Spoštovani bralci in uredniki teh spletnih strani!

Mogoče moje pismo ne sodi ravno v ta predal, saj bi ga lahko uvrstili tudi v rubriko »Dojenje« ali »Starši- staršem«. Širši javnosti bi namreč rada povedala, kakšen neverjeten pritisk predstavlja vesoljno opevanje in poveličevanje dojenja za vse tiste mamice, ki navkljub veliki želji zaradi fizionomskih in hormonskih razlogov enostavno NE MOREJO DOJITI.

Še pred nosečnostjo sem se kljub nekaterim zdravstvenim težavam, zaradi katerih so mi prepovedovali nosečnost, zavzemala za to, da bi imela čim več otrok in da bi kot mama naredila zanje vse, kar bi jim omogočalo lažji in boljši začetek v življenju. Prebrala sem vse knjige, revije s to tematiko, v katerih je povsod prevladovalo opevanje dojenja, pomena prvega stika med materjo in otrokom, kako nenadomestljivo je materino mlezivo in potem mleko za otrokov imunski sistem, razvoj živčevja itd.

Moja izkušnja z dojenjem pri sedaj petletni hčerki je milo rečeno grozljiva.
Moja zelo nenaporna nosečnost v kateri sem cvetela kot ženska in novopečena mamica se je končala z tri dni trajajočim porodom, ki bi se kmalu za obe končal tragično. Srčni utrip plodu je zamrl, jaz sem se zaradi utrujenosti in zastrupitve z gnijočo plodovnico izgubljala v nezavesti. V zadnjih trenutkih so naju rešili s carskim rezom pod narkozo. Po operaciji sem bila jaz tri dni v intenzivni negi, hčerkica pa v inkubatorju, saj je kljub normalni teži in razvitosti dobivala kisik zaradi dihalne stiske med porodom.

Tako so se vse moje sanje o tem, kako bom po porodu končno prijela svojega novorojenčka v naročje, razblinile. V intenzivni sobi se me sicer sestre obveščale o tem, da je otrok zdrav in popolnoma v redu, meni pa se je zdelo, kot da so bile vse skupaj moreče sanje in si nisem predstavljala, da sploh imam otroka. Mož in ostali sorodniki so jo videli takoj po porodu, meni pa je zaradi slabega zdravstvenega stanja niso pokazali do četrtega dne po porodu. V tem času se je hčerka popolnoma opomogla. Po pripovedovanju negovalke, se je spremenila v veliko požeruhinjo, saj je pojedla največ od vseh dojenčkov v »štaciji«. Zato je ob najinem prvem srečanju zadovoljno spala, moje prigovarjanje in ponujanje dojke pa je bilo le za crkljanje. Moja sreča je bila neizmerna, hkrati pa me je mučila slaba vest, da ji nisem že prvi dan dala popotnice za življenje s protitelesi in toplino materinega mleka. Moje dojke so bile napete, toda vse te dni niti enkrat izpraznjene.
Naslednje dva dneva je nisem videla, ker je bila zaradi rahle zlatenice dana pod lučko. Ker sama nisem mogla hoditi po porodnišnici, se je mož potegoval za to, da bi mi jo vsej kdaj prinesli v naročje, pa to ni bilo mogoče.

Sedmi dan po porodu pa se je vse obrnilo na glavo. Premeščena sem bila v oddelek otročnic, kjer je veljal urnik dojenja, sicer so bili otroci v »štaciji«. Bila sem popolnoma slabokrvna, utrujena, vendar presrečna, da sem končno lahko držala svojega otroka v naročju vsaj nekaj uric na dan. Dojenje pa nama nikakor ni in ni šlo. Dojenčica se sploh ni znala trdno oprijeti dojke, po nekaj potegih pa se je naveličala vleči in je začela jokati. Negovalka jo je vsa jezna odnesla in nahranila po steklenički (kasneje sem izvedela, da je princip negovalk naslednji »večja ko je luknja v dudi na steklenički, hitreje otrok popije in hitreje so vsi otroci siti« in temu primerne so bile tudi luknje v dudah na stekleničkah za hranjenje).

