No, jaz se Perlice spomnim z do ramen dolgimi lasmi, črnimi, skodranimi in vmes (takrat smo ji to vsi spredlagali) rdečimi prameni. In bila je v čudoviti trenirki, tak, kar na komot naštimana. Težje si jo predstavljam v visokih petah, gibljiva pa je tako, da ti kar dih zastane: zdaj je tu, zdaj tam, pa je več ni in ko spet je, je miza … polna dobrot!

Ja, malo čez tridest bo držalo. Je ljubeča mamica, čustvena do daske, zna p pa tudi tako napi….it človeka, da mu kar sapo vzame. Za prijatelje do kolen v ogenj, ali ne, Perla?

Ej, se spomniš tortice, ki smo jo pojedli tam gori v tistem sadovnjaku ??? O ti ljubi bog, česa vsega nismo poskusili. Ampak, meni so še vedno najbolj v spominu Saškove domače klobase, kuhane v refošku, pa tisti božanski okus, ko smo kruhka močili potem v to brozgo!

Jaz pa si našega Sebata predstavljam brez muštac, malo bolj okroglega, višine ne znam določit,bi morala tik ob njem stat, da bi vedela, kaj reči !!!!

Ja, pa bjond naj bi bil, s krajše pristriženimi lasmi, močnih dlani in vedno namejan. Obraz pa bolj tak deški … najlažje si ga predstavljam na vseh štirih (sorrči!), kako se ukvarja z malimi otročki okrog sebe. Zaenkrat ga še ne vidim na kavču z daljincem v rokah, ampak v kuhinji s kuhalnico in z idejo po nečem novem, na nosu kup moke, okrog in okrog njega pa posode, da te kap, v eni sami pa nekaj, kar bi se dalo tudi pojesti ! Drgač pa … fant kot se šika, da sleherno od nas lahko tudi … zamika !

Mariči odgovori na bistvo. Kje in o katerem cm je govora ?? :)))))))))

He, he, he, he … no, a vidiš zdaj, kako pomembni so centimetri? A vidiš, kako hudo je, če govorimo, kje so cm pomembni, pa ne vemo čisto točno kje, ampak vemo, da je cm kar pomemben ?????????

jejej, k spovedi bo treba:-))
spet sem imela pokvarjene misli :-)))

zate pa ena pravljica………………….a je prou?

