Druga prilložnost …
Dobro jutro, dragi prijatelji.
Sinoči sem bila prepozna, da bi vas še ulovila
za kratek klepet in ti, ljubi zajček, bi mi res že
lahko dal navodila, kako se na klepet pride, res,
potem bi pa na klepetu skupaj noreli pozno v noč … ko vse že mirno spi in samo lunica sveti, sveti in meni se zdi, kot da samo meni sveti … in mi govori, govori, govori …
Pred dvema ali teremi dnevi sem na TV gledala neko nadaljevanko, mislim da je bila to Veter v hrbet.. Učitelj je pripovedoval učencem modrosti in med drugim dejal:
“Življenje nam vedno ponudi drugo priložnost, če smo le dovolj vztrajni. Najboljši na startu pa ne pomeni nujno prvi in najboljši na cilju.”
Uf, kako sta mi ta dva stavka ostala v spominu, neverjetno, ne gresta in ne gresta mi več iz glave. Še zlasti zato ne, ker sem, kot je enkrat dejal ježek, uporabila to tujo pamet in razmišljala z njeno pomočjo in sem uporabila prav te besede, ko sem prijateljici, katere deček ni prinesel domov spričevala, ki bi se ga človek lahko veselil, skušala pomagati prebroditi tisto njeno tiho žalost in potrtost, ki bi lahko potegnila vase njo in njenega sina. Oba sta bila namreč zelo potrta in žalostna, tudi deček, ki mu ni bilo vseeno, vendar je bil ubogi in nebogljen, težave so se jima kopičile in kopičile, oče ju je zapustil in še danes sem prepričana, da se del tega odraža tudi na dećkovem šolskem uspehu, saj je imel očeta rad, bil je navezan nanj, spoštoval in cenil ga je …. on pa je šel in ju pustil sama.
Težko mi je zanju, prijateljici sem skušala prav z gornjima dvema stavkoma dopovedati, da se bodo črni dnevi počasi jeli spreminjati, da se bo njuno življenje, če bosta dovolj vztrajna sprevrglo v novo, drugo priložnost. Otrok je pač razred izdelal in če ne blesti, za to zagotovo obstajajo razlogi, s katerimi bi se nujno morala soočiti in jih razčleniti. Zato sem jo prosila, naj nikar ne otežuje življenja otroku še z očitajočimi pogledi in trpečim izrazom na obrazu. Skušala sem jo potolažiti in ji dopovedati, da bo deček naslednje šolsko leto zagotovo uspel popraviti, kar je v tem letu zamudil, da se bo zagotovo trudil, da sebi in njej, pa tudi očetu, ki ju je zapustil dokaže, da slab start še ne pomeni nujno tudi slab vstop na ciljno črto. Deček bo ob pravi psihični in drugačni podpori naslednje šolsko leto najbrž lahko drugače pristopil k nalogam, ki ga bodo čakale, če se bo tudi mati potrudila in delala z njim, namesto da bi svojo žalost in nebogljenost utapljala v lastni bolečini, skrita očem in odmaknjena od sina.
Kako težko je v takih trenutkih biti pameten in najti pravo besedo, če jo je pravzaprav sploh možno. Kako težko je v trenutku, ko se nekomu podira svet, graditi na ruševinah neko novo upanje. Pravzaprav je to v bistvu celo nemogoče: najprej je potrebno pospraviti ruševine, jih deponirati stran od kraja, mesta in časa njihovega nastanka, stran od oči, ki bi na te ruševine vedno znova gledale kot na neuspeh. Šele ko bo prostor spet čist in splaniran, se lahko človek ob ponovnem poizkusu seveda nadeja ponovni gradnji in postavitvi trdnejših temeljev. A biti mora res dovolj vztrajen in zgrabiti novo priložnost z obema rokama. Če pa priložnosti ne zgrabimo, ne moremo vedeti, ali nam bo nova gradnja uspela ali ne.
Da, težko je biti pameten, ko imaš streho nad glavo, ko imaš stvari kolikor toliko pošlihtane, težko je deliti nasvete, težko je ponujati roko in peljati človeka čez težavo, ko se še ne more prestopati. Potreben je čas in samo roka, ki se je je moč oprijeti in z njeno pomočjo morda narediti prvi korak. Potreben je še čas, ki bo v človeku sprožil silo in željo, da se prestopi in zapusti mesto, ki mu ne ustreza več. A koliko je ljudi, prijatelji, koliko je ljudi, pripravljenih dandanes nekomu držati roko in čakati, kdaj jo bo nekdo uporabil, da si bo z njo pomagal ?
Da, druga priložnost je dana, zagotovo je, in velikim je tudi dana moč in vztrajnost, da jo zgrabijo in izkoristijo, žal pa so tudi taki, ki slepo in brezčutno stojijo in pustijo vsem priložnostim, da gredo mimo, ne da bi iztegnili roko in jo zgrabili, vsaj eno … eno samo…. samcato priložnost …. ki bi jim vlila nove moči in sile, ki bi jih pahnila naprej …..