Na pomoč sem poklicala višjo medicinsko sestro, ki mi je pregledala dojke in pri tem rekla »Dojke so v redu, »špeha« je pa tudi dovolj na zalogi, da bo kaj mleka. Bomo poskusile z električno črpalko, da vidimo koliko ga imate sedaj, potem boste vzela hormone v obliki spreja za nos, po tistem pa se boste pomerila še enkrat.« Bila sem užaljena zaradi njenega grobega odnosa, ki me ni čisto nič pomiril, niti spodbudil. Ravno tako so bile nevzpodbudne meritve: prvič 50 ml, drugič 70 ml iz obeh dojk skupaj.
Ko sem po drugi meritvi vsa razočarana odšla po nasvet v sestrsko sobo, sem ravno naletela na pogovor o tem, kako lahko vitke ženske z majhnimi prsmi dojijo brez problemov, druge »zašpehane« pa delajo take probleme. Zato so mi rekle, da naj preneham živcirati ljudi okrog sebe, da je otrok lačen in da naj se potrudim, da bom dala otroku vsaj to kar zmorem, če ji že mleka ne morem.
Bila sem popolnoma potrta, negovalke so k meni nosile že sito hčerko, ki se je ob meni le še crkljala in komaj sem čakala dne, da obe skupaj odideva domov.

Doma sva se z možem oba maksimalno potrudila, da sem jaz dojila, mož pa jo je po potrebi dohranjeval po steklenički. Hranili smo se na vsaki 2 do 3 uri, količina mleka v prsih je narasla do 120 ml, kar je za nekaj tednov zadoščalo brez večjih dodajanj po steklenički, vendar se količina mleka iz prsi na noben način ni dvignila. Zato smo, deloma tudi zaradi smrtne utrujenosti vseh treh in neprespanih noči, začeli dodajati vedno več mleka po steklenički. Po štirih mesecih je hčerina želja po dojenju popolnoma prenehala, mleko v prsih pa se je v nekaj tednih popolnoma ustavilo.

In da se sedaj vrnem v sedanjost:
Prejšnji teden sta se skoraj istočasno zgodila zame dva odločilna dogodka:
1. V dispanzerju za bolezni dojk mi je specialist dejal, da pri nekaterih ženskah dojenje enostavno ne gre pa naj mamica naredi kar koli, mleka ni ali pa ga je premalo. Na to ne vpliva niti velikost oz. teža matere, niti velikost ali oblika dojk. Znanstveniki dejanskega vzroka še niso odkrili. To je potrdil celo s primerom svoje žene, ki ji je svetoval in pomagal z vsem, kar je premogel, pa se njuni otroci niso dojili niti štirinajst dni.
2. V klepetu preko ograje mi je soseda, ki trenutno samo in izključno doji že dveletno drugo hčerko (prvo je dojila do štirih let in pol), razlagala, kako so otroci, ki dolgo dojijo bolj imunsko odporni, bolje telesno razviti in da je znanstveno dokazano, da so umsko mnogo bolj sposobni kot ostali otroci.

Tako, predstavila sem vam svoj primer, prikazala dve popolnoma ločeni smeri razmišljanja, vam pa ostane le še to, da se malo zamislite, preden boste naslednjič spet kovali dojenje v zvezde. Poleg vas, »idealnih mater«, obstajamo namreč tudi ženske, ki bi za svojega otroka naredile vse, a jim lastnega mleka do petega leta pač ne moremo dati.

LP, Jana

Podcenjevalni odnos do mater, ki ne dojijo, je prav gotovo neprimeren in enako velja tudi za razne pripombe tebi ali o tebi, ki si jih slisala.

Me pa moti tudi tvoj odnos do mater, ki dojijo: “opevanje dojenja” je negativno obarvana besedna zveza, prav tako tvoja trditev, da zenske, ki dojimo, sebe smatramo za “idealne matere”. Na zalost se se predobro zavedam mojih napak kot matere in najbrz je se kaksna, ki je sploh ne vidim. Tudi tvoj odnos do dojecih mater je podcenjevalen in negativno custveno obarvan.

