Evo, pa sem povedala. Vsak dan služba z norim tempom (zdaj imam malico), potem po tamala dva v vrtec, doma poslušam prepire obeh. Eden bi to, drugi mu vzame (2,5 in 4,5 let), pa vreščanje kar naprej. Mali se ihta, večji se mu reži, potem se mali še bolj ihta, meče stvari okrog, večjega naženem v sobo, malega ignoriram in medtem pospravljam. Dretje se nadaljuje, zdaj se dere tudi večji v svoji sobi. Jima rečem, da gremo malo ven na igrišče, oba tulita, da ne gresta nikamor, jih kljub temu popokam in gremo, se zrukata spet že na stopnicah. Na pločniku bi mali to, velik nekaj drugega, pridemo mukoma na igrišče, se skregata kdo bo prvi na točno tem igralu in ne odstopa nobeden. LJudje me debelo gledajo, ko ju spravljam narazen. Zagrozim, da bomo šli domov, če se ne bosta lepo obnašala. Dretje se nadaljuje, pograbim malega in ukažem večjemu, da gremo domov, dretje je še večje. Vreščečega malega pod pazduho popokam in gremo, večjega vlečem za roko domov, ljudje zmajujejo z glavami. Pridemo domov in se počutim kot izžeta cunja, onadva pa se skregata okrog copat. Pride mož in sprašuje kakšno dretje je spet to in zakaj je bajta taka bomba. Podtaknem mulca njemu, ki pravi, da se še sleči ne more, ga že zbombardiram z vsem. Grem na hitro nekaj skuhat za večerjo, starejši se zmrduje, da ne bo tega, mlajši ga oponaša, mož se usaja, da kako so lahko tako izbirčni in da je on vse jedel, ko je bil majhen. Mali vrže na tla vilico in skuša zabrisat še krožnik. Zadnji trenutek mu poberem in mu rečem, da ne bo nič jedel, ker tako dela s hrano. Ga postavim stran od mize, začne rjovenje, da on bi jedel. Mu ne dam nazaj, mož pravi, da sem se ravno zdaj spomnila vzgajati, ko je utrujen. Ne popuščam. Mali totalno raztura, večji pravi, da ne more jesti ob takem dretju. Možu poči film, da malega nazaj na stol in mu da hrano. Mali me gleda v oči in sesuje jed na mizo, znorim in ga vzamem stran od mize ter popokam v sobo. Poskušam ga objeti in umiriti, vrešči še bolj…….. mine ura……. mož spoka starejšega, jaz mlajšega v posteljo, mali teži da ne bo še spal. Sedim zraven in ga božam, mali tečnari. Grem ven, mali hoče pit, lulat, kakat, bruhat….. ga ne poslušam, prinesem samo kozarec vode, spije požirek. …..mine pol ure….končno spita oba. Se umijem, oblečem pižamo, padem v posteljo, pride mož in me nekaj osvaja. Skozi meglo rečem, da naj neha najedat, ker ne morem niti gledat. Utonem v spanje…..

Ljudje, dost mam vsega, na jetra mi gredo mulci in mož…. hočem en teden na Kanarskih otokih čisto sama….. prooosiiiiiim….

kdaj greva?

daj to možu , da prebere.

Ni treba it glih na Kanarske … lahko si pa komot privoščiš vsaj en vikend stran od vsega s kakšno prijateljico … :)))) … da spraviš živčke spet na svoje mesto. :)))))

poanta: čisto sama. Sama. SAMA. SAAAAAAMAAAAAAAAA.

Kar pojdi – imaš moj žegen!!!!
Naj se tačas sami komandirajo …

od kle dalje, ko skužiš, da si sam, gre lahko vse samo še na boljš

Saj te razumem. Mislim,da potrebuješ počitek.oziroma malo miru.Vzemi si ga!!!! Potem boš videla kako si srečna ,ker imaš zdrave, živahne otroke in moža ,ki pride po službi domov. Lepo se imej

Hahahaha, a je to posneto v naši hiši?

Draga moja, lepo si opisala tvoj DELOVNI (z veliko začetnico) dan. S čim naj te potolažim? Mogoče ti bo pomagalo, če ti povem, da se to dogaja povsod, kjer so majhni otroci.

Jaz bi dodala samo še to: si rečem, no, krem v muru kakat. Že slišim vreščanje in moževo tuljdenje na našo malo: “Mami kaka!” Že v naslednjem trenutku je mala poleg mene v WC-ju. Ji rečem: pojdi ven, pridem takoj, tukaj smrdi! Ne, ona čaka, da bo mami končala.

Še usrat se ne morem v miru!

