DOBRO JUTRO, GMAJNICA !
Eno res lepo jutro vsem, za dober zacetek
sredine tedna pa:
Pusti možakar avto na parkirišču in nanj nalepi listek:
“NE VLAMLJAJ, NIMAM AVTORADIA!”
Ko pride nazaj, avta nikjer, najde pa listek na tleh in na njem dopisano:
“NE SEKIRAJ SE, GA BOMO ŽE MONTIRALI!”
Veš, ljuba Stephi, četudi bi jokala in stokala,
težave, ki so, ne bi odšle. Zato pravim: dobro
sem, full dobro, morda bi lahko bilo še za en
dunajski zrezek in skodelo praženega krompirja
boljše, ampak, nič ne de. Tudi tako je v redu!
Še nekaj postorimo, da potem to odložimo, pa
bo ziher še za kanček boljše, kot ta hip je!
že leta , se mi zdi, se držim “filozofije”, da je vsaka slaba stvar zmeraj za nekaj dobra. In ko se mi ta zgodi, se sicer najprej ustrašim, toda potem “čakam”, da se bo še kaj drugega pokazalo.
:-))))
Ja, tako nekako so navadile razmišljati tudi mene moje ljube prijateljice. Ena še posebno. Ona pravi: sej bo, sej bo, sej bo. Druga pa pravi: Bog ve, zakaj pa je to dobro.
In moja filozofija: sicer bi se v trenutku, ko se mi zgodi nekaj, česar si ne želim, iz česar ne vidim izhoda, ko se mi zgodi kaj težje prebrodljivega, ko se mi vse sesuje, ko se mi podirajo vsi načrti, ko vidim pred seboj samo še črno in težave na kupu, ja, takrat bi rada kar zaspala. Se kar izgubila za nekaj časa. V sebi tiho jokam in trpim, morda kdaj počakam dan ali dva, da se problemi vsidrajo, vsedejo, odležejo svoje, potem jih začnem reševati. Tako ali pa drugače. Kaj pa čem. Samo se od sebe nič ne reši, morda pa se v dveh dneh pokaže boljši in hitrejši izhod ali pa celo to, da kaj pa le ni tako hudo, kot je bilo sprva videti. In na misel mi takrat pride pregovor, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Mah, kdo bi vedel.
Sej itak, komu le koristi stokanje, draga Stephanie? Kaj meniš? S tem, ko stokamo in jokamo, že sami sebi ponavadi vzamemo le preveč energije. Je pa res, da smo ljudje dokaj različni. Nekateri morajo povedati, da se počutijo malce lažje in malce boljše. In … blagor tem, pravim jaz. Saj itak mora ponavadi ven, kar tišči. Drugi spet so taki, da prenašajo vsa bremena tiho in počasi. In tretji … stokajo za nič. Četrti ne stokajo še za tisto ne, ko komaj še živijo in se slehernega jutra bojijo !! So tiho, še nasmeh jim je zaslediti na obrazu!?
Vendar ne morem ugotoviti, pri vsej svoji borni pameti, kaj je bolje? Morda vsega pomalem ob določenem pravem času in na pravi način. In izbljuvati srd in jezo in počakati, da se stvari umirijo, in isto tako malo postokati prijateljici, kolegici in biti popolnoma tiho in razbemtiti vse po vrsti … Mah!
Življenje pa se smeji in gre dalje. In naprej bo šla tudi tale sred in kaj kmalu bo tukaj druga sreda in tretja in četrta in peta … in … Stephanie, udariva kakšno noro?! Danes se mi prav nori, ker se mi zdi, kot bi to, kar tukaj sedi in skuša razmišljati, sploh ne bila več jaz!
moje.hm, ne vem, kako naj rečem…recimo temu “poslanstvo”, je tako, da grem veliko med ljudi. Srečujem tako raznolike po značaju, dejavnosti, pričakovanjih, po načinu življenja….skratka po vsem !
