DROGE SO PROBLEM???
Je simpl je, pa še kako! Obstajojo tudi droge, ki škodujejo ravno še prav, da ti ne zmešajo uma. Cigareti, šport, deloholizem, kurbarija,…………. ni da ni je tega, ampak največjim duhovnim lenuhom se niti delne odgovornosti za svoj lajf ne da sprejeti…[/quote]
Dej, gola, ne bomo se zdaj kregali in zagovarjali, jaz že vem, zakaj je to moj odgovor in ne zdaj rečt, da je vse samo v delu – to spada zraven, seveda, logično, od navad in vsega ostalega, ampak so pa vse komponente za bit v ravnovesju, ne samo delo, delo, delo, da se zgradiš in naučiš življenja … ali še hujše: preko dela in rutine vse na avtopilotu. In vidiš, zato včasih sprejmi tak odgovor, da ni vse tako simpl, ne pa vedno samo … glej, saj se razumeva 😉
VSAK SAM VODI SVOJE ŽIVLJENJE.IN TI SI TAKRAT IZBRAL DROGO.KONEC.AMEN.ŠLUS.BASTA!!!!!
Vse drugo so glupi izgovori.
In kakšno je danes tvoje življenje Vilid – služba,družino,izobrazba,stanovanje…?[/quote]
čakaj, zakaj ga napadaš? saj ni rekel, da je droga kriva … on je samo rekel, da v njegovem primeru ni bila lenoba kriva (kar na žalsot v večini je, ni pa vsepovsod) predvidevam, da vilid govori o kakšnih težkih življenjskih preizkušnjah, ki jim je klonil in se skril v drogo, to pa še ne pomeni nujno, da je šlo izrecno za lenobo …
Je simpl je, pa še kako! Obstajojo tudi droge, ki škodujejo ravno še prav, da ti ne zmešajo uma. Cigareti, šport, deloholizem, kurbarija,…………. ni da ni je tega, ampak največjim duhovnim lenuhom se niti delne odgovornosti za svoj lajf ne da sprejeti…[/quote]
Dej, gola, ne bomo se zdaj kregali in zagovarjali, jaz že vem, zakaj je to moj odgovor in ne zdaj rečt, da je vse samo v delu – to spada zraven, seveda, logično, od navad in vsega ostalega, ampak so pa vse komponente za bit v ravnovesju, ne samo delo, delo, delo, da se zgradiš in naučiš življenja … ali še hujše: preko dela in rutine vse na avtopilotu. In vidiš, zato včasih sprejmi tak odgovor, da ni vse tako simpl, ne pa vedno samo … glej, saj se razumeva ;)[/quote]
Delo je lahko tudi droga. Pa tudi počitek in delati nič je lahko delo. sinhronost samega sebe človek lahko doseže samo tako, da ozavesti kdo je, kako funkcionira in kdo je in kako funkcionira njegova okolica. To je šele temelj za spremembe k svoji sreči…
Ja, šola življenja, ko kar naenkrat naključja postanjo nenakjučja in sprejmeš ostale koliko se le da 😉 ampak ne samo to. Se pogovarjaš ali razmišljaš nekaj, minutko/uro/dan/teden kasneje dobiš odgovor, srečas osebo ali ti drugi ponudijo/sprejmejo rešitev sami od sebe 🙂 in spoznaš, kako je res vse povezano. Ker smo! Tako enostavno je, če se s tem in samim seboj sodeluješ na veliko. Kot da se odvije samo od sebe. Ker problem ni ovira 😉 Je pa izziv, ja, ko se nekaj zavlačuuuujeeee, ker drugi ne sledijo, ne razumejo, te ne razumejo, si pa z njimi v teamu in traaaajaaaaa, hkrati si vezan na rok, učinkovitost, ampak zaradi prej omenjenega pristopa kar naenkrat ni komunikacije … Kakšen nasvet glede tega? :)[/quote]
največkrat je težava v tem, da pri pojavu problema/težave – večina misli, da je konec sveta, da nimajo energije za reševanje … manjka malo entuziazma in optimistike … sicer seveda razumemo, da to ne gre vedno in pri vsakem, ampak najtežje se je posamezniku odkalupiti iz svojega “zapora”, kjer se mu zdi, da je ne glede na slabe razmere še vedno najbolj varno … najtežje je iti ven na plano, reskirati in biti ranljiv …[/quote]
Hm, potem to velja tudi zame in v mojem načinu, če smo skupaj v tem kot tim … je že moralo priti do mojih ušes 🙂 bo za premislit, Hvala, ampak ti pošiljam lep pozdravljav, ker moram pa-pa 🙂
VSAK SAM VODI SVOJE ŽIVLJENJE.IN TI SI TAKRAT IZBRAL DROGO.KONEC.AMEN.ŠLUS.BASTA!!!!!