Ne vem, ali lahko vse zenske dojijo ali ne. Najbrz ne morejo. Je pa tudi res, da bi lahko vec zensk dojilo, ce bi bile bolj vztrajne. Zase vem, da sem imela prva dva meseca hude tezave pri dojenju, ker pa sem vztrajala kljub nasvetom pediatra in svoje druzine, se je vse lepo uredilo in sedaj se ze vec kot dve leti dojiva.

Prav gotovo pa je glavno to, da sta otrok in mati navezala en ljubec odnos, z dojenjem ali brez. Pri cemer je seveda dejstvo, da ima dojenje pozitivne zdravstvene ucinke, ampak v zivljenju pac ne moremo imeti vsega. Ce mati iz kakrsnegakoli razloga noce ali ne more dojiti, se po mojem mnenju ne bi smela obremenjevati s tem. Mislim pa, da ti se. Vazno je, kaj ti mislis in cutis in ce kdo misli drugace, pac sprejmi, da ima drugo mnenje in zivi naprej. Ne samo glede dojenja, ampak tudi nasploh.

Jana

jaz se sploh nikoli nisem dojil, pa ti povem, da sem zelo zdrav oporen in se popolnoma nič ne počutim, da sem umsko manj sposoben od drugih.

Bistvo je, kaj sem čutil ob materi ko sem bil majhen in to ni bilo mleko ali maksimalno število protitelesc ali vitaminov, temveč toplino, bližino, ljubezen mame.

takrat tega nisem razumel, sem pa čutil in to mi je ostalo še danes, kar otrok čuti ob mami do 6 leta, se bo vedno spominjal. Pa to niso zaznavne reči, temveč nezaznavne- občutki, kot so pomirjenost, varnost, ljubezen, domačnost…..

vse to in še več ti da za življenje veliko večjo umsko sposobnost, odpornost in modrost. Materino mleko in vsi vitaminski preparati ti žal tega ne nudijo.

vse to ti nudi samo MAMA

primož

No toliko v vednost Primož, tale Jana nisem jaz :)))))))))))))))

Čau, Jana

Draga M,

mislim, da si zgrešila bistvo celotnega pisma.

Da, ženske, ki ne moremo dojiti toliko kot bi želele, se obremenjujemo s tem ravno zaradi odnosa družbe, predvsem pa doječih mater in tovrstne literature ter raznih združenj, ki kot edino in najboljše za otroka propagira dojenje. S tem smo postavljene v podrejeni položaj kot drugorazredne matere, pa čeprav bi ravno me potrebovale dodatno pomoč in predvsem čustveno podporo s strani javnosti, predvsem strokovne.

Naj še enkrat povem, da podpiram dojenje in občudujem vsako mati, ki se za to odloči.
Naša družina je navkljub težkemu začetku, kjer bi potrebovali predvsem podporo zdravstvenega in drugega strokovnega osebja, oblikovala kar nekaj načinov za izkazovanje pozornosti, nežnosti in “crkljanje”, tako da najina hčera med svojimi vrstniki blesti po intelegenci, motoričnih in mentalnih sposobnostih. To pa je rezultat najinega dela z možem in nikakor ne samo posledica najinega dojenja v prvih štirih mesecih.

