Najdi forum

Splash Forum Starševski čvek Drugi otrok???(po osmih letih)

Drugi otrok???(po osmih letih)

Zadnje čase veliko razmišljam o drugem otroku. Minilo je že skoraj sedem let od prvega, ki je bil naravnost katastrofalen-vse je šlo narobe.
Strah pred takimi bolečinami, predvsem po porodu…groza.
Pa še velikokrat pomislim na neprespane noči, vse možne bolezni, ki smo jih preboleli, reakcije na ceplenje….in potem se kar ne morem odločiti, ker sedaj sem vse to dala skozi in ne vem če sem pripravljena se odreči luksuzu, ki ga imam sedaj, ko je otrok že v šoli.
Za vse mamice, ki ste imele med enim in drugim otrokom razlike več kot 6 let:
Ali ste načrtno naredile tako razliko? Kakšen je bil drugi porod v primerjavi s prvim? Ali je katera, ki je imela grozen prvi porod in je zaradi tega odlašala in odlašala…in se na koncu le opogumila? Kakšen pameten nasvet za premagovanje strahu?

pri nas je 6 let razlike… ne načrtno ampak tako je naneslo.

prvi porod … grozljivka … danes vem da sem večino bila kriva sama … v glavi ni bilo vse pošlihtano … po petnajstih urah ležanja so mi delali vakum … ker se mali ni spuščal in je bil že v hudi stiski…. jasno so mi potem še posteljico strgali in potreben je bil operativni poseg … šive sem čutila do srede hrbta še vsaj dva meseca … še danes jih … čeprav sem bila v drugo tudi šivana … teh ne čutim … še vedno čutim one prve 🙂

v glavnem … težko sem si opomogla po porodu … pa nismo zaradi tega tolk časa čakali na drugega …

pri drugem je bila nosečnost totalno psihično breme … porod nekaj najlepšega kar sem doživela … mali pa tako sonce da ni za govort 🙂

danes ko sta dva … in je toliko razlike … se mi zdi super … nikoli ne bosta vrstnika v igri … vprašanje če bosta kdaj (v mladosti) imela skupne ‘probleme’ … se pa lepo ujameta … tavelik mi velik pomaga … v tem času se je naučil ogromno … o spočetju, nosečnosti, porodu, dojenčku, da pač ni več on edini in glavni in take stvari ki jih opažaš pri edinčku 🙂

nam je neskončno lepo 🙂

B.

Te ne razumem, a se ti zdi prvi otrok katastrofalen, ali porod. Če se ti zdi otrok, potem se raje ne odloči za drugega.

Sicer pa sploh ne vem, zakaj razmišljaš o še enem otroku, če že zdaj vidiš le težave. A te kdo sili, a kaj? Očitno si ga ti ne želiš.

Barbara, tale tvoj odgovor je pa kot da bi sebe brala. A mi zaupaš, kok si bila stara pri prvem? Sama sem bila namreč 20 in mislim, da sem nalogo materinstva vzela preveč resno (komplicirala sem 100 na uro).

MISLIM, DA NIČ ODTEHTA VESELJA Z OTROKOM. SAJ SE VSE TAKO HITRO POZABI. MI IMAMO MED NAŠIMA DVEMA SONČKOMA 10LET RAZLIKE. JAZ SEM BILA STALNO PROTI DRUGEM OTROKU, PA NE BI SEDAJ ZAMENJALA ZA NIČ NA SVETU.
RES SMO BILI PREJ MALO BOLJ NA FREE SEDAJ PAČ UŽIVAMO V SREČI Z NAŠIM MALIM.

LE POGUMNO IN VELIKO SREČNIH TRENUTKOV.

pri prvem … 25.

Za Vilo malino: Kako bi bil pa otrok lahko katastrofalen? Valda da POROD!

Ja poglej si stavek, ki si ga napisala!

mi bomo po moje imeli ene 8 let razlike, zaenkrat si namreč še ne predstavljam drugega, čeprav si ga želim
je pa tako – bi skoraj raje, da bi po nesreči zanosila, res, pri prvem je bilo vse skupaj spontano, nisem vedela, kaj naju čaka, kako bova živela, preprosto želela sva si ga in sva rekla, kar bo pa bo … zdaj pa si ga sicer želiva enkrat čez nekaj let, ampak … stvari preveč racionalizirava – kako bo s službo, kako bomo zidali, kaj bomo, a bo zdrav, a …. ah, plavala bi že, ampak zaenkrat se bojim skočiti noter :)))) zanimivo, a ne? Pa mi je biti mama nekaj tako super!
T.

Sicer me pozanate, a se danes ne bom podpisala (to sem storila prvič in obljubim, da v bodoče ne bom prakticirala).
Imam 2, z dve leti razlike in na tihem bi rada še enega. Ko zdaj gledam ta velikega in se spominjam, kako je bilo, se spominjam samo lepih stvari. Nekako že dobiš potrebno energijo, da pošlihtaš še tiste, malo manj prijetne stvari.

Vem, da bi bilo zelo egoistično govoriti o lastni utrujenosti, denarju in podobnih vidikih, če je na drugi strani življenje, ki ga lahko podariva. In to življenje bo nama dalo neskončno več kot midva njemu.

Pa da ne bo nesporazuma – nisem ena super mama. Priznam, da sem velikokrat utrujena, brez volje, totalno izmozgana, da si včasih tudi za trenutek zaželim, da bi bila z možem še vedno sama (to je le trenutno), a če podledam čez vse to in potegnem črto bi bila rada, če le Bog da, še enkrat mamica.

LP

Tečka, oprosti, ampak preberi, kaj si napisala, pa boš videla, da nisem zastonj napisala tega, kar sem.

Mislm…kaj že?