Vse drugo so glupi izgovori.
In kakšno je danes tvoje življenje Vilid – služba,družino,izobrazba,stanovanje…?[/quote]
Prvi stavek si dobro napisal in se strinjam s tabo.
Drugi stavek je blesav da bolj blesavega ne moreš zastavit.
Sory, se ne morem strinjat. Kloni človek prav zaradi lenobe. Duhovne lenobe… Dotični zadetek se je očitno še do dandanes ni losal, zato mora svoja preteka dejanja opravičevati z brisačami s katerimi so mu brisali možgane.
Tako ste zadeti od vsega preveč, da preprosto ne doumete, da je zdravljenje narkomanov tako velik biznis kakor proizvodnja in dilanje mamil. Vi ste le pacienti zdej enemu zdej drugemu sistemu…
največkrat je težava v tem, da pri pojavu problema/težave – večina misli, da je konec sveta, da nimajo energije za reševanje … manjka malo entuziazma in optimistike … sicer seveda razumemo, da to ne gre vedno in pri vsakem, ampak najtežje se je posamezniku odkalupiti iz svojega “zapora”, kjer se mu zdi, da je ne glede na slabe razmere še vedno najbolj varno … najtežje je iti ven na plano, reskirati in biti ranljiv …[/quote]
Hm, potem to velja tudi zame in v mojem načinu, če smo skupaj v tem kot tim … je že moralo priti do mojih ušes 🙂 bo za premislit, Hvala, ampak ti pošiljam lep pozdravljav, ker moram pa-pa :)[/quote]
oh ja imaš prav – vsakodnevne obveznosti kličejo (spet malo zabušavam) 🙂 … tudi tebi vse lepo in dobro! in upam, da ti bo življenje dobro uspevalo ne glede na vse …
Droga je velik problem v današnji družbi.Treba je govoriti o posledicah,treba je govoriti,pokazati,pri nas družba deluje tako,da se na veliko govori,vsi nekaj vedo,nobeden pa nič ne naredi.Očitno marsikomu paše zadeta družba.
Mi smo tisti,ki kontroliramo svoje življenje,ga vodimo gor ali dol.Dnevno se producira na desetine novih drog.Danes droga ni isto včasih droga.Danes življenje ni enako včasih.Danes se vse spreminja s svetlobno hitrostjo,tehnologija je prinesla svoje. Poštenost,spoštovanje,občutek za druge….španska vas. Danes je bolj jaz,jaz,jaz.Vzgoja napačna,permisivna,šolstvo ni nobeno šolstvo, vsepovsod same pravice,… Družine niso več družine,ni več povezanosti,dela se drug proti drugemu.
Potem pa se nekdo prebudi v realnost.Ki je kruta,drugačna od pravljic v katerih je prenekateri odraščal.
Pa vendar,vsak je v končni fazi sam odgovoren za svoja dejanja.
Kot na vsako tvojo temo tudi to sem pozorno prebral.
Bom bil mnenja, da samo ugibaš o lenobi in potuhi. Tokrat nimaš prav, ker vem samo jaz, kaj in kdo sem bil v tistih časih.[/quote]
Ne pravijo zastonj da ni ozdravljenih alkoholikov. Ja tudi ozdravljenih drogerašev očitno ni. Še vedno furaš softver smiljenja samemu sebi in druge kriviš za svoje pizdarije.
To ste zadetki, ki se v resnici nikoli v lajfu niste srečali s samim seboj. Samica vam je rešitev, (večletna socialna izoliranost , pa izključno hrana ki bi si jo izključno sami pridelali/nabrali.