V zadnjih 10 letih sem prišla do spoznanja, da najteže živijo tisti, ki vsako , še najmanjšo stvar sprejmejo kot izrazito slabo, namerjeno “nalašč” proti njim, samim.
Ali pa čakajo ne “nekoga”, ki bo prišel in rešil situacijo njim v prid……:-(
Takrat postanem žalostna, ker vem, da se kaj takega zgodi zelo redkokdaj…
Zmeraj se je potrebno boriti, vztrajati, nikoli ne počivati…seveda v možnostih, ki jih imamo…..
Tisti “pozitivčki”, ki so bili še za moje pojme v določenem trenutku popolnoma na tleh, so se s časom postavili na noge …..Ne veš, s kakšnim veseljem jih srečam, poslušam, se z njimi pogovarjam……
Ja, sej to je tisto: ko si najbolj na tleh, si vzemi pet minut, zavrti na glas muziko, ki ti paše, odpri televizijo in se zamoti z nečim, kar te bo “ohladilo”. Je pa težko, ne da ne, težko je preklopiti in iskati v negativizmu pozitivizem, čeprav povsod je, res ga je treba le poiskati. V vsaki dobri stvari je nekaj mlaega tudi slabega in v vsaki slabi stvari je nekaj malega tudi dobrega. Zame obstaja resnična jing-jang teorija in se je vedno držim, če se je le lahko. Postaja pa seveda to iz leta v leto težje ! Ker se mi dozdeva, da se iz leta v leto nabira več težav (ne vem zakaj sem vedno mislila, da jih bo manj? Morda zaradi najstnic, ki bodo odrasle in ….???). Ampak,ko ti ga nehajo “srati” eni, ga začnejo “srati” drugi. Tako ti je to. In to je tudi … life!!! Tak ali drugačen! In dober in slab in slab in dober. Samo to je, da vse težje prenašam neumnosti tistih, ki so že na pragu tega, da bi naj jih ne počeli !
“Kakor dolgo bomo imeli spomine na včeraj, tako dolgo bomo imeli upanje v pričakovanju jutrišnjega dne. Dokler gojimo prijateljstvo noben dan ni izgubljen!”
…tole najprej od udzgori,da ne izgine….
Dober dan Mariči,
dober dan gmajna,celi svet !
Mariči,zopet te je nekaj zadelo,kaj?Presneto sranje!
Če izgine sonce in se vreme sfiži,pa marelo vzamemo
in počakamo nov sončen dan
in:”Marejla nej samu za en dež,haha!”,mi je rekel zadnjič en “stari”.
Lep,lep,lep !!!
Ohhhhhhhhhhhhhh, Niobčiiiiiikkkkkka moja zlata. Bog požegnja vse tvoje besede !! Tudi une ud marejle!
enega cmokeca zate, ku se prikažeš kot čudež ! Sad te ima, sad te nema!
Sad…..
me ima….saj smo tako “raztreščeni” ke po svetu in delu,se ti ne zdi
….nas je kar nekaj kukar “kafra”. Kukar kafra. Zakaj kafra?Ve kdo?
Mene prou zanima,kaj je kafra tako nekaj posebnega.Jaz vem le to,da obupno smrdi in njen smrad prav nič hitro ne zgine,če se prav spomnim.
Lep,lep,lep Mariči !
…prikafram nazaj….
Heeeeeeeeeeeeeeejjjjjjjjjjjjjjjjjjjj škrateeeeeeeeek ne udhajeeejjjjjjjj
živjooooooooooooo goldena !!!
….sem mislila(mislit se pravi nič vedet,a ne),da se že nekje senčiš….?
Dej,gremo že nekam,gremo v hribe….!!!?Po gobe magari.
Ma,severnica naša,ku se vedno parkažeš točno,ko te rabimo NAJBOLJ!!!
Zahvaljena !