dr. Tristan Rigler
Hmm. Tristan je najbrž sam to vprašanje postavil, in seveda Izolda je hitro (še isti dan) odgovorila “zgodovinsko dobre”. A sem jaz edina, kateri je to očitno? To le ne more biti hudo naključje, da je Izolda prva odgovorila na vprašanje dr. Tristana.
Za tiste, ki niste seznanjeni s to zgodovinsko tragično romanco, si poglejte : “Tristan in Izolda”
Dr. Tristan Rigler se je v zgodnejših letih imenoval Tine Rigler, in si pred 20 leti spremenil ime, ko se je seznanil s to zgodovinsko zgodbo.
Le kaj bi dr. Tristan Psiholog dejal na to?
Žal je naša hčerka bila na zdravljenju v Enoti za adolescentno psihiatrijo, Psihiatrična klinika Ljubljana, kjer se je z njo (in z nami) ukvarjal tudi dr. Rigler. Bolnišnično zdravljenje je trajalo približno tri mesece in z dr. Riglerjem smo se dobro spoznali, hčerka je bila z njim zadovoljna, mi tudi. Naše izkušnje so samo zelo zelo pozitivne. Vse ostale njegove privatne stvari (ime) me ne zanimajo, zanima me samo njegova profesionalnost in odnos do pacienta.
Zelo zelo zanimiv gospodič predvsem razgledan in pameten. ( žal mi je , da se z njim nisem srečal še večkrat)
Imel sem srečanje z njim zaradi sodišča in naj povem, da sem vesel, da sem imel njega, ker je resnično podal mnenje kot se spodobi in pričakuje od izvedenca, mislim da bi lahko bil vzor vsem izvedencem pri nas.
Dragi starši!
Z vsemi, ki ste v eni od največjih čustvenih stisk, ki je povezana z razvezo in dodelitvijo otroka v vzgojo in varstvo, želim deliti mojo težko izkušnjo s sodnim izvedencem dr. Tristanom Riglerjem ter obenem podati svoj osebni dvom o njegovi strokovnosti in pristranskosti. Takrat, ko najbolj želimo verjeti stroki v dobrobit naših otrok, se zgodi ravno to kar najmanj želimo, da stroka postane pristranska in rešuje lastne osebne konflikte skozi nas.
Žal se z bivšem možem, ki je bil v času ločitvenega postopka še v čustveni fazi maščevanja (kar zdaj priznava) nisva mogla dogovoriti glede skrbništva in sva odločitev prepustila izvedencu.
Izvedenec je dodelil desetletnega otroka očetu. Svojo odločitev je temeljil na potrebi otroka po moškemu liku in po njegovem mnenju moji manjši empatiji. Mojo empatijo je ocenil na osnovi izvedbe enega testa, kateri je znotraj stroke le malokrat uporabljen ker je štet kot nezanesljiv. Lahko bi opravil več testiranj na podlagi katerih bi zgradil celovitejše mnenje in podal realnejšo oceno, vendar menim, da mu to sploh ni bilo v interesu. Med samim pogovorom sem dobila zelo močen občutek, da ima že vnaprej predvideno odločitev. Njegov odnos se mi je zdel neprimeren, ton pogovora pa zelo neugoden. Ves čas sem se počutila neprijetno, pravzaprav me je izvedenec že takoj v prvem izrečenemu stavku razglasil za manipulatorko. To me je šokiralo, saj bi se od strokovne osebe pričakovalo, da ne podaja takojšnjih in neutemeljenih zaključkov ter dokončne ocene osebnosti, ki temelji na subjektivnem mnenju. Lahko bi to naredil po zaključku pogovora. Občutki, ki so me ves čas pogovora preplavljali so bili vezani na njegovo pristranskost, kar se je nato izkazalo pri napisanem mnenju.
Poleg vsega bi želela tudi opozoriti na njegovo površnost in nestrokovnost pri uporabi psiholoških testov. Izvedenec je mnenje temeljil tudi na vprašalniku, ki ga je izvedel z otrokom. Ko smo v pritožbi opozorili, da se vprašalnik ne sme uporabljati za otroke se je izvedenec skliceval na tipkarsko napako in zanikal uporabo testa.
Kar pa me v celotni situaciji najbolj žalosti je to, da je pogovor z izvedencem povzročil dodatno stisko pri otroku. Po prvem stiku, ki ga je imel otrok z očetom, v dneh po opravljenem razgovoru pri izvedencu, je bil na večer, ko se je vrnil domov k meni v izredno veliki stiski. Zaupal mi je, da želi narediti samomor in da če bi ga izvedenec še enkrat vprašal ali želi umreti (ubiti), bi mu sedaj odgovoril pritrdilno, čeprav mu je na razgovoru rekel, da ne.
Izvedenčevo mnenje je bilo v nasprotju tudi z mnenjem CSD in razredničarke, ki največ časa preživi z otrokom. In kar je najbolj pomembno ni upošteval želje otroka, ki je jasno povedal da bi rad živel z mamo. Če bi se upoštevalo podano mnenje izvedenca, bi to pomenilo veliko spremembo otrokove rutine in načina življenja ter povzročilo dodatno hudo stisko pri otroku. In zakaj? Zato ker ima očitno izvedenec lasten osebnostni koflikt, ki ga rešuje v obravnavi s strankami, ki mu kot strokovnjaku zaupajo.