LP, Andreja

Samo nekaj bi ti rada povedala!
Kot prvo, razumem tvojo ogorčenost, ampak mislim da si jo usmerila v napačno smer! Čista resnica je da se forsira dojenje, ampak tebi ni škodovalo to forsiranje, jaz mislim da je razlog, zaradi katerega si ti imela težave s dojenjem, kot prvo, to da sta z hčerko bile (pre)dolgo narazen, in, namesto da bi se prve dneve ves čas dojile in crkljale, ona je, spet napačno, kar naprej dobivala mešanico, in to, kot kažeš, čez največjo luknjo. Zato je vzpostava mleka v tvojih prsih bila zanemarjena. Kot drugo, trpela si zaradi sester, ne samo da ti niso hotele ali mogle pomagati, še poniževale so te!! To sigurno ni kaj pomagalo da bi se ravnovesje pri tebi in hčerki vspostavilo!! Pozneje je vse bilo seveda težko, ker je hčerka hotela jesti, pri tebi pa je dobila manj kot je potrebovala, ker ni bil vzpostavljen odnos ponude in potražnje. Seveda nisi ti kriva za to, ampak ni rečeno da ti ne moreš dojiti!!! Mislim da so ti nesrečne okoliščine in predvsem obupno neprijazne sestre uničile priložnost da uspešno dojiš, ker če ne bi bilo laktacije, mleka sploh ne bi bilo, 120 ml pa sploh ni malo. Jaz imam veliko mleka, pa vseeno ne morem načrpati več kot toliko.
Kot drugo, zakaj imaš potrebo da opozarjaš na to kako je pomembna samo ljubezen matere, dojenje pa naj bi bilo precenjeno? Seveda, verjamem da veliko mater doji, mogoče samo zato da bi prihranile denar, je pač ceneje, ali se delajo kot da bi zato že bile kakšne svetnice, drugače pa otroka zanemarjajo. Seveda je najpomembnejša ljubezen, in tvoj pogum in trud da bi vseeno dojila tvojo deklico pokazujejo kako zelo jo imaš rada, sigurno veliko več kot tvoja soseda, katera je predrzno hotela namigniti da bo njen otrok bolj zdrav in pameten od tvojega in ti tako hotela povedati da si ti in samo ti kriva za to, kar seveda ni res!!!
Mene pa moti to da se ti neupravičeno jeziš na propagando dojenja in si pri tem res zgrešila bistvo! Dojenje se intenzivno reklamira zadnje čase ne zato ker bi drugače otroci ne bili zdravi, ali bi jih tako oškodovale, če jih ne bi dojile, temveč zato ker je ne-dojenje že postalo moda, jaz se že ne spomnim kdaj sem nazadnje videla na tv da prinesejo dojenčka domov in se veselo dojita, zmeraj so flaške, flaške in seveda dude… Veliko žensk resnično niti ne ve koliko je dojenje dobro za njih in otroka, a s druge strani, veliko jih sploh ne ve kako se to dela, tako da že pri prvih težavah obupajo. Zato je pomembno jim pomagati. Problem je da to še ne funkcionira v praksi, kot bi moralo, namreč, če ti potem pridejo sestre in ti nočejo, ne znajo pomagati, ali pa te še ponižujejo, ali pa celo nočejo nahraniti otroka, on pa hujša (tudi take so, ti si še srečo imela), potem je to za mamico še hujši stres, in morda se ji dojenje tako upre, kot se je tebi. Ampak, prosim, nemoj zato obsojati dojenje in doječe matere, ker jih je zelo veliko takih, katere so prestale pekel,samo da bi lahko dojile…
Prosim, ne se jezit na mene, jaz te seveda sploh ne poznam, samo ti pišem svoje mnenje, želim ti vso srečo, ter veeeliko lepih trenutkov s tvojo punčko!!
Upam da, če boš imela še kakršnega otroka, ne boš imela takšne težave, in boš, morda, celo uspešno dojila.
Lep pozdrav,
Sonja

Še druga plat: zaradi okoliščin sem en mesec po rojstvu izgubila mleko. Pa se nisem prav nič sekirala, niti nisem imela kompleksa manjvrednosti, niti nobenih kasnejših težav z odnosom s hčerko. Kar drži se! Dojenje pa se zadnja leta tako forsira verjetno zato, ker je bila pred leti “moda” oz.veljalo prepričanje, da dojenje škoduje obliki prsi, da se povesijo in podobne traparije…
Lepo se imejta z otročkom.