Sibirska tajga ali pa kanadski gosdovi so vam rešitev, gole bi vas bilo treba iz helikopterja pometat, pol pa crkn ali preživi in pridi nazaj me ljudi kot drug človek.
Dokler pa boste imeli razne don Perinote in druge” usmiljenke” vam pa ni rešitve…[/quote]
Takšni tvoji komentarji so mi všeč, katere nekoč nisem razumel. Edino na način kot si ga ti opisala me je “streznil”, da sem prišel k sebi.
Da ne boš trajbala eno in isto da so drugi krivi za moje življenje, ZA VSE SEM SI SAM KRIV, kar sem si skuhal to sem požrl.
Sory, se ne morem strinjat. Kloni človek prav zaradi lenobe. Duhovne lenobe… Dotični zadetek se je očitno še do dandanes ni losal, zato mora svoja preteka dejanja opravičevati z brisačami s katerimi so mu brisali možgane.
Tako ste zadeti od vsega preveč, da preprosto ne doumete, da je zdravljenje narkomanov tako velik biznis kakor proizvodnja in dilanje mamil. Vi ste le pacienti zdej enemu zdej drugemu sistemu…[/quote]
Bom koregiral. Pomanjkanje osebne rasti, pomanjkanje odgovornosti do sebe ali nezrela oseba brez osebnosti.
Sory, se ne morem strinjat. Kloni človek prav zaradi lenobe. Duhovne lenobe… Dotični zadetek se je očitno še do dandanes ni losal, zato mora svoja preteka dejanja opravičevati z brisačami s katerimi so mu brisali možgane.
Tako ste zadeti od vsega preveč, da preprosto ne doumete, da je zdravljenje narkomanov tako velik biznis kakor proizvodnja in dilanje mamil. Vi ste le pacienti zdej enemu zdej drugemu sistemu…[/quote]
načeloma imaš prav … ampka ni pa čisto vedno tako … duhovna lenoba je lahko utemeljena, lahko pa je nekaj čisto drugega …
v nekaterih hudih življenjskih stiskah (ko morda ne dobiš niti pomoči), je malo površno nekoga označiti za lenega … kajti včasih se zgodi, da ljudje poskušajo priti iz svoje spirale težav, pa nimajo prave pomoči (poglej to je v sloveniji čisto nekaj normalnega, ker prava pomoč še vedno pomni en velik nič, dokler ni kritično, takrat te pa osebni zdravnik nabaše z antidepresivi, namesto da bi dal napotnico za psihoterapevta – samoplačniško si pa marsikdo v srednjem in nižjem sloju ne more privoščiti) … saj ponavadi takšni, ki so se prej borili za sebe in pod uhdim pritiskom klonili, taki ponavadi, ko končno dobijo pravo pomoč tudi pridejo ven … sicer celoten potek pusti še vedno neke posledice, ampak je razlika med tistimi, ki so dejansko leni in tistimi, ko imajo enkrat vsega preveč in psihično ne zdržijo … veš, ljudje niso roboti in računalniki (pa še ti se sesujejo, če pride do sistemske napake), zato ne moremo okvrino posplošiti, da so vsi leni, ker ne zmorejo …
vsekakor pa vem, o čem govoriš – žal je takih primerov vedno več zaradi permisivne vzgoje … ker ljudje ne vidijo smisla življenja, so animirani, in sami zato čisto nesposobni najti neko nalogo, ki bi jih osrečevala … ali pa prisiljeni skozi prepotente starše … in zabredejo pregloboko … tukaj pa tudi pri meni ni milosti, lenobice male 😉
glede na vilidove komentarje na monu, pa se mi zdi ,da je človek, ki dandanes marsikaj gleda skozi humor, verjetno res nekaj hudega dal skozi, in ni bil samo len, temveč je enostavno preveč se poklapalo nanj v nekem trenutku – slovenija pa tako vemo, kako to rešuje …
Ja, ampak te je samo streznil… Ozdravljen pa očitno še nisi, drugače ne bi take neumnosti zapisal.