PRAVLJIČNA PRAVLJICA

Nekoč je živel fant, ki so ga imeli vsi radi.
Rad se je smejal in zmeraj je bil dobre volje.
Če je le mogel, je priskočil na pomoč. Oče in mama sta bila ponosna nanj. Deček jima je vračal ljubezen z vsem svojim srcem.
Leta so minevala in fant je moral oditi po svetu.
“Zmeraj bom delal le dobro in tisto, kar bo prav”, si je obljubil, ko je še zadnjič s pogledom objel domačo hišo.
Pot ga je vodila skozi gozd. Drevesa so stegovala veje proti njemu in ga vabila, naj se za trenutek spočije, in se naužije svežega zraka.
“Kaj boš hitel drugam!” ga je vabilo prvo.
“Vsedi se na mah, prihiteli bodo godci in ti zaigrali. Nikoli ti ne bo dolgčas.”
Toda Andrej se je le zasmejal in zamahnil z roko.
“Če stopiš k meni, boš vse življenje dobro živel, jedel in pil,” je zašelestelo tretje drevo.
“Kaj mi mar za to, “ je zamahnil z roko deček in se odločno zazrl po poti, ki se je vijugala pred njim.
Hodil je in hodil. Srečeval je velike in majhne ljudi, žalostne in pogumne, otožne, zvite, hudobne in hinavske.
Ni se dosti zmenil zanje.
Nekoč je kraj poti zaslišal nenavadne glasove.
Zazdelo se mu je kot bi nekdo jokal.
“Kaj neki bi to lahko bilo?“ se je vprašal in pri srcu ga je stisnilo.
Napel je ušesa.
Potem je odmaknil veje.
Pred seboj je zagledal ptico, ki se je ujela v past.
Tiho je ječala in se poskušala rešiti ostrih, železnih krempljev.
“Pri miru bodi!“ ji je odločno ukazal Andrej in počepnil kraj nje.
Odložil je torbo in se previdno lotil dela.
Nežno se je dotaknil ranjene ptice in jo pobožal po hrbtu.
“Vse bo še dobro…..” ji je tiho zašepetal.
Ptica se mu je, polna upanja , zazrla v obraz.
Deček se je trudil in trudil.
Ko je že mislil, da mu je uspelo, so se železni drobci zadrli v njegovo kožo, da je še on zaječal od bolečine.
Ptica se je ustrašila.
“Tega nisem hotela,” mu je dopovedovala s sklonjeno glavo.
Končno je Andreju uspelo.
Razklenil je železo in vzel ranjeno ptico v naročje.
Stisnil jo je k sebi, ker se mu je zasmilila.
Potem je pobrskal po torbi in našel robec.
“Za prvo silo bo že”, ji je nerodno rekel, ko ji je previdno zavezoval ranjeno nogo.
“Tega ti ne bom nikoli pozabila !” je dahnila ptica, in se mu zazrla v oči.
Deček je prikimal.
Zdelo se mu je edino prav, da jo vzame s seboj.
“Pazil bom nate,” ji je obljubil in se ji nasmehnil.
Ptici je zatrepetalo drobno srce.
Sklonila je glavo in skrila solze.
“Ptice vendar ne jočejo,” si je rekla in bilo ji je silno nerodno.
Andrej je držal besedo.
Skrbel je zanjo kakor je najbolje vedel in znal.
Če je bila žalostna, jo je tolažil, in če se je smejala, se je smejal tudi on.
Ptica mu je pripovedoval o stvareh, za katere ni še nikoli slišal.
Včasih sta klepetala ure in ure in nikoli se nista naveličala.
Deček ji je prinašal novice, ki jih je slišal v širnem svetu.
“Kdaj bom lahko odletela, da ti ne bom v breme?” ga je spraševala, ko se je vračal domov.
“Ne moreš oditi, saj vidiš, da je tvoja noga še vedno polna ran.”
Ptica se je pri tah besedah stisnila v njegovo naročje in bila je zelo srečna.
Prvič v njenem življenju je nekdo skrbel zanjo in ji pomagal.
“Kako naj mu vse to povrnem?!”
Tuhtala je in tuhtala, toda nič pametnega si ni domislila.
“Sem pač le ptica in moje srce ne bo nikoli moglo razmišljati in čutiti tako kot čuti dečkovo srce,”jo je nekega povsem običajnega dne prešinilo grenko spoznanje.
“Najbolje bo, da odidem,” si je rekla.
“Toliko dela in skrbi imaš z menoj,”je omenila Andreju, ko se je nenadoma znašel kraj nje.
“To si le ti misliš,“ se ji je deček nežno nasmehnil, ko se mu je vsedla na ramo.
In spet je minil še en dan, ko sta bila oba srečna, da imata drug drugega.
Neke noči, ko so nebo preparali bliski, so se v gozd pritihotapili škratje in pričeli v ptico metati kamenje.
Kričali so nanjo in ji grozili.
Ptica je preplašeno zletela iz varnega zavetja in se zapletla v robidovje.
Ostre iglice so ji prebadale komaj zaceljene rane.