Pozdravljene

Naj napišem še svojo izkušnjo. Imela sem strašno željo, da bi svojega otroka dojila. Rodila sem fantka (2970 g) s čudovitim sesalnim refleksom. Vlekel je tako močno, da je kar cvililo. Jaz pa čisto brez mleka. Dali so mi tametil tablete, pa kljub temu skoraj nič. Fantek je jokal, jokal, v ljubljanski porodnišnici pa so čakali, da se bo pri meni najedel. Potem je začel močno izgubljati na teži in imel 4. dan le še 2.600 g. Vsak dojenček shujša, a ne toliko. Dobila sem vročino, saj sem otroka ves čas nosila, podnevi in ponoči. Potem se naju je končno usmilila ena izmed nočnih sester. Dobila sva dodatek. Otrok je spil skoraj 1 dcl mleka. Sem mislila, da mu bo trebušček razneslo a on je prvič spal vsaj 3 ure skupaj. Kljub dodatku, sem ga še vedno pristavljala.Naj dobi vsaj kolostrum. Rezultat – otroka sem vedno pristavila k prsim, najprej eni, ko je bila prazna, k drugi in potem je spil še dodatek po steklenički. Takšen sistem sva imela 3 mesece in nikoli ni zavrnil dojke. A brez dodatka, bi verjetno umrl, saj so bile moje dojke bolj ali manj prazne (ob vsem tem sem imela pa mastitis, in 40 vročine…., ni da bi govoril).
Takoj po drugem porodu sem povedala prvo izkušnjo. Takoj sem dobila tablete in zdelo se mi je, da bo tokrat šlo (sklenila pa sem, da če ne bo šlo, skrajšam agonijo in zahtevam dodatek). In otrok? Sploh ni hotel vleči. Držal je dojko v ustih in to je bilo vse. Niti potegnil ni.V ustih pa bi jo držal ves dan. Bradavica je kar “razpadala” in patronažna sestra je na prvem obisku bila čisto zgrožena. Sposodila sem si črpalko (električno) v porodnišnici in pumpala…. a mleko je usihalo. Pa saj veliko ga ni bilo, načrpala sem kakih 30 iz vsake dojke. Po 14 dneh sva s tem prenehala. In otrok ni vlekel niti iz stekleničke. Pogoltnil je le tisto, kar mu je kapnilo v usta. Grozno. Borba kar cel mesec skupaj, potem se je stanje izboljšalo.
Ob tem naj povem še to, da vem, da je dojenje zdravo. Podpiram to, a za vsako ceno…. Svakinja in prijateljica sta dojili kar leto dni ena 3 in ena 2 otroka. In to je super, če gre. Mučenje, kot je bilo pri meni, pa je grozno. Kljub temu, da z dojenjem ni šlo imam dva čudovita in zdrava otroka. Posebno mlajši je odporen, da je kaj. Vse leto že ni bil bolan in v treh letih, odkar je v vrtcu, sem zanj imela kakšnih 14 dni bolniške (… z noricami vred).
Skratka – dojenje da, a ne za vsako ceno. In brez manjvrednostnega kompleksa, če pač ne gre. Nima vsaka mama te sreče…

Draga Jana,
Prebrala sem tvojo izkušnjo s porodom in dojenjem tvoje deklice. Preplavili so me spomini na težave in travme, ki sem jih doživljala ob rojstvu mojega prvega sina pred 6. leti. V podobni situaciji kot ti sem kljub vsem težavam vztrajala, dodajala prilagojeno mleko in črpala svoje ter pri otrokovih treh mesecih končno polno dojila sina do njegovega trinajstega meseca. Vendar na začetku ni šlo vse tako lepo gladko. Takrat, ko sem najbolj potrebovala oporo, pomoč in prave informacije, jih žal nisem dobila, saj takrat še niso obstajale revije za starše in podporne skušpine za dojenje. Imela sem prijateljice, ki so lepo dojile in niso prepoznale mojih težav ali prijateljice, ki sploh niso dojile in so mi podajale argumente v stilu “saj otroci tudi s flašo lepo gor zrastejo”. Od tistih hudih trenutkov se sedaj najbolj spominjam le tega, kako zelo sem si želela najti sogovornika ali prebrati pravo knjigo, kjer bi bile informacije, ki sem jih jaz potrebovala. Potem je rodila prijateljica in je imela težave z dojenjem. Obrnila se je name, saj je vedela, kakšne težave sem imela in z veseljem sem ji priskočila na pomoč. To dejanje me je tako zelo napolnilo s srečo in voljo, da sem se začela dodatno izobraževati o tej tematiki. Spoznala sem Ksenijo šoster Olmer, pobudnico gibanja La Leche League v Sloveniji in dekleta, ki so mislile podobno kot jaz. Pa ne samo glede dojenja ampak sem našla tudi mame, ki so imele podobne poglede na vzgojo, starševstvo,.. za katere sem do takrat menila, da v naši družbi niso širše sprejemljivi (spanje v družinski postelji, nošenje otrok, gosta hrana šele po 6. mesecu,.) in odkrila – da sem čisto normalna. tako sem se z veliko veselja in entuziazma pridružila šolanju za svetovalko za dojenje in to tudi postala. Definitivno nisem postala svetovalka zato, da bi materam, ki nimajo enakega načina starševstva kot v naši družini, solila pamet in se postavljala nad njih in jim dopovedovala, da so slabe matere ampak izključno iz enega samega razloga: pomagati materam s svojo izkušnjo, z izkušnjami mnogih drugih mater.