Kaj meniš o mojem mnenju, da so zdravilci in zdravitelji raznoraznih zasvojencev hujši kriminalci kakor tisti, ki duhovnim lenuhom raznorazne droge prodajajo? Vključujem tudi vere.[/quote]
Pojma nimam ali sem ozdravljen ali ne. Nekdo se je spomnil in zapisal, da so narkomani alkoholiki in da si bolan celo življenje. Pojma nimam, vem le to da od 92. nobene droge ne uživam. Pravilno se baje reče zazdravljen. S tem se ne obremenjujem sem ali nisem bolnik. Pomembno mi je, da sem našel smisel življenja, pa čeprav intelektualno nazadnjaško, pomembno je, da drog ne konzumiram, ker mi jih ni potrebno. Imam svojo življensko motivacijo in mi dol visi kaj menijo drugi o meni.
itak da so droge, tudi cigareti en velik biznis … in to zdravljenje narkomanov – hja, določene zadeve tudi meni tukaj niso všeč, ampak imam dovolj dela na drugih področjih …
gre v prvi vrsti za to, da v današnjih demokratičnih in kvazi odrptih sistemih držav, ni cenzure, marsikaj je dovoljeno ipd. in tu se pojavlja prvi pereči problem … ljudej so izobraženi, pametni … torej, če ni cenzure in diktatornega sistema nad množico, potem mora oblast vzeti nek drug princip, da so množice pokorjene … samo da v naši kvazi svobodi govora pač to pomeni poneumljanje … zato pa imajo oblasti rade kapitalizem, pa slabe sisteme (saj vidimo, kam vodi odprt human sistem nemčije ali finske) in pač ljudi puščajo televiziji, medijem, ki perejo glavo … in zato tudi ne ukrenejo nič proti “drogam” … seveda je to z narkomani biznis, na ta način se poneumljajo ljudje, z njimi se manipulira, izdeluje težave in socialne družine (ko je sedaj toliko govora o rejništvih, pa korsti otrok ipd) … ker včasih je bil večji del prebivalstva revež, zdaj pa je več srednjega klasa, ki ga je potrebno oklestit … zato so tudi razni dsp lenuhi in prepuščanje nizkih ljudi samim sebi namen državi … (po drugi strani pa zatiranje udejstvovanja pametnih in izobraženih kadrov) – in tukaj pride do zlorabe drog v vseh slojih, pač po ralozgih ki jih posameznik ima …
ampak upam, da tisti, ki so urejeni ljudje in zabredejo v hude življenjske situacije, da jim bo uspelo se ven izmotat …
ne gre toliko za to, da človek vidi, da je sam kriv za svojo situacijo (kot pravi vilid), samoobtoževanje tudi ni rešitev … gre bolj za to, da si rečeš, za sebe sem odgovoren, in bom odslej odgovorno deloval in vplival … in da dejansko vidiš, kaj je tisto odgovorno …
priemr odmeavjočega primera dečkov iz velenja: stari starši so mogoče čisto v redu, ampak morda ne vidijo nečesa pomembnega, kar je razlog za današnjo situacijo … in sedaj se sebi smilijo, ker hočejo samo eno rešiotev videti, včasih je pa treba po daljši potei do dobrih rešitev – in to nas ponavai, ko smo v težkih situacijah zmede – želimo si čimprej ven, in zato nismo pripravljeni na daljšo pot … in ne da obtužujemo sebe in druge, temveč, da se pomirimo s tem kar je, in brez obtoževanja začnemo reševat zadeve … ker dokler nekoga obtužujemo, smo čustveno ujeti in sami sebi še dodatno delamo situacijo težko …
potem z leti (predvidevam, da nam vilid hoče to povedat), pa lahko rečeš, seveda sem bil kriv oz. sokriv, da sem se v situaciji znašel, ker nisem prej ukrepal ali prej videl problema … ampak po bitki smo alhko vsi generali, če bi pa še enrkat stali v tisti situaciji (z znanjem kot mso ga imeli v dani situaciji in občutki (ki jih radi kasneje pozabimo ali spremenimo – ena zanimiva psihična reč), pa bi verjetno odreagirali čisto enako, ne glede na to, kako se sedaj prepričujemo, da bi ravanli drugače … in to je, kar si nočemo priznati, da obstajajo možnosti do trenutka, ko smo se odločali, ko smo enkaj naredili (se odločili dokončno), od takrat pa obstaja samo še ta možnost in nobena druga …
Ja, ampak te je samo streznil… Ozdravljen pa očitno še nisi, drugače ne bi take neumnosti zapisal.
