imam 15 mesečnika. Nabrala se mi je utrujenost, bolečine, slaba volja, nervoza,… Najhuje pa je, da me moj dragi ne sliši. Ko “pojamram” se obvezno skregava. Po porodu nisem počivala še niti ure, razen spanja, pa še tisto sem do enega leta dojila na 1 uro, sedaj noč večinoma prespimo. Mož mi odgovori, da sem sama kriva, ker otroka ne dam njegovi mami za dve, tri ure. Res je, da otroka ne dam, ker pač čutim tako. Kaj mi je storiti?

Če pomoči nočeš, kaj pa pričakuješ od nas? Še noben dojenček ni umrl, če ga je tu in tam popazila babica in tudi, če ga še tako razvaja, ne pomeni, da bo njena vzgoja naredila kako škodo. Toda meni se bolj zdi, da če kdo, ga boš razvadila ti, ne babica.

Kaj pa če ga popazi mož za 2 uri? Upam, da ga ne bo konec.

Zorganiziraj malo svoje življenje !

1. Nobena ni supermama, supergospodinja in superžena hkrati. Vzemi si čas zase. To lahko storiš edino sama.

2. Tudi s stališča vzgoje in socializacije otroka bi bilo smiselno, da mu poiščeš kakšno uro varstva. Sedaj je že toliko star, da se mora spoznati s svetom v katerem ti nisi stalno prisotna.

3. Kakšno vlogo ima partner ? Mu dovoliš, da ti pomaga ? Moški v globalu radi pomagajo. Res pa je, da morda pospravljanje, kuhanje, nego otroka vidijo malo drugače. Ne ga skritizirat, pohvali ga za pomoč. Če boš preveč zahtevna bo obupal, in raje sedel na kavču in čakal, da vse postoriš sama.

V družini ste sedaj trije partnerji. Vsak ima svoje želje, potrebe in vsak nekaj prispeva za skupno dobro. Nihče ne sme prevladati nad drugima, nihče ne sme biti podrejen. Ste trije – ne pozabljaj tega.

Kdo pa otroka pazi, ko si v službi?

Anita, kako zelo te razumem. In nikoli ne bom razumela mam, ki si naslednjega otroka želijo že, ko je mali star nekaj mesecev!
Ne vem, kaj naj ti rečem. Samo to: Čas je na tvoji strani!

Tako je!!!!! Ko ga je delal mu je pa bilo fanj, a ne? zdaj naj mu bo tudi in naj ga sam malo pazi!!!

ej, en čisto nenavaden nasvet – preberi si knjigo Trije v postelji. Morda boš našla odgovor med vrsticami

Vem, najbližji strelovod je mož. Pri tem pa ne smete pozabiti, da ponoči, ko ve zaradi deteta ne spite, tudi on najbrž ne spi. Če ne želite prepira, pustite pri miru njegove starševske dolžnosti in dajte priložnost babici. Kdor hoče v krog svetovanja vključiti moža, ki je jasno povedal, da ne želi varovati otroka, ni nikakršen rešitelj situacije. Razmere bodo kvečjemu vsak dan bolj napete in vzdušje vsak dan bolj usodno, družina pa vsak trenutek bližje razsulu. Kaj vam je torej ljubše: vaša družina z babico ali vi (z otrokom ali brez) brez družine?

Draga Anita!
Mislim, da je že skrajni čas, da si vzameš nekaj trenutkov zase. Vsaka mera je enkrat polna in pomembna si tudi ti. Verjamem da si dobra mama, vendar tudi mame so samo mame in rabijo “počitek”. Verjemi, da bo z malčkom vse v redu če bo nekaj časa z babico celo užival bo ti si pa privošči kopel ali sprehod ali….Morda bo prvič malo slabe vesti (vsaj pri meni je bila) in kup pomislekov, vendar če hočemo še naprej ostati super mame si moramo na nek način napolniti baterije. Če te partner ne razume poišči pomoč drugje.

Nekatere mamice so si same krive, da pride do razprtij v družini! Sploh take, katere za pod nobeno ceno ne dajo otroka vsaj malo časa vstran od sebe, da si malo odpočijejo, ker mislijo, da lahko vse same! saj pa nismo Supermame!!! Smo samo ljudje z vsemi normalnimi potrebami in, če daš kdaj pa kdaj otroka babici, jaz ne vidim v tem pa res nič slabega!
Potem takem pa se ne jokaj in ne teži!; Ker ti tako čutiš!
Oprosti, če je moje pisanje delovalo nesramno; ampak pomisli tudi na sebe!
Probaj kdaj pa kdaj dati otroka vstran od sebe in boš videla, da bo bolje!
Srečno!

Tudi od Anite bi človek pričakoval vsaj “pojdite se solit”, da vidimo, ali je pošto dobila ali ne.