Zelo sem bila žalostna, ko sem prebrala tvoje pismo. Nočem kritizirati tvojega besedila, vendar menim, da si svojo žalost usmerila v napačno smer – v dojenje samo. Žalost, jezo in razočaranje bi morala upravičeno usmeriti na neprofesionalnost in nevednost bolnišničnega osebja, ne pa na samo dejanje dojenja. Konec koncev si tudi sama dojila 4 mesece, kar je precej več, kakor doji veliko slovenskih (in svetovnih) mater! Kljub vsemu trudu in odrekanji, si se močno potrudila za svojo deklico in zato si lahko ponosna nase! Verjamem, da so te kritike zdravstvenega osebja, sorodnic in sosed močno prizadevale in te še vedno. Toda, kadar govorimo o prednostih dojenja so to znanstveno dokazane trditve, ki veljajo že stoletja in definitivno niso namenjene temu, da se kritizira matere, ki otroke hranijo po steklenički.

Ni naključje, da otrokovo prvo leto življenja imenujemo ravno obdobje >dojenčkamama mami

Draga Jana
opisala ti bom svojo prvo izkušnjo z dojenjem, ki ravno tako ni bila “knjižno” idealna ampak mi je uspelo s trdno voljo in veliko pomočjo medicinske sestre (samo ene) dojiti prvorojenca.
Porod kljub temu, da je šlo za rojstvo prvorojenca ni trajal dolgo niti ni bil problematičen. Problemi so se začeli vrstiti kasneje in se kar niso prenehali. Ko sem v porodni sobi poskušala nebogljenčka pristaviti mi kar ni ni ni uspelo. Pomoči osebja nisem imela, ker je bila “gužva” in so bile že pri drugem porodu. Že nekaj ur po porodu pa se je njegovo stanje zelo poslabšalo in so mi ga odpeljali. Priključili so ga na dodaten kisik, merili srčni utrip (srčna funkcija ni bila bp.) poleg tega pa se ni zbujal (posledica hude zlatenice), da bi ga lahko hranila. Po enem dnevu so se tako odločili in ga priklopili na infuzijo, zlatenica kar ni hotela pojenjati bilo je vedno huje, tako da se šest dni sploh ni prebudil, ves čas je bil tudi pod lučko (24 urna obsevanja) in na infuziji. Jaz sem bila popolnoma nemočna z bolečimi prsmi in občutkom nemoči. Ravno takrat pa se je kot dobra vila prikazala medicinska sestra, ki mi je bila v oporo in pomoč, na nekaj ur sem hodila dobesedno kot “krava mlekarica” na stroj za iztiskanje mleka. Po šestih dneh si je moj sonček malce opomogel, nesreča pa ta, da sploh “ni znal sesati”, sestra mi je pomagala na način, da sva mu dali stekleničko, ko jo je zagrabil odvzeli in ponudili dojko. Seveda je to trajalo in trajalo, vendar po treh dneh so se začeli kazati sadovi vloženega dela. Počasi se je privadil sesanja in je pričel pridno jesti. Vse lepo, do prve posvetovalnice. Pri tehtanju so ugotovili, da se je premalo zredil (niso upoštevali več izgubljene teže po rojstvu). Zopet sem se počutila kot mama, ki strada svojega otročka (ubošček). Hitro domov in kupiti prilagojeno mleko (LLLI, razne skupine za podporo dojenja itd. še nisem poznala), naslednji dan pa katastrofa, zastoj mleka 40 stopinj vročine, klic osebnega ginekologa kaj storiti. Zopet sreča, svetoval mi je, dojiti, dojiti in samo dojiti. Tako smo potem z dojenjem nadaljevali.
Popolnoma drugače pa je bilo pri drugem sinu. Že, ko je prišel na svet je znal sesati in se je izključno dojil polnih deset mesecev , zavračal je popolnoma vso hrano in zopet je bila katastrofa…
Torej moje mnenje (iz dveh popolnoma različnih izkušenj) je, da je vse odvisno
1. predvsem od priprave mamice na proces dojenja, kajti kljub temu, da je to popolnoma naraven proces je lahko v določenih trenutkih zelo, zelo zakompliciran
2. od osebja, ki je s teboj v prvih trenutkih negotovosti.
Nikakor nisem mnenja, da je slaba mama tista, ki svojega otroka ne doji.
LP, SAŠA