Srce ji je od strahu na vso moč razbijalo.
“Saj ni nič hudega, saj ni nič hudega,” si je dopovedovala.
Toda minil je dan in minila je noč.
Andreja ni bilo od nikoder.
Pričelo jo je skrbeti.
Opotekala se je sem in tja po gozdu, ne meneč se za divje škrate, ki so prežali nanjo izza debel visokih smrek.
Nenadoma ga je zagledala, ko je poplesaval in se prekopicoval po poti.
“Poglej, ptica, kako lep dan je danes !” je vzkliknil in oči so se mu nenavadno iskrile.
Ptica je dvignila glavo in mu nemo pritrdila.
Sijalo je sonce in topli žarki so si utirali pot skozi veje.
Od nekod se je zaslišala glasba in zdelo se ji je, da pojejo celo metulji, ki so drseli s cveta na cvet.
“Danes se mi mudi!” ji je rekel Andrej in se narahlo dotaknil njenega lica.
“Ampak…..”
Ni je več slišal.
Stekel je po bregu in le sem in tja se je ozrl nazaj in ji pomahal.
Ptica je vsa presenečena zrla za njim.
“To vendar ni mogoče!” si je dopovedovala.
“Tudi pogledal me ni…ničesar ni opazil… nič ga ni zanimalo..”
Andreja pa je neka čudna sila gnala naprej v svet.
Prehodil je hribe in doline, mesta, vasi in trge.
Vsepovsod se je ustavljal, se pogovarjal z ljudmi in občudoval stvari, ki so se znašle pred njegovimi očmi.
Včasih, ko je utrujen omagal kraj poti, se je za hip hrepeneče zazrl v daljavo.
Za drobcen trenutek je pomisil na ptico in pri tem ga je stisnilo v prsih.
“Kaj neki počne brez mene?” ga je prešinilo.
Nekoč, ko je bil vsega naveličan, si je našel prostor na neki planoti.
Naslonil se je na komolce in se zazrl v zvezde, ki so migljale na nebu.
Bil je zelo utrujen od dolge poti.
Vse ga je bolelo in čeprav mu je krulilo v želodcu, ni čutil nobene lakote.
Le neko čudno hrepenenje se je dotaknilo njegovega lica.
Nenadoma se mu je zazdelo, da je zaslišal glas.
Napeto je prisluhnil.
Od nekod je priplavala pesem. Toda to ni bila vsakdanja pesem.
Sem in tja je ujel besede o ljubezni, o toplini in o drobnih radostih .

“To je vendar glas moje ptice!” je presenečeno vskliknil in planil na noge.
Glas je postajal vse močnejši.
Andrej je pograbil nahrbtnik in stekel po hribu.
Srce mu je na ves glas razbijalo .
Pesem je postajala vse glasnejša .
Andreju je pohajala sapa, ko se je ustavil pred drevesom, na katerem je sedela ptica.
Kljun je dvigovala visoko v zrak in v očeh se ji je zrcalila silna bolečina.
Deček je radostno razširil roke in na ves glas vskliknil :
“Tu sem, vrnil sem se! Me slišiš?”
Ptica je v trenutku utihnila.
Zaplahutala je s krili in se radostna spustila v Andrejevo naročje.
Deček je zakopal glavo v njen vrat in jo ves ganjen stisnil k sebi.
Ničesar več nista rekla.
Le sem in tja sta se pogledala in v njunih očeh se je zrcalilo vse tisto, kar je ostalo neizgovorjeno.
Kot bi udaril s čarobno paličico, je bilo vse tako kot nekoč.
Poslušala sta veter, ki se je lovil v vrhovih dreves, opazovala sta sonce, ki je vzhajalo izza hriba in spet sta vse popoldneve presedela pred hišo in se pogovarjala o sreči, ki je imela na tisoče imen.
Le tega, zakaj je takrat odšel in jo pustil samo, ga ptica ni nikoli vprašala.

ooooo jezus aham..)))9 klobase pismo noro okusne..heheh še bolj pa mam jasno sliko o tem kako s epravilno klobaso je!!! heheheh Marička je demonstrirala ja….ma solze so mi tekle v potokih jep!:)))

Ojej hehehehe..ja prameni so že obledeli……zdej sme čist črna dokler me spet ne prekrijejo sive lase…..
Praviš da sem bila gibljiva kot le kaj..))) hehehehe
najbolj se spomnim zajčka ko mi je reku,da mam nagajive očke…)))))

Hmmm me pa zanima tole,le kje si mene vidla se kregat!! ja res sem se vlekla za pravico zmeraj in bila strašno huda,če se je omu nardila krivica,jep takrat tud piham,praskam..heheheh

heheeh res me zanima koga sem napisnila…heheheh:)))))
Poljubček in objemček….

ma jok le kej sem pretiravala..to je re!!! ma res!!!:))))

Ma ja, sej to sem imela v mislih: če je kdo koga od nas okcrcal, si ga ti potem lepo in taktično “okur….ala”. Spomni se perjadi in tistih,ki so svoj žolč nad nekom izlili, ker so bili v to pahnjeni. To sem imela v mislih, samo to:tvoj boj za pravico! Za ponižane in razžaljene !

hehehe aham…))))*****

Joj zajček joka.
En velik objem Steff , topla zajčkova zahvala in še bi katero tako meni ljubo pravljico. Meni je danes zaradi tebe lepo.