Dobro jutro prijatelji, še enkrat, tokrat bolj veselo in nezamorjeno, tokrat še vedno z zvenom tiste pesmice v ušecih, ne glede na čas, ko se jo prepeva: Rudolf z rdečim nosom, najlepši jelen je, Rudolf z rdečim nosom. ……
Ja, ko mede, mede, in ko začne mesti Janiju, zajčku, muci in še komu, potem ta snežni metež počasi zajame vse … vse ….. čisto vse…. in zdaj mede tudi meni ….
Dobro jutro Mariči in ostali…..
Dobro jutro Jani :))))))
Prav je, da obstaja še druga priložnost. Vsak sam pa odloča, kadar pač lahko, če jo in komu jo bo dovolil izkoristit v njegovem primeru. Jo zaslužimo / jo vsi, vsak ???
zajček je zelo utrujen od včeraj ponoči. Bilo je prekrasno, Rudolf, muca , Jani in jaz 🙂
moram it počivat, res, sem ” kaput ” !
” kako lahko je nora noč “.
Res si jo vsak zasluži, Jani . Ti si dobro bitje , bi vsem vse odpustil…
zajček mora sicer delat, ampak bo težko z meglo v glavi….
menda je bilo kuhanega vina premalo in vode preveč, zdaj pa imam…
so pa tele vaške gostilne z krasnim domačim vzdušjem, res tako otožno lepe in prisrčne v božični noči……..
se pojavim tuki, ko in če se znebim megle :))))))))))))))))))
ZTLC!
UHAAAAAAAAa Marija..tale tema je pa ravno…..hmmmmmm zame!!
Danes je zame pomemben dan,hja..pa ne vidim naprej,pa ne vidim kako naj rešim stvari,da bo steklo vse lepo in prav.
Uha,ko bi mi nekaj padlo na glavo in i pokazalo jasno pot.Včeraj sme cel dan tuhtala,razbijala..premišljevala..da me je od vsega začelo kar boleti.Arešitve tiste prave ni in ni bilo.Tudi zajček je tuhtal z menoj..hvala zajček hvala……hmmmmm še sedaj se mi nič ne bliska v tej moji buči…bom še malo počakala…in tuhtala in tuhtala..pa tuhtala…
hmmm a tolk časa vas ne bo?? Kaj pa jaz..uha bemti…se mi betica napol odpira…bom kr pela..poluuuuuuuuuuuuuuuuudječu..pooooludječu…..majko,sveto…zakaj je life tolk zakompliciran..???!!!Nč ne kompliciram a tako je!!!
Ja, muca moj, ko bi ti le lahko pomagala, kakorkoli,
morda samo s tem, da bi skupaj s teboj .. tuhtala,
da bi skupaj s teboj skušala najti par primernih besed,
stavkov, par načrtov, kakorkoli že, ko bi ti le lahko
kako pomagala, pa ne vem kje in s čim ti smem in morem
pomagati.
Srčno upam, res srčno, da boš po vsem tuhtanju tudi dotuhtala. In srčno upam, muca naša, da bo danes tudi ostal pomemben dan zate, da bo ostal pomemben zato, ker ti bo prinesel tisto, česar si želiš, čemur se nadejaš, kar bi rada, da ti ta dan prinese … prinese naj ti tistega uspeha in zadovoljstva, da se bomo zvečer vsi s teboj vred veselili…. ali, ako tega kljub željam ne bo, muca, pridi na neta potoži se nam, bomo pa skupaj žalost utapljali v krigli pivička in ob nostalgičnih Srebrnih krilih in Novih fosilih etc.etc.!
Tako, muca, drži se!
.. se vam javljam, da sem še živ, da pa nimam na žalost čisto NIČ časa ne za branje ne za pisanje na forum. Roki me bašejo in do konca meseca mam totalno frko, še popoldne bom moral delati. Se mi maščuje, ker me ni bilo v ponedeljek.
V toplicah je bilo neznosno vroče, voda pretopla, gužva prevelika, tako da jaz kaj dosti nisem imel od tega. Je pa zato mala toliko bolj uživala in bila ves čas v vodi.
Želim vam čimhladnejše dneve, veliko sončka, veliko ljubezni.
Jani, živjo 🙂
Veš, ko smo se prvič hecali na netu, se spomniš bila je moja tema o snegu pa to. No, povod za njo je bil, ko sem takrat srečala prijateljico, pa jo vprašala kako je kaj. In mi je odgovorila :” Veš, malo slabše sem finančno, ni namreč vsak dan božič “.
Tak odgovor sredi poletja, se mi je zdel hecen. No, pa jo danes srečam popoldan, se peljem mimo in ji zavpijem : ” Srečen božič “, ter odpeljem dalje. Toliko sem še slišala, kako jo je zvil dobesedno smeh !!! Tudi mene !
Saj veš, če je le kje možen smeh, sem rada zraven 🙂
No, malo sem ti le lahko delala družbo, ja, ampak bilo mi je v veselje 🙂
In, ne, ni bila diplomatska :))
ZTLC !!!!!