DOBROTNIKOM
Še enkrat, prijatelji dragi, dobro jutro.
Spet sem bila za hipec ali dva v … knjigi.
In spet in spet mi je Z.Modrej dal misliti,
misliti …
———
Se vam je že kdaj primerilo, da ste komu pomagali v stiski, pa vam na koncu ni izkazal nobene hvaležnosti, kaj šele, da bi rekel hvala? Dogajajo se take stvari, in to upravičeno. Zakaj?
Na svetu so namreč tudi taki ljudje,ki imajo izredno razviti čut ali posluh za odkrivanje stisk in težav drugih. Priskočijo na pomoč, še preden se kdo sploh zaveda, daje v stiski ali težavi! Poleg tega pa znajo svojo pomoč ponuditi tako spontano in nevsiljivo, da tisti, ki mu je le-ta ponujena, tega niti ne opazi.
Kako bi potem od nesrečnika pričakovali hvaležnost? Ko pa ste njegovo težavo tako neopazno in elegantno odpravili, da je mogoče cleo podvomil, če je sploh v resnici bil v kakšni godlji. S svojim izrednim čutom ste prej kot on zaslutili težavo in jo šli odpravljat, še preden se je je sploh zavedel.
Dobrotniki, neizrečeno hvalženost ste dolžni prenesti naprej – za dar, ki ste ga prejeli, za poslanstvo, ki se vam ponuja … Hvaležnost za veselje, ki ga občutite, ko prej kot prizadeti sam zaznate njegovo stisko in priskočite na pomoč, da še opazi ne …
—————————-
In ob tem seveda se meni poraja vprašanje – je sploh v današnjem času kje še kakšen tak dobrotnik? Da bi nekdo opazil težave nekoga in mu jih neopazno skorajda rešil prej, kot bi se jih oni zavedal? Je to sploh mogoče?
Je, najbrž je, le teh dobrotnikov ljudje enostavno nočemo videti. Ker se nam morda zazdi samo po sebi umevno, ko se kopljemo v vrtincu težav, da nam enostavno kdaj pa kdaj katero izmed teh reši nekdo drugi… in takrat se morda temu dobrotniku resnično pozabimo zahvaliti!
Nisem pa prepričana, resnično ne, da je dobrotnikom dano njihovo početje kot dar… ne v dandanšnjem svetu, v dandanašnjem času. Prej bi se opredelila, da je to ene vrste breme, ki ljudi dobrotnike spremlja v njihovem življenju. Že res, da je pri tem udeležno tudi posebno veselje, a vendar … ima takle dobrotnik sploh še dovolj moči užiti to veselje ???
Želim si, da bi ta svet premogel dovolj dobrotnikov, da bi bilo resničnim nesrečnikom pravi čas pomagano, utopična želja seveda, kot tudi to, da bi imel vsak nesrečnik svojega dobrotnika ??!!! Saj morda ga ima, pa žal nesrečnik ne ve, da ima dobrotnika in morda dobrotnik ne zazna v pravem času svojega daru …. ????
Gmajna, karkoli že bomo, eno ali drugo, naj nam bo naklonjeno zdravje, ki nam bo pomagalo pri našem poslanstvu … pa bodimo ljudje s težavami, ali pa naj se med nami najdejo tudi obdarjeni dobrotniki …
Ko je bilo mene strah treskanja in
grmenja, sem potegnila odejo čez
glavo, se zgrbila v dve gubi in čakala,
čakala in tiho molila, da bi bilo neurje
čimprej mimo…. in očke sem trdno držala
skupaj, s silo sem jih držala zaprte, roke
pa sem stisnila v drobne pesti in si jih
pritisnila na ušesa ……. in verjemi ali ne,
bog me je uslišal….. vedno, vedno je trajalo
neurje malo časa …… in potem se je nebo
spet umirilo in zjasnilo ……. mir je zavel
okrog in okrog hiše, ni bilo več hudobnih
spak po zidu, ni bilo več glasnih odmevov
v omari ……in najprej sem odprla učke,
potem sem spet razpustila pesti in si odmašila
ušesa in nato sem čisto počasi, počasi, centimeter
za centimetrom odkrivala odejo …. in svet je bil
umit in nov !!!
in po nevihti je nebo še bolj jasno,
še lepše,čistejše,v njem odseva modrina
kot morje neskončno
zavetje,v katerega smo se zavili v nevihti
nam ostane prijatelj,pa četudi je to le odeja..
V nevihti ne vidimo jasnega neba,lahko pa
se ga zavedamo ?
Lep sončen dan!
Kar naj bo vroč,kakor čaj sredi zime,ko je zunaj… Janijevega 2m snega…
Mariči !!!
Zajči !!!
…danes bi pa jaz filozofirala….ko bi znala prav