Joj zajček joka.
En velik objem Steff , topla zajčkova zahvala in še bi katero tako meni ljubo pravljico. Meni je danes zaradi tebe lepo.
Grem sprintat….
uh kako sem ganjena , ta pravljica je več kot zajčkov opis , kot bi mi povedala vse . HVALA

tudi zajček bi imel tako ptico , tudi zajček ! Silno rad !

Gašperja je navsezgodaj zbudilo tekanje, prerivanje in ropotanje.
»kje je moja torbica?« je slišal mamico.
»Ne najdem nogavic, ki bi bile enake barve!« je robantil očka v kopalnici.
»Ne vem, kje se me glava drži,« je nadaljevala mama.
»In tako se mi mudi v službo!«.
»Koliko je že ura? Zamudila bom! Ključi, kje so ključi?«
Ura na nočni omarici se je prizanesljivo nasmehnila. Zanihala je s kazalci, zagodrnjala in nemoteno štela minute kot da se ne bi nič zgodilo.«Vsako jutro se ponavlja eno in isto!« je bila ura jezna.
»Predolgo spijo, potem sem jaz kriva, če je vse narobe, ko jim zmanjka časa.«
«Gašper, me slišiš?« se je ura obrnila h Gašperju, ki je zaspano kolovratil po sobi.
»Mogoče veš, koliko minut moram preteči vsako uro?«
»Hm, mislim, da šestdeset«, je odvrnil Deček nesigurno.
»Točno, popolnoma pravilno!« se je razveselila ura.
»Pri štetju sem zmeraj zelo natančna. Zato ne razumem tvoje mamice, ki pravi, da minute včasih tečejo počasi, drugič prehitro. Le od kje ji ta ideja?«
Gašper je skomignil z rameni.
Nekatere stvari v svetu odraslih so bile tudi njemu še zmeraj nerazumljive.
»Drrrrrrrrrrr,« je zazvonila ura.
»Pripravi se, Gašper, babica bo vsak čas tu!«
»Kako sem upehana!« je zastokala babica, ki je vstopila skozi vrata.
»Pohiti Gašper, mudi se mi po kruh in mleko. Kaj se obiraš?!«
»Kam tako naglo babica?« se je oglasila ura.
Babica se je ljubeznivo nasmehnila.
»Ne zameri mi, ura, toda danes me čaka še kup opravkov. Niti minute časa nimam, da bi poklepetala s tabo.«
»Potem pa nič«, je bila žalostna ura.
Mislila je , da ji bo babica pripovedovala o jutru, ki se je budilo zunaj. Želela je slišati besedo ali dve o pticah, ki so si pletle gnezdo nad babičinim oknom. Kdaj pa kdaj si je neznansko želela pokukati v svet, da bi pozabila na minute in sekunde. Toda kaj, ko si tega ni nikoli upala narediti.
Na dvorišče se je pripeljal poštar.
»Ali je kaj novega?« ga je babica takoj vprašala.
»Kup novic! Vsak dan izvem vse skrivnosti. Velike in male, pomembne in nepomembne. Toda danes nimam časa, da bi jih razlagal,« je odgovoril, medtem ko se je usedel na kolo in izginil za ovinkom.
Babica je prijela dečka za roko, ko sta prečkala cesto.
»Dobro jutro,« ju je pozdravil stric Matic in vzdignil klobuk.
»Povabil bi vaju na čaj, toda kaj ko moram ujeti avtobus,« je dejal, ne da bi počakal na njun odgovor.
V trgovini je bila gneča. Prodajalke so hitele in kupci so se prerivali, kdo bo prej na vrsti.
»Au, boli!« je zavpil Gašper, ko mu je nekdo stopil na nogo.
Toda nihče se ni zmenil zanj.
Vsi so želeli biti čimprej na vrsti.
Suvali so se s komolci in se jezno gledali.
»Mudi se mi«, je nervozno zašepetala mlada mamica..
»Dojenček je sam doma.«
»Tudi moj čas je dragocen,« je vzvišeno zaklicala gospa z rumenim klobukom.
»Čez eno uro imam sestanek s pomembnimi ljudmi«, je zašepetal mož, ki je k sebi tiščal črno aktovko.
»Prosim, spustite me naprej!«
Gašperju se je odvalil kamen od srca, ko sta z babico končno stopila na pločnik.