Kaj meniš o mojem mnenju, da so zdravilci in zdravitelji raznoraznih zasvojencev hujši kriminalci kakor tisti, ki duhovnim lenuhom raznorazne droge prodajajo? Vključujem tudi vere.[/quote]
Pojma nimam ali sem ozdravljen ali ne. Nekdo se je spomnil in zapisal, da so narkomani alkoholiki in da si bolan celo življenje. Pojma nimam, vem le to da od 92. nobene droge ne uživam. Pravilno se baje reče zazdravljen. S tem se ne obremenjujem sem ali nisem bolnik. Pomembno mi je, da sem našel smisel življenja, pa čeprav intelektualno nazadnjaško, pomembno je, da drog ne konzumiram, ker mi jih ni potrebno. Imam svojo življensko motivacijo in mi dol visi kaj menijo drugi o meni.[/quote]
točno tako vilid, ne gre se za to, ali je nekdo zdrav, bolan ozdravljen … gre se za to, da se vsako minuto svojega življenja zavedaš odgovornosti do sebe in skrbiš, da ne boš padel … se pravi, če danes skadiš ti eno travco, da veš, opa tole je bilo zdaj čisto dovolj …
poglej tudi zdravi ljudje lahko zbolijo (mislim na odvisnost) … torej vsi smo enaki in vsi imamo možnost za vse … gre se za to, da se ne predamo življenju (mislim, da gola resnica hoče to povedat s to duhovno lenobo) in da se tudi v težkih trenutkih zavedamo, kaj ni pravilna pot za reševanje …
torej, v upanju, da bova in jaz (še nikoli odvisna) in ti (zazdravljen odvisnik) ostala tako kot sva danes – čista 🙂 no ja, jaz še vedno kje letno enkrat ali dvakrat z možem skadim eno đolico 😉
Sory, se ne morem strinjat. Kloni človek prav zaradi lenobe. Duhovne lenobe… Dotični zadetek se je očitno še do dandanes ni losal, zato mora svoja preteka dejanja opravičevati z brisačami s katerimi so mu brisali možgane.
Tako ste zadeti od vsega preveč, da preprosto ne doumete, da je zdravljenje narkomanov tako velik biznis kakor proizvodnja in dilanje mamil. Vi ste le pacienti zdej enemu zdej drugemu sistemu…[/quote]
načeloma imaš prav … ampka ni pa čisto vedno tako … duhovna lenoba je lahko utemeljena, lahko pa je nekaj čisto drugega …
v nekaterih hudih življenjskih stiskah (ko morda ne dobiš niti pomoči), je malo površno nekoga označiti za lenega … kajti včasih se zgodi, da ljudje poskušajo priti iz svoje spirale težav, pa nimajo prave pomoči (poglej to je v sloveniji čisto nekaj normalnega, ker prava pomoč še vedno pomni en velik nič, dokler ni kritično, takrat te pa osebni zdravnik nabaše z antidepresivi, namesto da bi dal napotnico za psihoterapevta – samoplačniško si pa marsikdo v srednjem in nižjem sloju ne more privoščiti) … saj ponavadi takšni, ki so se prej borili za sebe in pod uhdim pritiskom klonili, taki ponavadi, ko končno dobijo pravo pomoč tudi pridejo ven … sicer celoten potek pusti še vedno neke posledice, ampak je razlika med tistimi, ki so dejansko leni in tistimi, ko imajo enkrat vsega preveč in psihično ne zdržijo … veš, ljudje niso roboti in računalniki (pa še ti se sesujejo, če pride do sistemske napake), zato ne moremo okvrino posplošiti, da so vsi leni, ker ne zmorejo …
vsekakor pa vem, o čem govoriš – žal je takih primerov vedno več zaradi permisivne vzgoje … ker ljudje ne vidijo smisla življenja, so animirani, in sami zato čisto nesposobni najti neko nalogo, ki bi jih osrečevala … ali pa prisiljeni skozi prepotente starše … in zabredejo pregloboko … tukaj pa tudi pri meni ni milosti, lenobice male 😉
glede na vilidove komentarje na monu, pa se mi zdi ,da je človek, ki dandanes marsikaj gleda skozi humor, verjetno res nekaj hudega dal skozi, in ni bil samo len, temveč je enostavno preveč se poklapalo nanj v nekem trenutku – slovenija pa tako vemo, kako to rešuje …[/quote]
Pri meni je manjkala osebna zrelost, neodgovornost do življenja, čeprav na zdravljenju so bili tudi intelektualci, doktorji, odvetniki, vojaški piloti, duhovnik, sodniki, skratka elita z možgani.