še enkrat … prej se mi je naredila gužva 🙂

jaz pravim da če si res želiš … potem ne razmišljaj kaj dosti … jaz sebe nimam za nek materinski tip ženske … sem tudi en velik egoist … priznam 🙂 … ampak mislim da mi gre vloga mame kar ok … sploh zato ker je tudi partner super oče … in vse kar lahko rečem je to … da mi je lepo tako kot je 🙂
jasno se zgodi da imam vsega polno glavo in to … bi se vsedla na prvi avion in šla kam daleč za več mesecev … sama :)) samo te želje zlo hitro minejo … ful sem srečna da imam oba miškota … če bo kdaj še kakšen, ga bom pa tudi zelo vesela 🙂

pa še nekaj … pri drugem nimaš časa komplicirat 😉

B.

O Barbara vidm, da imava kar nekaj skupnih točk:=)

he he … med drugim poznam kar nekaj ljudi ki bi mene označili s tvojim nikom :))

Pri nas je 6 let 2m razlike – tako kot pri barbari*. Lani smo imeli prvošolčka in novorojenčka. Kar načrtno bi lahko rekla. Sicer je želja gorela že 2 leti, ampak situacija je nanesla, da zdaj pa bi že zares lahko. Moje prve besede po prvem porodu so bile: NIKOLI VEČ in prva misel, ko sta se pokazali dve črtici: JOJ POROD, LE KAKO BOM TO PREŽIVELA.
Skratka drugi porod je bil milina napram prvem, k sreči je detece malo pohitelo in bil malo lažji.
Nosečnost sem težje prenašala, ker sem bila do konca v službi, poleg tega pa toliko starejša (33). V veselje pa mi je bilo, da je našega starejšega toliko zanimalo o novem članu v trebuščku. Z nami je šel na Uz, dekompresijo, ma merilnem traku sva gledala koliko je že zrasel. Zdaj sta velika prijatelja in zelo si je že želel, da bi mali prišel k njemu spat v sobo. No zdaj že 3 noči spi pri njemu. Sama pri drugem dosti več dežuram ponoči, ampak saj bo tudi to minilo, navsezadnje to počnem zadnjič in ni toliko naporno. Bolj nas ta hip zdelujejo bolezni in parkrat smo se kar presrašili ko je mali zakuhal na 39,6. Vem, da nam bo še zelo pestro, saj tale drugi sine kar kaže močno voljo po “vladanju”.
Zdaj je moje življenje izpolnjeno in upam, da nam bo naklonjeno čimveč zdravih in srečnih dni in let.

Glede drugega poroda se je tokrat mož izkazal za mnogo bolj koristnega kot prvič, sam razlaga, da ti prvič ni čisto jasno zakaj točno gre, zdaj v drugo pa me je usmerjal in dihal zame in tako je minilo kot je in imam ta drugi porod v najlepšem spominu in da nisem bila spet rezana pa se mi zdi največji čudež. Po porodu sem bila kot roža in počutila sem se neverjetno polna energije. Moj je prej ves čas govoril, da verjame vame, da bom opravila tako, da bo malemu najlažje in da sem že đomba.

Sama imam razliko 14 let, sicer nenačrtno, ampak lahko povem, da je super.Razlika med nosečnostjo je bila, ker sem imela nekaj problemov, toda ni mi žal, da sem se odločila za tega otroka.

Ej, točno tako sem razmišljala tudi sama!!Ne morem verjet.
Mi imamo razliko 7 let-Super se obnese-res pa je da sem non stop nabolniški!!
Tudi jaz sem imela prvi porod težak in skoraj usoden,ampak na koncu je bilo vse ok.Rekla sem nikoli več!!Ravno zaradi poroda sem odlašala-NAPAKA!!!Ko bi vedela kako sem malega lahko rodila bi ga že veliko prej načrtovali!!
Rodila sem v 2 urah-ampak z dosti bolj bolečimi popadki kot prvič.Ti pa povem da bi tako rodila komot še kašnega.
Sploh ne razmišljaj tako.ne čakaj!!
1 porod je bil zame prava drama,drugi pa kot v sanjah!!RESNIČNO NE BOJ SE IN HITRO NAREDITA ŠE ENEGA!!!
SREČNO!!

Pozdravljena!

Naša dva sta razlike 5,5 let. Sicer bi bila razlika manjša, pa več kot dve leti nisem zanosila. Prvi otrok je bil naporen, da ne vem kaj. Veliko je jokal, skoz mu nekaj ni pasalo. Do njegovih dveh let sem trdila, da nobenega več. Pa smo si nekako zaželeli, da bi imel bratca ali sestrico in smo se odločili za drugega. Zopet en naporen otrok, pa vendar je v drugo lažje, ni takšen šok, vse nekako jemlješ drugače. Edino kaj mi ni fajn, da sta toliko narazen je, da sta kot dva edinčka. vsak ima neke čisto svoje interese (velika starostna razlika). Tako, da smo se sedaj, ko je mali star 2 leti odločili še za enega.
Moja soseda pravi, da če bi imela ona tako napornega dojenčka, kot je bil naš prvi, zagotovo ne bi imela več nobenega. Jaz pa nekako pravim, da iz nič ni nič in da za vse se je pač treba max. potruditi.
Želim vam, da bi se opugumili in dali prvorojencu priložnost okusiti biti bratec. To jim veliko pomeni.

LP. Ivana

Ej sej ne morem verjet, kok ste mi dale poguma. Ja res se bo težko odločit za drugega, ko teje prvi totalno izmozgal. Ampak kot pravite, vredno je poskusit! Sem včeraj poslala mesič moji polovici in ga je kar na rit vrglo, ne more verjet, da sem začela razmišlat o drugem (za keterega sem govorila, da ga nikoli ne bo)!

New Report

Close