Domek, ljubi domek….
Kje ste začeli stanovati, ko ste si ustvarili družino? Ali pri starših, ali ste bili podnajemniki, ste imeli že kar svoje lastno stanovanje….v kolikem času ste si uredili kasneje lastno stanovanje… imate svojo hišo?…..
Jaz sem začela pri njegovih starših, nato sem dobila 1 sobno stanovanje od očima, ki sem ga kasneje odkupila, lani pa sem sem preseli po 14 letih v večje. Pa tako rada bi imela svojo hiško…toda …finančno ne gre! Žal!
Pri njegovih starših in ravno te dneve dobivam živčni zlom po obrokih. Sem že govorila, da obnavljava hišo in se tašča sili z nekim ajmohtom. Sem ji rekla da ne bomo hrane iz lj 60 km vozili in bo kuhala moja mama,ki živi 10 minut stran. Ne, tašča je klicala mojo mami in jo prislila da bo ona skuhala ajmoht. Jaz in mož sva totalno požvinila, ker kr nekej spletkari iz pozadine. za crknit. Zdaj ima moja mami še 1x več dela, ker mora tist fotr odmrzovat in pogrevat, pa plastične posodice pomivat… Da ne omenjam tega d aje naredila še tono kruha, čeprav je mami izrecno rekla da kruha ne rabi, ker ga bo moja babica spekla. In sploh neposluša in zdaj razlaga naokrog kolk je osrečila mojo mamo, ker bo ona skuhala .
mi grejo kr lasje pokonc in komaj čakam da gremo na svoje. Aja midva sva poročena in živiva v tem kačjem gnezdu 2 leti in še malo. Sva pa kupila staro bajto na dolenjskem zdaj jo bomo za silo obnovili, poleti gremo pa notr.
lp
mi imamo pa “svojo” hiško – veliko, a kaj ko tast in tašča živita v stari čez cesto. In to našo hišo je začela graditi tašča, midva jo dokončujeva. In nikoli ne smem rečt, da je to najina hiša, čeprav je bila samo pod streho, pa še streho sva nato zamenjala in prezide spremenila in okna zamenjala. In ona hodi k nam v hišo kadarkoli, sicer v spodnji štuk, ima tam tudi skrinjo. In nekoč se bosta s tastom preselila (ko bomo zrihtali) k nam v kletne prostore. Je pa res, da sem si izborila vsaj to, da ne hodi gor k nam v stanovanje kar povprek.
Podnajemniki že nekaj let (od začetka) in ni videti, da bomo kmalu kaj prišparali za lastno stanovanje. Pri starših ne moremo živeti (ne pri enih ne pri drugih), tako da nam najemnina (saj veste kakšne so v Ljubljani) požre precej denarja.
Poleg tega nimamo bogatih staršev ali dedkov in babic, tako da si ne moremo sposoditi od nikogar …
Jaz pravim hvala bogu, sam da sta na svojem in ti ni treba poslušati pripomb kam pa kam, kako to da si lahko privoščite to pa to, pa kurjavo bo treba plačat, pa stroške za popravilo hiše.
Dokler se nisem preselila k tašči in tastu po poroki v( bistvu sva z možem si uredila zgornje prostore) to je približno 5 let nazaj se niso tast pa tašča dotaknila hiše. Sedaj pa kar streha bo potrebna, pa tlaki pred hišo. Seveda k je dodaten dnar prišel k hiši.
Ko bi vsaj lahko bila na svojem in si uredila po svoje kam bo dnar kapal. Ne pa nekam kar mi ni v interesu.
LEP DAN
Midva sva po poroki stanovala slabo leto kot podnajemnika. Potem sva ugotovila, da je brez veze metat denar za najemnino in sva se preselila k mojim staršem.
Tam sva imela zase samo eno sobico, da pa nisva poslušala pripomb, da sva na tujem in ne plačujeva najemnine, pa sva plačevala vse položnice za celo hišo. Samoinciativno.
Po 4ih letih pa sva že toliko našparala, da sva lahko postavila hišo in sedaj srečno živimo v novi hiški (midva in najin sonček) že dve leti in tudi z našimi, ki stanujejo blizu, se super zastopimo.
Tudi nama ni roznato. ziviva v isti hisi z njegovim ocetom, imava sicer svoj vhod…a kaj, ko izkoriscanju ni konca na kraja. Hisa je stara, v obupnem stanju in seveda delava, kolikor se da, da jo spravljava v red.. a manjka nova streha, fasade ni…
Poleg tega pa ima oce zensko, ki hvala bogu zaenkrat se ne zivi tu, a je vecino kar tu in hoce imeti vse pod komando. Veliko slabega mi je ze naredila, do tega, da je sla celo mojo mamo klicarit, ces, kaka sem jaz…. Le kaka, ko pa ji dam popolnoma mir in se ji umikam, v nasprotju z njo….
Lastna hiska….res le sanje….
Najprej sva bila pri mojih, v eni sobi, s skupnimi ostalimi prostori. Dokler sva bila sama, je še šlo, potem je šlo samo še navzdol. Ko je bil mali star pet mesecev sva šla v najemniško stanovanje, kjer smo pridelali še bratca. Potem smo se selili v neprofitno stanovanje, kjer pa je zakon. Zdaj živimo v miru, imamo se krasno, pridno šparamo, da bomo nekoč mogoče ustvarili kaj svojega, do takrat pa se imamo fajn. Nekako bova poskušala s čimmanj krediti priti do česa zase, pa predvsem brez zidave – kjer grejo poleg vsega denarja še vsi živci.