V treh leti šole življenja sem temeljito prečesal mojo preteklost, nato sem lahko začel delat na sebi za prihodnost. Se mi je obrestovalo in sem vesel.
Imam pa več obrazov, humornega, primitivnega, tudi strogo discipliniranega in se potrudim čim bolj intelektualno razumnega. Odvisno je od situacije, kakšnega uporabljam.
En nasvet, golo resnico moraš znat brat in ne boš nikoli užaljen. Ima svoj slog izražanja, kateri je meni zelo dobrodošel. Vedno sem imel rajši ljudi ki strogo nastopajo, kot tiste ki so me trepljali po rami.
a boldano je argument za utemeljitev duhovne lenobe?[/quote]
hja, težko odgovoriti, ekr najprej morava utemeljiti, kaj je lenoba … lenoba je načeloma zavedno opuščanje obveznosti … (tudi če gre za obveznosti do sebe) …
zdaj pa en tak banalen primer: imaš čas, pa si len in opustiš delo, ki ga moraš opraviti … (ne govorim o odlaganju) … imaš pa delo, nimaš pa časa, ker si preobremenjen z nečim drugim (drugim delom) in to delo zanemariš – sicer je slabo, ampak veš, da si ga pripravljen opraviti takoj, ko bo možno …
no nekak tako naj bo tole razlaga … duhovna lenoba je, ko človek ve ali se mu zdi preko svojih občutkov, da bi moral nekaj na sebi, na situaciji narediti … če je odgovoren do sebe – še na to sva pozabili – ker mnogi žal danes niso naučeni biti odgovorni do sebe … torej, potem opustiš, da bi osebno rastel ipd (tukaj moraš spet izvzeti posameznike z nizkimi sposobnostmi, ker tega žal enostavno niso sposobni dojemat) …
potem imaš pa na drugi strani nekoga, ki skrbi za sebe, se odgovornosti do sebe in drugih zaveda … ampak v nekem trenutku pride do kratkega stika – hude življenjske situacije, ko je človekova psiha enostavno preveč obremenjena, in človek sebe zapusti, najprej miselno, nato pa s posegom po drogah (ki je lahko tudi pretirano gledanje televizije, da ne bomo samo o stereoptipnih drogah) …
sicer zadnji primer še vedno ni dejansko opravičilo, ampak je en rdeč alarm, ko je treba človeku pomagat … da človek pride iz situacije …
zdaj pa koliko poznam priemr (žal ima ena prijateljica teave z očetom, ki se mu je nekaj takega zgodilo, sicer ne posega po drogah hvalabogu, ampak vseeno brede v svoji stiski), je v sloveniji tako … dokler ni kaj hudega, te ljudje zmerjajo, ali govorijo za hrbtom … malokdo ponudi pomoč, v večini ne … ko postane tako hudo, da se že težave kažejo psihosomatsko ali psihično zlomijo osebo (tu ponavadi pride do poseganja po drogah), pride do obiska pri zdravniku … ljudje, ki čutijo odgovornost do sebe – v vsem tem času poskušajo splavati iz situacije, ampak ne zmorejo, ker so sami, ali pa pomoč ni prava … osebni zdravnik je ponavadi prvi, ki samo predpiše antidepresive (kejr imaš spet dve varianti – ljudje posežejo po njih, enim uspe splavat ker so zaradi tega umirjeni, nekaterim to živce še bolj zrahlja; druga skrajnost, ki je pa v slvoeniji po mojih opažanjih prav tako pogosta pa je tiho odklanjanje predpisanih zdravil, kar povzroča še večje psihične zablode – pa da smo si na jasnem, to je zato, ekr pri nas še vedno velja, da je človek že kar tisti stereotipski norec, če jemlje antidepresive – ki pa za moje pojme sploh ne bi smeli biti prva rešitev) … okey, druga zadeva je – psihoterapija (ne psihiater, ker če antidepresivi ne pomagajo oz. človek še huje zabrede, se pri nas stroka takoj odzove z obiskom in napotnico psihiatra – ki pa na žalost je spet zdravnik z zdarvili in ne psiholog z znanjem psihosomatike – kar je recimo v nemčiji zelo razvito) …