Kako sorodno. 🙂 Tudi pri nas pride kdaj takšen dan, ko imam vsega čez glavo. Doma imam 3,5 letnico in skoraj 11 mesečnika. Krasna situacija! Mali hoče vso pozornost zase, hčerka itak, moža ni skoraj nič doma, ko pa pride, bulji v računalnik. No, ne vedno, ampak večinoma. Bajta razmetana v nulo, jst še doma na porodniški, hčerka v vrtcu, mali pri babici, namen dokončat magisterij, pa še niti odprla nisem. Popoldan ko pridemo domov, je pa samo hajka dokler ne gresta spat. Mir šele okrog 22ih, potem bi še mož svoje, jst pa komi gledam. Seveda potem še ponoči ni miru, skratka, veselica.
Čudi me, da mame vse to zdržimo. Veš kaj, naj ti bo v tolažbo da so vsak dan starejši in da bodo ti časi še prehitro minili. Hja, ti bi en teden Kanarskih, men bi zadostoval že en vikend.
Lep dan in čim več pozitivnih misli. Važno je, da so otroci zdravi, ostalo bo vse minilo.
Tina

Nisi edina, tudi pri nas je zelo velikokrat takšno stanje, pa imam tudi dva fanta 2,5 in 5 let.Včasih je pri nas čisto isto.No ni pa vedno, tako da kar nekak gre. Pri nas je drugače še kar znosno.Mala dva se zrukata skoraj vsak dan ampak ju nekako pomirim in preusmerim.Mož je vačsih tudi tečen (npr. 1 na teden) drugače pa mi kar fejst pomaga.
Včasih pa res pride tak dan ko me vse trije najedajo , da bi kar šla nekam stran za kak dan.saj bo boljše boš vidla.Jaz vidim pri našem 2,5 letniku ki e kar huda mravljica.Vse hoče imeti kar vzame starejši, pa starejši mu vse ne da.in potem dretje, pa če si kaj zapiči v glavo da bi npr. pred kosilom,večerjo jedel čokolado in mu ne dan, se tako dere in meče po tlej, tudi oblačenje je muka, in spet dretje, pa ne pa ne.,Vidim da je bolj če ga pustim pri miru da se zdere, pozabi in potem se umiri in je bolje,ali pa da mu čisto preusmerim pozornost drugam.Je pa kar ihta. in če on reče NE to res pomeni NE in nema boga da bi ga prepričal v nasprotno.Sreča da je starejši sin res bolj miren in priden, čeprav pa ima že svoje muhe.
No pri nas je vsak dan veselo in nikoli dolgčas, pa vam povem da čeprav sem včasih izžeta,utrujena, sem pa srečna, da sta taka razigrana, živahna, zdrava fanta.

Ha, ha, joj sem se nasmejala, ker je pri nas čist isto! Ne sicer vsak dan, dostkrat pa. No edino na igrišču je pa ponavadi mir.

Ha,ha Simba, anede, ta malim nič ne smrdi!
Tudi pri nas imamo “obiske na wc-ju” :)))

Pri nas imamo podobno situacijo, pa moram reči, da ni tako hudo. Tamalima sem dala zgodaj vedeti, da to niso moji problemi. Se skregata, vpijeta, valjda. Urgiram samo, če vidim, da se enemu res godi krivica, drugače pa ne. V prepire ne posegam, jih ne rešujem, se me ne tičejo. In odkar delam tako, jih je bistveno manj. Ti praviš, da skušaš objeti, to, ono. Pri meni odpade. Saj ne vem, ali sploh hočeš nasvet ali si samo pojamrala. Če je to samo en dan, še gre, če pa si kot cunja izžeta vsak dan, boš pa najbrž morala kaj storiti. Kot prvo vprezi moža in mu pusti tamala za kakšno uro, da bo nehal najedati, kot drugo pa otrokoma postavi meje. Da se zravsajo, je normalno, ampak da je celo popoldne eno samo tuljenje, pa ne ravno.

Se pa še jaz pofočkam tukaj. Pri nas ponavadi ni čisto nič drugače, 6let, 3leta, 8m, dedec pa ko pride domov bulji v računalnik, ima neodložljive sestanke s strankami ali pa rekreacijo. Me včasih kar prime, da bi šlaaaa..pa pridem samo do kafiča ali frizerja in se mi že stoži po mojih vreščečih, kričečih,… cukerčkih.
Naj ti bo v tolažbo, da otroci rastejo in bo bolje (enkrat).

Kaj je že sodobna gospodinjska pomočnica, ki dela vse in ne pričakuje plačila?……………soproga

.ja……………..če se s tem sama strinja. samo ne vem, kaj imaš od tega. Hvala za taki lajf. V prvi vrtsi hočem biti ženska, človek, ne pa gospodinjska pomočnica. Normalno, da imaš otroke rad, narediš vse in še več za njih, toda tudi sama potrebuješ “življenje”. Je pa seveda odvisno od vsakega posameznika, kaj in koliko mu je kakšna stvar prioriteta.