»Ni mi všeč, da se vsem tako mudi, » je dejal Gašper in zadihal s polnimi pljuči.
Babica je raztreseno prikimala, kajti v mislih je že delala načrte o tem, kaj bo počela popoldan, ko se vrne domov.
V parku sta srečala muco. Ležala je na klopi in dremala.
Gašper je stopil bliže in jo pogladil po hrbtu.
»Kaj delaš muca?«
»Mijavmijav, nič posebnega. Predem čas in se grejem na soncu. Vso noč sem lovila miši, zato sem utrujena.«
Potem se ti nikamor ne mudi?«
«Seveda ne,« se nasmehinla muca.
»Do opoldneva bom napredla za celo košaro časa, ki ga bom imela v rezervi, če se mi bo kdaj mudilo.«
»Deček je na glas zavriskal.
»Potem lahko nekaj časa posodiš moji babici? Kar naprej hiti in to me zelo moti.«
«Vzemi ga,« je dejala muca in vrgla Gašperju klopčič volne.
Izza oblakov je pokukalo sonce in zmotilo muco, da je pozabila, zakaj pravzaprav je hotela izročiti klobčič dečku.
Pogledalo je na uro in vzdihnilo.
»Še malo, pa bi zamudilo. Potem bi na zemlji nastal velik direndaj.«
«Kar potolaži se, sonček,« je zaklical Gašper.
»V žepu imam še nedotaknjen klopčič časa, ki ga je napredla muca. Če ti bo kdaj kakšna minutka zmanjkala, ti jo lahko posodim.«
»ko bom v stiski, se bom spomnilo nate,« je reklo sonce in se spet skrilo za oblake.
Na mravljišču pod visoko smreko so hitele mravlje.
»Kam se vam mudi?« jih je pobaral Gašper in se sklonil bliže.
»Mudi, mudi, mudi,« so zapele mravlje.
»delamo od jutra do večera in niti minute ne počivamo. Ura nas kar naprej priganja.«
»Gašper je namrščil čelo.
«Zakaj se ne skrijete pred njo?« ga je zanimalo.
Toda mravlje so že odhitele naprej in ga niso več slišale.
Z babico sta srečno prišla do vhodnih vrat.
»Končno sva doma!« je vzkliknila babica upehano.
Na najbližji stol je odložila vrečko iz trgovine.
»Pristaviti moram kosilo, pomesti stopnice in opleti gredo s solato!«
»Ko bi ura hotela samo za hipec postati«, je vzdihnila in si otirala potno čelo.
Medtem ko je Gašper pomagal brisati posodo, je premišljeval:
«Tole mi ni prav nič všeč. Babica nima več časa, da bi mi pripovedovala pravljice in tudi na sprehod ne utegneva iti.«
Nenadoma se je spomnil na klopčič časa, ki mu ga je podarila muca.
Skrbno je začel odvijati srebrno nit in v babičini kuhinji se je nenadoma znašlo več metrov časa.
Babica je nezaupljivo stopila bliže in se čudila času,ki ga je imela kar naenkrat pred seboj.
»Izkoristila ga bova do zadnje minute!« je vzkliknila.
Vzela je košaro in zložila vanjo nekaj sendvičev, zraven je priložila še knjigo s pravljicami.
»Ne pozabi na žogo!« jo je spomnil Gašper.
Prijela sta se za roke in se napotila proti ribniku.
Babica si je nataknila očala in začela brati pravljico o strašilu, ki je stalo sredi polja s pšenico.
Gašper se je naslonil na njeno ramo in jo vneto poslušal.
Sem in tja je babico pobožal po hrapavi roki in se ji nasmehnil.
Babici je postalo toplo pri srcu.
»Koliko časa imava še na razpolago?« je vprašala dečka.
Ta je skomignil z rameni.
»Nimam pojma,« ji je iskreno odgovoril.
Potem sta opazovala čebele, ki so letale s cveta na cvet, lastovke v nizkem letu in murne in mušice, ki so brenčale nad vodno gladino.
Bila sta hvaležna muci, da jima je podarila klopko v kateri je bilo ravno prav časa tudi za njiju.