MOjca, ti si ena faca. Res me nasmejiš :)))))))))))))))))))))

Malo me tolaži, da nisem edina s takšnim problemom. Moja mami se je denimo navadila na očetovo smrčanje, zdaj, na stara leta, vneto vleče tudi sama. Jaz ne smrčim, niti ko sem prehlajena ne, največ, kar mi uspe, je, da na vsake toliko zahropem, a se takoj zbudim (kako vem – ker mož takrat vedno pride preverit, če je vse v redu, hodi spat veliko kasneje od mene).
Tudi pri nas se je anatomski vzglavnik pokazal kot lari fari, a za zdaj zaleže vsaj spanje na boku, vendar le, če ima glavo in vrat lepo naravnost (če mu brada npr. pade proti prsim, smrči) in na blazini. Vendar se še niti ne obrne dobro na bok, ko ga že odnese nazaj na hrbet in potem ga svaljkam levo desno, budim, morim, haska pa ni pravega. Ampak jaz tako ne morem živeti, na živce mi gredo tudi nočne selitve narodov, ker v bistvu težko spim tudi brez moža (vendar še vedno bistveno lažje kot ob njegovem smrčanju). Vsekakor bom med bolj veselimi, če si bodo izmislili učinkovito zdravilo.
Poskusila sem tudi s čepki za ušesa, pa mi je potem šumelo v glavi, pa še otrok ne bi slišala, če bi se ponoči zbudili, in sem bila zato preveč živčna, da bi sploh lahko zaspala. Oh.