Draga Jana,
Naj vas najprej pohvalim, da ste se tako zelo trudili in da ste večji ali manjši del hčerkine prehrane v celih privh šitirih mesecih preskrbeli v obliki vašega mleka. Storili ste res veliko, zdravstvena služba pa mnogo premalo. Prav gotovo je bil že kčerkin prihod na svet nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi na tak travmatičen način. Tudi to, da štiri dni niste videli in se dotaknili svojega novorojenčka hudo. Le upamo lahko, da se v teh dneh novorojencem prijaznih porodnisnic take stvari ne dogajajo več! Prav zaradi ločitve in hranjenja deklice po stekleničkah je dojenje slabo steklo in namesto, da bi vam pomagali in vas vzodbujali s prijaznostjo, so vas še zasmehovali. Tako ste se doma znašli v začaranem krogu, ko je bilo potrebno dodajati vse več stekleničk in je bilo zaloge materinega mleka vse manj.

Res je, da manjši odstotek mater ni sposoben proizvesti dovolj mleka za potrebe svojega dojenčka, tistim je pač na voljo kombinacija umetnega hraniva z materinim mlekom, ali pa je sesanje na dojki zgolj za tolažbo in zbližanje (kakor na primer pri materah, ki so dojenča posvojile). Toda tudi za to je potrebna podpora in prijazno vodilo zdravstvenih delavcev.

Prednosti dojenja in materinega mleka ni mogoče izpodbijati in vsekakor velja, da je vsaka količina mleziva ali materinega mleka vkorist otrokovemu fiziološkemu kot tudi psihološkemu razvoju. Res pa je tudi, da v navdušenju nad novimi dognanji znanosti o prednostih tega naravnega hranila včasih nismo dovolj občutljivi za stiske tistih mater, ki niso uspele dojiti v taki meri kot so si želele. Vendar bomo le z izobraževanjem zdravstvenega osebja, kako ravnati z doječnico, s pravimi informacijami in z nudenjem pomoči materam lahko zagotovili, da bo več uspehov pri dojenju in manj mater, ki se bodo čutile krive v svojem razočaranju. S tem, da dojenja ne bomo kovali v zvezde prav gotovo tega ne bomo dosegli.

Želim vam veliko lepih trenutkov v materinstvu
vasa
Ksenija

tudi mene moja mama ni mogla dojiti, pa sem povsem zdrava, inteligentna, zaposlena ženska in mi zaradi “nedojenja” nič ne manjka. Ne skrbet, sploh nisi nič ti kriva, ljubezen do otroka se ne kaže v dojenju in sposobnosti po le-tem, ampak na milijon drugih stvari. Zdravstveni delavci, ki so imeli s teboj opravka, pa bi morali vedeti, da tako obnašanje ne sodi v porodnišnico, niti ne med izčrpane in hormonsko labilne bolnice. Veliko sreče v materinstvu ti želi Tina