Dokler boš pod mojo streho bo po moje!
Uf, mi je znan tale stavek…sem ga poslušala 18 let in se kaj kmalu odmaknila, brez kakih zamer ali drame. Čeprav ju še zdaj muči sindrom praznega gnezda, uf ne, me ne spraviš več nazaj. Bi mi moglo res konkretno na tesno it v življenju, da bi se vrnila živet nazaj. Pa ne bom preveč govorila, da ne bo kakega zarečenega kruha =)
Za moje pojme morajo vsi vpleteni videt nekakšno korist zase v medgeneracijskem sobivanju, da stvar laufa. In če se straši zavedajo, da so tudi oni na boljšem, ker je v zgornjem štuku mlada družina, potem odpade ta argument strehe in pravil.
V kolikor samo mladi profitirajo od življenja v mansardi, oz. v kolikor se staršem zdi, da samo mladi imajo nekaj od tega, potem to dolgoročno ne bo šlo.
tudi pri nas imamo dileme.ena hčerka ima že svojo družino v drugem kraju, druga pa je še vedno v Ljubljani podnajemnica in ni končala študija. res da ima tudi probleme z zdravjem in je bila tudi v bolnišnici nekaj časa, ampak ni tako hudi in nam se zdi da z malo truda bi lahko diplomirala.nekaj malega zasluži, za najemnino sobe pa ji še vedno damo mi starši. starejša hči se je zgodaj poročila in odselila, mlajša (27 let)pa nima ne fanta, ne družine, ne otrok, ne diplome, ne stanovanja, ne avta, ne službe.nekateri starši pravijo da bi odrasle otroke pustili da se znajdejo kot vedo in znajo, nekateri pa da naj otrokom pomagamo, še posebno v teh težjih časih.Pomagat že, ampak spet: do kdaj…ker včasih pomoč lahko pomaga, včasih pa še bolj uspava in težko je bit pameten.pri nas je pa še tako da se meni zdi pomoč mlajši hčeri upravičena, moj mož pa pravi da bi se tudi ona morala malo več potrudit.in sem rekla doma da bom tukaj to napisala, če je mogoče kdo imel podoben primer in kaj ste naredili.