Hvaležna sem zelo razsodnem sodniku, ki je sam podvomil v mnenje izvedenca ter ga dodatno zaslišal in pravično presodil v korist otroka.
Zdaj ko je mimo že pol leta, je otrok vesel in brezskrbno preživlja svoje otroštvo. Tudi z bivšim možem sva uredila odnos in zelo lepo sodelujeva kot starša, sem pa še vedno razočarana nad takimi strokovnjaki, ki bi lahko zaradi malomarnosti in nestrokovnosti, vse to preprečili.
In zato želim opozoriti tudi vas, da se takemu izvedencu izognete.
jaz osebno se hvala bogu nisem nikoli ločevala, poznam pa nekaj primerov, ki jim je bil tristan izvedenec. edino kar lahko rečem je OBUPNO. ta je delal takšne stvari, da sem samo debelo gledala. ljudi je kar proglasil za nekaj kar tako, sama božja šlamparija in tako dalje. zdaj pa pazite foro: eni so se pač ločevali in jim je bil ta bimbo izvedenec in lepo so šli k njemu, malo je vzel k sebi noter, staršem je pa dal teste (osebnostne teste na katerih je temeljila njegova ocena!!!) in jim rekel naj gredo malo ven na sprehod in naj teste rešijo. SI MORETE MISLIT!!!!!!! gospa je imela nekoga, ki jo je čaka v avtu z rešitvami, gospod je pa nasrkal. v glavnem: ta človek je katastrofa na dveh nogah. pametni naj se držijo stran od njega, vsaj kar se tiče izvedenstva.
Sem skrajšal tvoj zapis, ker več besed, raznih utemeljevanj, ne pomeni širšega čustvenega razpona, kakor tudi ne daje težo tvojim trditev glede odločitve izvedenca, komu bo pripadel otrok.
Veliko ljudi si priredi svojo verzijo gledišča, ki mu najbolj ustreza. Če je odločitev psihologa v prid nam, potem je strokoven, sicer pa ne. Mogoče pa je tukaj čas za refleksijo, ki je nisi sposobna, kot marsikatera ženska, ki misli, da ji po razvezi avtomatsko pripada otrok, sploh s tem omalovažujočim odnosom do otrokovega očeta in želja po njegovem razvrednotenju.
Manipulacija, ki se je mogoče niti ne zavedaš? Po kakšni logiki bi otrok avtomatsko pripadal materi, saj je moški lahko enako dober ali boljša ‘psihološka mamica’ kot biološki ženski spol. Po moje te je psiholog samo ‘dobro prokužil’ in si jezna, ker ga nisi mogla zmanipulirati. :-/
Imate tudi slabe izkušnje s tem osebkom od Riglerja …. Človek je NOR … Lahko mi pišete na [email protected]
Spoštovani g. Matjazko,
Če bi podrobno prebrali moj spis bi ugotovili, da nisem bila čustveno prizadeta zaradi njegove odločitve ampak glede njegove strokovnosti, ki je povzročila stisko pri otroku.
Nikakor se pa ne morem strinjati, da so lahko psihološki testi in 30 minut pogovora dovolj za ustrezno odločitev izvedenca. Mislim, da je potrebno vloziti več časa in energije.
In kot sem povedala z bivšim mozem zelo lepo sodelujeva in sva oba srečna, da je vse mimo. Verjemite, da oba obžalujeva, da sva otroka prepustila “taksnemu strokovanjaku”.
Novak 123
Dogovorila sta se oz. vama je bil otrok dan v mediacijo oz. strokovno posredništvo, sedaj pa oba obžalujeta, ker je otrok pripadel očetu!??? Se pravi, potem bi bila edina prava odločitev, da bi otrok pripadel tebi? Kar pa pomeni, da bi se lahko itak sporazumno dogovorila, seveda le, če bi se oče strinjal s tabo. Kar pa očitno pomeni, da se nikoli ni. Ta logika pa res ne vzdrži vode, tako kot nobena laž. In kaj je laž drugega kot manipulacija, kar je že ugotovil strokovni izvedenec? 😉
Dogovorila sta se oz. vama je bil otrok dan v mediacijo oz. strokovno posredništvo, sedaj pa oba obžalujeta, ker je otrok pripadel očetu!??? Se pravi, potem bi bila edina prava odločitev, da bi otrok pripadel tebi? Kar pa pomeni, da bi se lahko itak sporazumno dogovorila, seveda le, če bi se oče strinjal s tabo. Kar pa očitno pomeni, da se nikoli ni. Ta logika pa res ne vzdrži vode, tako kot nobena laž. In kaj je laž drugega kot manipulacija, kar je že ugotovil strokovni izvedenec? ;)[/quote]
g. Matjažko
Dajte drugič raje prebrati preden komentirate. Da vam poenostavim, da ne bo preveč intelektualno za vas: otrok je pripadel gospe, kljub temu, da je Rigler določil drugače, ampak je bil sodnik bolj pameten kot izvedenec. In sodnikova pametna odločitev se je potrdila po pol leta (in s tem neumnost izvedenca). In ni bilo nobene mediacije, samo pametna mama.