Ja, dan sodobne ženske. Pravzaprav čisto razumem tiste, ki se odločijo, da ne bodo imeli otrok. Ker največja kreganja med možem in ženo so točno v obdobju, ko so otroci majhni. Pa povejte, če ni res. Tudi če gledam svoj zakon, hvala bogu, da sta otroka že velika (10 in 13 let), ker ko sta bila majhna, sva se z možem najbolj kregala. Saj ni bilo nič takega, pač vsakodnevna slaba volja zaradi tečnobe otrok. Pa ko ne veš, ali delaš prav ali ne, ali moraš vztrajati ali je bolje tokrat popustiti ipd. Zdaj smo veliko bolj zadovoljni, tudi midva z možem kot takrat ko so bili otroci mali.

Tako da, bbc, kar korajžno, tudi to obdobje bo minilo. Pa ne bom rekla kot večina tukaj, da se ti bo tožilo po njem. Meni se ne.:))

Kakor ste si postlale, tako zdaj spite. Oziroma bedite.

Pri nas zgleda ne živimo na istem planetu. Imamo 4 otroke in česa takega še nisem doživela. Je pa res, da znam poskrbeti, da otroci nikoli ne opazijo, kdaj sem brez energije. To je namreč tisto, kar otroci izkoristijo in nastane tak družinski kaos, kot si ga opisala. Aja, pa “energija” med očetom in mamo mora biti dobra, drugače ne gre – to otroci začutijo še bolj, tako v dobrem kot v slabem.
Ti pa privoščim nekajdnevni oddih – moraš si ga izboriti!

Kaj je že sodobna gospodinjska pomočnica, ki dela vse in ne pričakuje plačila?……………soproga

tale me je pa nasmejala 🙂

Odločila si se za starševstvo in 2 otroka eden za drugim. Vse bi imeli kao bebice, realnost je pa drugačna. Sori, ne moreš reči dost mam. In nehaj se smiliti sama sebi.

bbc,
ne mislim ti soliti pamet, vendar imam občutek, da si otroci želijo predvsem tvoje pozornosti. In ne pozabi – otroci so zrcalo staršev!

Iz svojih izkušenj povem, da ko sem sama “nasajena”, so taki tudi otroci! Ko sem pa potrpežljiva do otrok in do sebe, se to odraža tudi na ta malih!

Kaj bi naredila na tvojem mestu?

Najprej si napolni baterije – več kot očitno je, da ti čist izžeta! Pač naredi to na svoj način; greš na Karibe, aerobiko ali samo v šoping…

Potem pa dnevni ritual: ko pridete iz vrtca/službe, se mal pocartajte – kosilo bo že počakalo! Potem pojest in na igrišče, ali obratno, vendar vsak dan enako, lahko ju vprašaš za mnenje (če se sama ne znaš odločit).

Pa ne si mislit, da pri nas ne nastajajo situacije kot si jih opisala, ampak vedno manj, odkar se več cartamo in dogovorimo za dnevne aktivnosti.

Aja, otroka sta stara 3 in 6 let.

Kot prvo,mislim, da si resnično izžeta, zato si privošči oddih, če in ko si ga boš izborila. Vendar boš kasneje še vedno padla v isto rutino vsakodneva kot ga imaš sedaj. Imam občutek, da želiš biti perfect žena, mati, gospodinja, vendar v današnjem času to ne gre. Pa kaj, če ni pospravljeno, ampak samo vzdrževano, pa kaj če ni skuhano do pičice tako, kot si bila navajena doma. Ko pridete domov otroke pocrtaj in se zaigraj z njimi (tudi če ti lasje stojijo pokonci zaradi vseh opravkov) tako se bosta zamotila, ti pa lahko vmes skuhaš oz. dokončaš od prejšnjega dne. Kasneje v miru na dvorišče, vrata zapreš in nobeden ne vidi razmetano. Ko pride mož domov mu nikar tako je ne obesi otrok (to je klasična naš napaka – moški rabi nekaj časa, da preklopi iz dela na dom ampak govorim o 15 minutah), čez nekaj časa pa lahko skupaj dajo igračke spat, ti pa to izkoristiš za pospravit. Se sliši simpl, ampak v resnici ni,je potrebno kar nekaj volje in precej več enrgije, dologorčen učinek je pa blagodejen. Aja, še nekaj, otroci, ko bodo odrasli se ne bodo spomnili v kako pospravljenem so bili ampak, koliko si se z njimi ukvarljala!
Srečno!
lp

BBC, vzami dopust in pojdi čisto sama kamor ti poželi srce (in dovoli denarnica). Brez slabe vesti.

Jaz grem čez tri tedne s prijateljico za nekaj dni. Ne vem kam, vem samo, da moram proč. Če mi bo pasalo spati, bom spala cel dan, če brati, bom brala. Če pa pohajkovati, bom pa pohajkovala. :))

LP

Hehehe, super opis. Ja, velikokrat je točno tako, ampak sčasoma bo bolje – dokazano pri meni.:))

Imam občutek, da si se hotela samo izpovedati in da ne rabiš nobenih nasvetov. Zato samo tole: brez občutka krivde si vzemi čas zase. Če že ne boš šla sama na Karibe, pa pojdi za dve uri na svež zrak, s prijateljico v kino, z možem na romantično večerjo. Take malenkosti pomagajo prebroditi tudi najhujšo rutino.