samoplačniška možnost psihoterapije je pa tako redko dosegljiva za večino tistih, ki imajo težave … in tu se pri slovencih spet pojavlja nov problem – ljudej ne sdelujejo ali težko sodelujejo s svojimi strokovnjaki, če seveda pride do psihoterapije, prvič zaradi okolja, ki ima spet te ljudi za popolne norce, drugič, ker so v psihoterapiji sami (v večini primerov), sorodniki oz. enako prizadeti v situacijah, se ponavadi prav tako distanciarjo od osebe, s aktero bi morali sodelovati (v večini spet zaradi javnega salbega mnenja o tem, kaj je psihoterapija) …
zadeva je precej obča, še vedno obstajajo ljudej, ki zabredejo po nepotrebnem, je pa vedno več takih, ki drugače ne znajo … sem pa že napisala, če so ljudje že prej odgovorni do sebe, bodo splavali …
p.s. pa še pozabila sem na nekaj, kar smo decembra govorili o eni temi … poškodbe glave so ena taka pereča zadeva … dostikrat ljudje po kakih poškodbah glave postanejo čsito drugi ljudje oz., se nekaj zgodi v njih … poznam en kup ljudi, katerih življenje je poškodba glave kljub navideznemu okrevanju prinesal pekel v življenje njih samih in njihovih bližnjih … tu pa žal ne moremo govoriti ne o kaki neodgovornosti do sebe, ne lenobi … je enostavno fizična poškodba, ki spremeni marsikaj in se je ne da popraviti …
načeloma imaš prav … ampka ni pa čisto vedno tako … duhovna lenoba je lahko utemeljena, lahko pa je nekaj čisto drugega …
v nekaterih hudih življenjskih stiskah (ko morda ne dobiš niti pomoči), je malo površno nekoga označiti za lenega … kajti včasih se zgodi, da ljudje poskušajo priti iz svoje spirale težav, pa nimajo prave pomoči (poglej to je v sloveniji čisto nekaj normalnega, ker prava pomoč še vedno pomni en velik nič, dokler ni kritično, takrat te pa osebni zdravnik nabaše z antidepresivi, namesto da bi dal napotnico za psihoterapevta – samoplačniško si pa marsikdo v srednjem in nižjem sloju ne more privoščiti) … saj ponavadi takšni, ki so se prej borili za sebe in pod uhdim pritiskom klonili, taki ponavadi, ko končno dobijo pravo pomoč tudi pridejo ven … sicer celoten potek pusti še vedno neke posledice, ampak je razlika med tistimi, ki so dejansko leni in tistimi, ko imajo enkrat vsega preveč in psihično ne zdržijo … veš, ljudje niso roboti in računalniki (pa še ti se sesujejo, če pride do sistemske napake), zato ne moremo okvrino posplošiti, da so vsi leni, ker ne zmorejo …
vsekakor pa vem, o čem govoriš – žal je takih primerov vedno več zaradi permisivne vzgoje … ker ljudje ne vidijo smisla življenja, so animirani, in sami zato čisto nesposobni najti neko nalogo, ki bi jih osrečevala … ali pa prisiljeni skozi prepotente starše … in zabredejo pregloboko … tukaj pa tudi pri meni ni milosti, lenobice male 😉
glede na vilidove komentarje na monu, pa se mi zdi ,da je človek, ki dandanes marsikaj gleda skozi humor, verjetno res nekaj hudega dal skozi, in ni bil samo len, temveč je enostavno preveč se poklapalo nanj v nekem trenutku – slovenija pa tako vemo, kako to rešuje …[/quote]
Pri meni je manjkala osebna zrelost, neodgovornost do življenja, čeprav na zdravljenju so bili tudi intelektualci, doktorji, odvetniki, vojaški piloti, duhovnik, sodniki, skratka elita z možgani.