Mogoce iz mojega spisa ni bilo jasno razvidno naslednje:
1. Stiki s starsi in dnevna rutina so ostali nespremenjeni (kar je za otroka najpomembnejse). V svojem mnenju je izvedenec predlagal popolno zamenjavo stikov in mesta bivanja otroka. Po zaslisanju na sodiscu je mnenje spremenil, da stiki lahko ostanejo tudi tako kot so pa tudi, in da tudi ce bo skrbnistvo dodeljeno mami ne vidi v tem tezave. Zelo nestrovno se je izrazil: On ni vedezevalec in ne ve kaj bo z otrokom v prihodnosti!
2. Skrbistvo je dodeljeno mami.
Vendar ponovno zelim opozoriti, da je namen mojega spisa, da starse opozorim na povrsno delo izvedenca Riglerja.
Kaj pa če “Izolda” prej ni mela nicknejma in si ga je nardila sam za komentar na to temo?? Pol sem tud js g, Rigler, glede na moj nicknejm. Pa še nekej: da te g. Rigler, ki za razliko od večine slovenskih psihologov pozna tudi najbolj zakotne, ekstremno redke mentalne motnje, sprejme v terapevtsko obravnavo, je privilegij, ki ga nekateri nimamo.
Ko se boš obrnil v svet po pomoč, si bom nadela najbolj očarljiv obraz pod soncem, vsem široko razprla svoje roke, da bojo verjeli, da hočem le najboljše za mojega otroka. Široko bom odprla oči in razprla dlani in rekla ‘kaj pa morem, če pa noče biti z njim’ in bom posrkala vase vse tiste, ki bodo poskušali posegati v življenje orožja, ki ga znam tako dobro uporabljati.
Moj otrok je orodje, nujno orožje za uresničevanje mojih načrtov za obračun z vsemi tistimi, ki mi oporekajo ali nasprotujejo in mi poskušajo vzeti nadzor.
Moj otrok je satelit okrog sonca, ki sme prihajati le od mene. Ti ne moreš nikoli tekmovati z mano v toploti, ki jo samo jaz lahko ovijem okrog njegovega srca. Samo moja ljubezen je čisto dovolj, ti si odvečen, nepotreben, te odvržem kot obleko, ki si jo kupil zanj, pa mu ne dovolim, da jo obleče. Jaz sem vse, kar on potrebuje. Ti nisi.
V besu, ker se je končala najina ljubezen, sem v svoj maščevalni pohod rekrutirala najinega otroka, da se združiva v vojno proti tebi.
Tvoja izdaja je v moji glavi prebudila travme že dolgo mrtvih, v mojo glavi je vžgala bombo, ki je raznesla najino življenje. Najinega otroka sem vzela za talca vsega hudega, kar je s tem prišlo iz pekla. Nič več ni moglo zadržati plime, ki ti je naplavila živega mrtveca, najinega otroka. Samo tvoja izguba, ne moja, izguba, s katero boš ti živel, ne jaz.
Kdaj pa kdaj me zagledaš v zrcalu, dve popolni prikazni, ki razprostirata mrežo uničenja najinega otroka v svetlem in temnem ter tebe tam v sencah.
Ker jaz ne vidim mojega vedenja, ne vidim, kaj delam, slepa sem za mojo podobo v ogledalu. Edini odsev, ki ga potrebujem, je ljubezen mojega otroka, da me nahrani in mi daje smisel.
Sem odtujevalka, daviteljica, uničevalka. Moj edini cilj je, da te zlepa ali zgrda za vselej izbrišem iz srca in življenja najinega otroka.
Tudi sama sem ga imela priliko spoznat kot osebo. Kot mlad je očitno imel ogromno svojih osebnih problemov, v srednji šoli se je snobovsko norčeval iz “manj lepih” ali “manj pametnih”, lagal, kradel punce svojih prijateljev itd.. Svoje frustracije z neuslišano ljubeznijo pa je prenesel v svoj poklic, kjer se izživlja nad drugimi.
Moje mnenje in izkušnja je pozitivna. Psiholog se mi zdi nepristranski, neobsojajoč, človeka posluša in izgleda da razmišlja v interesu tistega, za katerega se gre.
Mamici oz. mamice.. Naši otroci niso naša last. Odgovorni smo za njih, da zrastejo v samozavestne, ljubeče, ustvarjalne ljudi, pri enem staršu ali drugem, ali obeh.
Kot otok staršev, ki sta se prepirala za oslovo senco in zaradi lanskega snega, lahko povem, da bi bilo zame marsikaj drugače, če bi si eden (ali še bolje, oba) od staršev vzel čas, namesto prepiranja, bentenja proti sistemu ali xy posamezniku, čas zame in mi povedal, da me ima rad ne glede na to, kje živim..
Verjamem, da so otroci, ki vedo, da jih imajo starši radi uravnoteženi tudi sami in to je konec koncev najvažnejše.