot smo si ga od določenega obdobja dalje pripravljali sami. A vendar naj bi človek imel življenje rad in če mu le-to ni tako, kot si ga želi in ni tako, kot bi moralo biti, da bi se ga veselil, potem mora sam na tem nekaj narediti. Tudi sprehod skozi gmajno nam bo pomagal pri tem, da ugotavljamo, kaj bi radi in česa si ne želimo. Takrat smo sami s seboj in z naravo, z zrakom, s soncem, z bilkami in seveda z našimi željami, hotenji, hrepenenji, potrebami. Na glas si lahko pripovedujemo, kaj bi radi in na glas lahko sami semi odgovarjamo, kako bi do tega prišli. In najti tisto duhovno skladje sami s seboj je prvo kot prvo tisto, kar nam bo dalo moči za vnaprejšnje razmišljanje in seveda tudi ukrepanje. Prekratko je to naše življenje, ki bi se ga morali veseliti in ga resnično polono živeti, da bi pol tega daru prepustili le naključju in drugim, da upravljajo s tem, kar je naše.

Orhideja, podaljšaj ketno, iz dneva v dan za en kos, vzemi otroka s seboj in uživaj z njim in v njem. In ko bo ta užitek tisti, ki te bo napolnjeval, ne boš vedela kaj pospraviš, kdaj zlikaš, ne boš vedela za težave pri kuhanju, ker bodo odpadle in boš vse te stvari počela z veseljem oz. tako, da ti ne bodo več v breme.

Zdaj si privošči še en globok vzdih, zapri oči, zasanjaj, in nenadoma boš zaslišala življenje okrog sebe – tudi “petje” mušice, ki bo pravkar brenčala okrog tvojih ušes, in tudi melodijo dišeče narcise, ki se trudi postaviti pokonci. In z zaprtimi očmi izpij še požirek kave! Nato pa ………….. Orhideja, če si doma, ne bodi doma, obleci se toplo in pošiči si tisti košček mirne jase ali gmajne, kjer boš vsaj pol urice sama s seboj! In takrat – sanjaj, če ti to pomaga, sanjaj močno in globoko. In ko boš prišla domov, na bodo sanje še vedno s teboj in naj ti glasba, ki jo obožuješ, polepša dan, kuhanje, likanje, ………….

Mariči

Tole pride še marsikomu prav, tvoje razmišljanje Mariči!

Ja, Mariči, prekleto lepo je živeti…….

Hvala draga Marija, vedno znova mi dvigneš moralo. ..marija napiše:
>
> Dobro jutro, orhideja. Včasih, ko sem še kadila, tega
> bo najbrž že osmo leto, sem tudi sama tako, s skodelico
> kave in cigaretko zjutraj podoživljala pretekli dan in se
> spraševala, ob srkanju bele kavice, kaj mi prinaša ta novi,
> pravkar zbujeni dan. Kajti vsak nov dan zagotovo nekaj
> prinese, nekaj, kar nam bo ali pa tudi ne čisto pogodu.
> Vendar, življenje je tako, tako, kot so nam ga do določene
> dobe “pripravili” drugi in taki, kot smo si ga od določenega
> obdobja dalje pripravljali sami. A vendar naj bi človek imel
> življenje rad in če mu le-to ni tako, kot si ga želi in ni
> tako, kot bi moralo biti, da bi se ga veselil, potem mora sam
> na tem nekaj narediti. Tudi sprehod skozi gmajno nam bo
> pomagal pri tem, da ugotavljamo, kaj bi radi in česa si ne
> želimo. Takrat smo sami s seboj in z naravo, z zrakom, s
> soncem, z bilkami in seveda z našimi željami, hotenji,
> hrepenenji, potrebami. Na glas si lahko pripovedujemo, kaj bi
> radi in na glas lahko sami semi odgovarjamo, kako bi do tega
> prišli. In najti tisto duhovno skladje sami s seboj je prvo
> kot prvo tisto, kar nam bo dalo moči za vnaprejšnje
> razmišljanje in seveda tudi ukrepanje. Prekratko je to naše
> življenje, ki bi se ga morali veseliti in ga resnično polono
> živeti, da bi pol tega daru prepustili le naključju in
> drugim, da upravljajo s tem, kar je naše.
>
> Orhideja, podaljšaj ketno, iz dneva v dan za en kos, vzemi
> otroka s seboj in uživaj z njim in v njem. In ko bo ta užitek
> tisti, ki te bo napolnjeval, ne boš vedela kaj pospraviš,
> kdaj zlikaš, ne boš vedela za težave pri kuhanju, ker bodo
> odpadle in boš vse te stvari počela z veseljem oz. tako, da
> ti ne bodo več v breme.
>
> Zdaj si privošči še en globok vzdih, zapri oči, zasanjaj, in
> nenadoma boš zaslišala življenje okrog sebe – tudi “petje”
> mušice, ki bo pravkar brenčala okrog tvojih ušes, in tudi
> melodijo dišeče narcise, ki se trudi postaviti pokonci. In z
> zaprtimi očmi izpij še požirek kave! Nato pa …………..
> Orhideja, če si doma, ne bodi doma, obleci se toplo in pošiči
> si tisti košček mirne jase ali gmajne, kjer boš vsaj pol
> urice sama s seboj! In takrat – sanjaj, če ti to pomaga,
> sanjaj močno in globoko. In ko boš prišla domov, na bodo
> sanje še vedno s teboj in naj ti glasba, ki jo obožuješ,
> polepša dan, kuhanje, likanje, ………….
>
> Mariči

Jep naša Mariči je zlata vredna,zato je pa NE DAMO!!!

Muca, bog polončkaj, ampak zlata je vredna
naša gmajnica, ki mene dela tako dobro
razpoloženo in življenja željno. Zlato sicer nima
take vrednosti, kot naša gmajnica, vendar je vse
dragocene reči najlaže primerjati prav z zlatom,
zanimivo, ali ne? Zlati smo torej mi – prebivalci
te gmajnice!

Mariči

P.S.: Orhideja, veseli me, če je na tvoji ketnici že
kakšen členek več!!!

Zdravo vsem gmajskim prijateljem!
Res, Mariči, življenje je lepo.Pika.Lepo je prebrati,da gremo vsi, ki podobno mislimo isto pot.Smelo in veselo naprej, pa naj bo strmo(bomo pač šli počasneje),blatno(še dobro,da imamo pralne stroje),deževno(pa kaj!),vetrovno(se bomo držali za roke), saj je večinoma sončno……še posebej sedaj, ko je vedno bolj toplo.
Lep popoldan
paty

p.s.Ko, pridem domov, tečem k računalniku, preden grem spat spet,in spet……sedaj pa grem na sonček otroka utrujat.

Aha, draga paty, poznam to finto – otroke tako
urudit, da zaspijo kot angelčki in potem imamo me –
utrujene mamice – malo miru pred to otroškostjo!

Poznam finte, in še dobre so, res, za vse – za otroke
in za starše!

Lep sončen dan, lepe praznike, skratka – vse lepo.

Mariči