Oprosti ampak res ne vam, zakaj ne daš otroka vsaj malo k babici. Pa saj ga ne bo pojedla. Dobro, če ga ne daš svoji tašči, ali obstaja vsaj možnost da ga daš svoji mami ?

Moj odgovor ti verjetno ne bo všeč.

Res me zanima, kakšno vlogo ob vajinem otroku odigra tvoj mož. Ali res nima dveh uric časa, da bi pobasal otroka in ga peljal malo ven? Moj mož npr. to počne že odkar sva z malim prišla iz bolnice. Ali drugače – čez 10 minut grem v LJ na faks in pridem ob 21. domov. Do takrat bo mali vsaj dvakrat previt, dvakrat jedel in zvečer spal. Vse skupaj v režiji mojega moža. No, naš mali je star isto kot tvoj. Vendar vse te stvari niso bile nikoli nobeno vprašanje, že od začetka. In večkrat sta bila sama, ker sem pri njegovih petih mesecih začela hoditi na predavanja in izpite. Končno mu je OČE. Če moža ni bilo doma, je malega imela in ga ima ena od babic oz. stari starši ali pa sestra.

In ravno zadnjič me je pripeljal en dogodek do globljega razmišljanja. Ena nepoznana gospa se je vtaknila v našega fantina in se vsa topila. Potem pa je nenadoma začela jokati, ni se mogla zadržat. Rekla je, da bi tudi ona tako rada kdaj pa kdaj imela svojo vnučko, ki pa ji jo hčerka ne da… bilo mi je prav hudo in nisem vedela, kaj naj ji rečem.
Zato menim, da je včasih treba pogledati tudi na stare starše, končno niso tako brezbrižni in imajo vćasih tudi ranjeno srce, pa se trudijo ne pokazati. In to so tudi njihovi vnuki, kakorkoli… toliko v razmislek.

Sicer pa menim, da je pretirano priklepanje otroka nase prej slabo kot koristno za njegov duševni in osebnostni razvoj.

In če si utrujena, si si v tem primeru kriva sama. Imaš vsaj dve možnosti…

Pa brez zamere, LP, Ana

Kaj pa če je zadeva obrnjena?

Pri meni je ravno obratno, vsi me imajo za preveč utrujeno in je bilo treba za mojega sončka skrbet večino časa odkar sva prišle iz porodnišnice.

Ampak ne morte verjet nisem invalid, čeprav včasih po mojem mnenju izgleda tako, imam pa v povračilo nekaj: hčerka me ne “porajta”, se seveda dogaja da pride do mene ampak me zavrača in vedno da prednost tistemu ki je poleg naju: moj oče, moja mama, partner, njegova mama…

Odkar sem jo rodila, poslušam le kolk jo imajo radi, da je to njihov četrti otrok, da je razvajena, če hoče biti z mano, da naj to, da naj tako, da naj tam,……………………………………………………………………………………………. mene pa boli in ravno danes je prišla k meni dobra prijateljica, ki ima eno leto staro hčerko in ne morte verjet kolk so mi solze silile v oči ob pogledu na otroka ki se oklepa maminega objema in se v njem počuti varno.

In? Kako v takem primeru?
Vsaka zdrava pamet ve, da to ni normalno ampak tudi to se dogaja

da se pa Anita mogoče z svojo mamo ne razume najbolje ali pa ji iz določenih razlogov ne more zaupati?! Ali mislite, da so vse mame krasne na svetu?

Kot sem prebrala, gre za njeno taščo in ne mamo in mislim si, da če ni omenila, da se ne razume z njo, pač pa samo ne čuti, da bi otroka dala k njej, potem mi je to zadosti. Pač je napisala določena dejstva, po katerih lahko odgovoriš. In neumno bi bilo ugibat, kaj pa če… ker končno bi bilo tudi fer od Anite, da bi se javila in povedala svoje.

Lp, Ana

Lumpika, tudi tebi ne bo všeč moj odgovor, predvidevam.

Rekla bi (to je moje sklepanje, ker pač ne poznam situacije v detajle), da si tudi ti kriva sama. Glede na to, da si otroku mama, si ti tista, ki odločaš o njem. Torej, če se ti zdi, da mu življenje vodijo drugi, se pač upri. Z vso pravico in odločnostjo. Sama si sebe ne predstavljam da bi odraščanje sina spremljala kot pristranski opazovalec. In oprosti, ni mi jasno, kako lahko tako vlogo preprosto sprejmeš.

Na tebi je in edino ti sama in pa seveda partner, lahko kaj naredita. To so pač najpomembnejše stvari v življenju. Torej, boš pustila, da te srce boli še naprej??? Gremo mamica, dokler res ne bo prepozno!!!!!!

Srečno, Ana