Kako sva midva prila do svoje hiške? naredila sva en velik kompromis. odločila sva se da greva ven iz ljubljane. Dol na dolenjskem sva za nizko ceno dobila hišo in 1000 kvadratov zemlje. Dve leti sv ašparala kot hudič, vzela sva nekaj pufa in zdaj pač obnavljamo, ker je hiša stara. vselili se bomo sicer v hišo brez fasade, v dnevni sobi bova imela eno razcigano omaro za tv in en jogi namesto kavča ampak star pregovor pravi – raje pod krivo brezo kot pod tujim hrastom.
meni so po dveh letih živci pošteno načeti in je skrajnji čas, da gremo. midva sva itak si rekla, da če do poroda ne bi dobila kaj za kupit, bi pač šla v podnajem. hvala bogu da se je izteklo tako.
Midva pa sva po poroki (brezplačno) živela pri mojih starših in tako v šestih letih”pridelala” dva otroka.Vmes pa sva počasi in pridno zidala ter si prepevala:zidam zidam dan na dan-prostih uric ne poznam,
zidam zidam dan na dan-kreditov le še pet imam…
Nato pa smo se na Novega leta dan preselili in čez čas poskrbeli še za naraščaj,ki pa danes meri že 93cm v višino….Pa še to,takrat sploh vedela nisem,da med.over.net——obstaja sploh
Očitno imava res neznansko srečo – no, saj se zavedam tega.
Podedovala sva namreč hiško po moževi stari mami, jo obnovila (delno z najinimi močmi in krediti, nekaj z močmi mojih in pretežno z močmi moževih staršev). Hiša tasta in tašče je postavljena na dvorišču zdaj najine hiške, a to v mojem primeru ni slabost, ampak večinoma prednost. Dobro se razumemo, ne vmešavata se kaj dosti (kadar pa me kaj moti, pa tudi jaz malce pogoltnem). Možev starejši brat namreč živi z družino v hiši staršev in je že on razčistil s temi zadevami (da se ne hodi v stanovanje, da se vsako stvar najprej vpraša, da…) in sva midva imela že utrjeno pot.
Mogoče govorim vse v takih superlativih tudi zato, ker sem vedno živela v bloku, sobo pa sem si delila s starejšo sestro in staro mamo in je to, da smo v svoji (sicer majhni, a za 4 člane idealni) hiški pravo razkošje.
Midva sva bila najemnika vsak v svoji ulici, soseda 7 let, preden sva se v službi srečala. Potem sva se preselila v najemniško stanovanje, pridelala dete in upala, da bova tisto stanovanje lahko kupila. Pa so nma potem ukradli avto izpod tistega okna (pa prej že 5 x vlomili), iztekala se je porodniška, otrok non-stop bolan, necepljen, v vrtec ni šanse, seštela sva vse minuse in se preselila bližje mojim staršem. Kupila sva zelo spodobno stanovanje (kredit, puf, posojilo…), no vsaj midva sva zaenkrat zelo zadovoljna. Tudi eventuelni prirastek bo še imel dovolj prostora, hiša bo pa ostala po mojih starših in je z eno tudi še za naju čist dost dela. Sovražim hiše!
Najprej cimra v študentu.
Potemeno leto najemnika v lušnem malem stanovančku, ki so ga pa kmalu prodali in sma morala iskati drugega. Našla sva drugega prav tako lušnega z razliko zopernega lastnika ,ki je kar naprej hodil na obiske in kadil. Sva ga imela kmalu poln kufer in sva napraskala in zakreditiraka za 42 m2 v Domžalah. Sva bila najbolj srečna lastnika stanovančka. Potem sva se čez tri lete odločila da rabiva večjega in sva se preselila samo en vhod naprej v 62m2. tam sva spet zdržala le tri dobra leta . Stanovanje prodala in šla spet v najem. Ampak tokrat v konfortno trosobno stanovanje v LJ. Denarček pa investirala. Sedaj smo trije in neutrudno iščemo parcelo v okolici LJ in ni vrag da bomo čez dve leti že v svoji hiški. Pomalem se daleč pride.
Najprej sva živela v hiši moževe mame, v kateri živi samo moževa babica. Potem sva se zavoljo manjših investicijskih del preselila v stanovanje v hiši mojih staršev, kjer prav uživava. Morebiti bova kdaj obnovila tudi tisto hišo in se preselila tja. Kdo bi vedel! Ne menjam pa za stanovanje v bloku, pa četudi mi ga kdo podari!
LP
Najprej podnajemnika s kolegi, potem sva pridelala ta prvo, se med nosečnostjo preselila v podnajemniško enosobno. Ko je bila punčka stara 5 mesecev, sva dobila neprofitno stanovanje, ki sva ga čakala pol leta. Te mesece sva živela pri mojih starših. Te dni sva dobila pri skladu novo neprofitno, tokrat hiško in se seliva te dni. svojega najbrž nikoli ne bova imela, enostavno trenutno ne moreva nič prišparat.
lp Andreja