V treh leti šole življenja sem temeljito prečesal mojo preteklost, nato sem lahko začel delat na sebi za prihodnost. Se mi je obrestovalo in sem vesel.
Imam pa več obrazov, humornega, primitivnega, tudi strogo discipliniranega in se potrudim čim bolj intelektualno razumnega. Odvisno je od situacije, kakšnega uporabljam.
En nasvet, golo resnico moraš znat brat in ne boš nikoli užaljen. Ima svoj slog izražanja, kateri je meni zelo dobrodošel. Vedno sem imel rajši ljudi ki strogo nastopajo, kot tiste ki so me trepljali po rami.[/quote]
veš, ne gre za intelekt – odgovornsot do sebe imajo lahko tudi manj izobraženi in inteligenti ljudje (razen tisti z res nizkimi sposobnostmi, so pa spet razred zase) … itak, da ima člvoek več obrazov, kljub temu pa življenje gre naprej … včasih so otroške travme in zlorabe razlog za marsikaj … samo nisem hotela, da gola resncia preveč posplošuje, ker gre za res kompleksne stvari v večini, kadar govorimo o odvisnosti … in zakaj pride do tega, da človek sebe zapusti … najlažje je kriviti sebe in druge … težje pa je priznati, da včasih pride splet okoliščin oz. toliko hudi pritiski, da človek obupa … in predvsem sem hotela opozoriti ,da ni vse tako rožnato, kot se zdi, in da velikani izkoriščajo prav to nesrečo navadnih ljudi, za biznis z drogami, no ja pa tudi z zdravljenjem – niso vsa zdravljenja kompetenta … (kot vidim pri tebi je bilo – suepr!)
predvsem pa pri nas preventive ni … pa saj te nikoli ne more biti 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, bi bilo preveč idealno … gre za to, da si pomagamo vsi skupaj, pa tudi da se ne obtožujemo …
Joj tatinka, reci tvojemu staremu da je CAR! Dober je, da te prenaša… To cel špeh pišeš na preprosto resnico kaj je duhovna lenoba. Nič dugega, kakor človeku se ne da živet. In ker se mu to ne da, potem ne uporablja niti razuma posledično zadovoljuje čustva po liniji najmanjšega odpora. Na, pa še to je preveč napisano…
Drgač je pa človek=duša, telo razum in čustva pa so le orodja da se duša fura sem in tja…
V prispodobi: mašina školjka in štromarija vse skupaj povezano v celoto je avto, njegov šofer je pa duša=človek.;))
Zadetki tipa Vilid so bili servisirani na nivoju sestavnih delov avta, šoferja pa ni nihče naučil lastne vrednosti. Zato še zmer piše neumnosti kot jih…;-)))
Točno tako je, ne gre za itelekt. Ker intelekt je nabildanost/kondicija razuma. Razum pa le orodje za?
Ne morem pa se strinati za tiste v oklepaju, kajti pisano je; ” modro je vedeti manj.”[/quote]
vse v zmernem … tisto v okelpaju pa omenjam ljudi z nizkimi sposobnostmi – in tukaj ne gre za tvoj rek – ker to gre za ljudi, ki živijo že skoraj samo po nagonih … žal jih je kar nekaj med nami, čeprav si zatiskami oči skozi humanistične pravice za vse … govorim o tistih, ki uspejo po naših slabih kriterijih zapustiti posebne programe osnovne šole, ker so imeli srečo, da niso šli v oddelčne skupnosti, kar jim pa zagotovi pravico do prejemanja socialne pomoči, življenja pri starših ali socialnih stanovanjih in rojevanja otrok – mnogo bi jih pa moralo biti pod varovanimi nštitucijami … vem, da se tole zdajle grozno bere, pa da še vmes poudarim, da ne gre za vse, ki končajo posebni program (so med takimi tudi tisti, ki bi kamot naredili normalno oš, pa zaradi domačih razmer ali staršev ne morejo – ponekod so pa starši ki kljub nizkim in mejnim sposobnostim opremijo otroka skupaj s šolo za normalno življenje); ampak dejansko to obstaja, pa si lahko zatiskamo oči koliko hočemo – in pri takih posameznikih ne moreš vplivat z nobeno delavnico ali soebnostno rastjo na njih, ker tega enostavno ne dojemajo …