družina, dom, kariera?

Punce, zanima me nekaj. Čemu dajete v življenju prednost…partnerju – domu in družini ali karieri? Osebno se mi zdi, da so karieristke posebne vrste žensk. In da se njihova ženskost v krogu bližnjih kar nekako izgubi. Kaj mislite o tem?

lep sončen dan vsem

zebra

Jaz mislim, da vsaka ravna po svojih občutkih. Obsojam samo tiste, ki si “omislijo” otroke, potem pa so le-ti prepuščeni babicam, varuškam, tetam, ker so njihove matere cele dneve v službi.
Najbolj me motijo tudi izjave (najbolj pogosto jih dajejo misice), da si želijo postati dobre matere in uspešne poslovne ženske. Kako skregano med seboj. V današnjem svetu je ženska prisiljena v spopad z moškimi, če hoče uspeti, kar pomeni, da se mora nenehno dokazovati in to 3x bolj kot moški, kar pomeni, da je cele dneve odsotna.

Meni je pomembna družina, v službo pa hodim izključno zato, ker moram. Saj ne rečem, v službi mi ni nič hudega, imam prijetne sodelavce, vendar bi bila raje doma.

Se čisto in popolnoma strinjam z DZ. Meni se celo zdi, da ima vse preveč ljudi otroke zgolj zato, ker jih pač imajo vsi (no, skoraj vsi).

Brez zamere, vendar vidve obedve verjetno hodita v službo zato, ker “morata”, a ne?

Zakaj bi morala biti sposobna in ustvarjalna ženska prikrajšana za družino? Če si oba s partnerjem delita starševstvo približno na pol, bi morala zadeva lavfati tako, da je za vse dobro. Sicer bi pa upravičeno lahko postavili tudi vprašanje, kaj si mislimo o moškem karieristu, ki si ne vzame časa za družino. Za družino sta pomembna oba starša, eden vlogo drugega bolj težko nadomesti.

Vsaka vloga je lepa, biti hkrati mati in družbeno oz. socialno aktivna oseba, hkrati pa urejena in zadovoljna, to je skrita želja vsake ženske, mar ni?

Jaz osebno, niti pod razno ne bi pustila službe. V službi se posvetim delu, uživam v družbi sodelavcev, uživam v delu in se vedno znova trudim svoje delo opraviti če se le da najbolje. Ko se peljem domov v službo ali iz službe v avtu uživam sama s sabo, poslušam glasbo in se popolnoma sprostim, ker uživam v poslušanju glasbe v avtu. Doma pa zavrtim čisto drugi film, posvetim se punčki, (sem samohranilka) igram se z njo, grem z njo okoli, piševa naloge, se smejiva, skupaj pospravljava, skratka… zvečer ko punčka zaspi se pa učim, torej se posvečam sama sebi in svoji delovni karieri. Delam magisterij in imam še nekaj načrtov zase. Najdem tudi občasno čas, da grem s kolegicami na kosilo, ali kavo ali preprosto na en babji čvek…

Ugotavljam, da sem v zadnjem času zelo, zelo zadovljna s tem. POčutim se zelo dobro kot mati, (otroka nisem vpisala na nobeno dejavnost ravno iz tega razloga, ker želim da sva čimveč skupaj – stara je skor 8 let), delavka, prijateljica.

Torej, NE dajam prednost nobeni zadevi, zame se v življenju prepletata vlogi mame, uslužbenke, prijateljice, in upam da še kdaj ljubeče partnerke. Vsaka od teh vlog me izpoljnjuje, me veseli, mi daje energijo in voljo, predvsem pa veselje do življenja!

Jaz ne dajem nobeni zgoraj naštetih panog “prednosti”, ker se mi zdijo neprimerljive. Trudim se zadeve usklajevati, včasih potegne kratko ena stvar, v malo drugačnem obdobju druga. Že samo za primer:kaj mislite s tem, da bi se recimo “posvečala partnerju”. Midva se posvečava eden drugemu, otrokom in jasno osebnostnemu razvoju in tudi karieram. Res pa je, da moj mož ne bi mogel biti npr. z žensko, ki bi bila samo doma, kuhala… sam mi je v šali enkrat rekel, da bi ga to dušilo, pa tudi take ženske ne bi mogel jemati kot enakovredne partnerice. Take ženske ga pač ne privlačijo, posledično potem tud ne bi bilo otrok … :-), oba sva iskala ambiciozne partnerje, hkrati pa nama je seveda jasno kako zelo pomembne so vžiljenju ostale vrednote…
jaz ne bi mogla preživeti v službi, v katero bi hodila samo, ker bi “morala”, jaz imam svoje delo rada, kot imam rada tudi svoj dom, moža, ki se mu posvačem, kot se on meni, skupaj skuhava (beri on) in urediva stvari doma in se oba enakovredno ukvarjava z vzgojo. Hkrati pa ni noben od drugega odvisen…

Pri meni je enako kot pri Eli.

Meni je daleč najbolj pomembna družina – torej otrok in partner! Hkrati pa ne bi mogla biti doma. Že med porodniško sem rada spremljala kaj se dogaja in pomagala v službi, če so me rabili. Ko sem prišla na delo sem zamenjala 2 gesli in začela delati, kot da bi bila samo 14 dni na dopustu in ne 1 leto odsotna. Mene izpopolnjuje, če se lahko kaj novega naučim, ponosna sem nase, ko kakšno težko stvar rešim. To mi je hrana za možgane in mojo samopodobo.
Ampak- ne delam rada nadur, ne hodim rada na dodatne zadeve, ki me zasedajo popoldan. Po službi ko pridem domov, skuham kosilo in se cela prepustim hčerki in partnerju. Takrat mi partner razlaga kako je preživel dan, kaj je novega, kaj ga mori… s hčerko pa se igrava, bereva knjigice, stiskava… To pa je nagrada zame in potrditev, da je življenje lepo.

jaz sem si noro želela otroka, družine kot take (mama+oče+otrok) pa ne. no, rodila sem dva, se kmalu potem ločila in potem se mi je zgodilo, da mi je bila služba na prvem mestu, ker sem morala svojo družino preživet. delala sem skoraj 13 let po 10 in več ur na dan, se še šolala zraven, hčeri pa sta bili kmalu po vstopu v OŠ kar sami doma, ko mene ni bilo, nista bili nikomur breme. zdaj končujeta srednjo šolo in jaz sem ostala doma. pač brez službe. in sem prvič v vseh teh letih, kar skrbim za svojo družino, dejansko doma, imam čas zase in zanju in na novo osmišljam preostanek svojega življenja (ni mi več treba za vsako ceno delat in služba ni več tako pomembna). pa saj sta bili v bistvu moji hčeri vedno moja prioriteta, naša družina je bila zame alfa in omega vsega mojega življenja, samo se je to skozi delo in študij in skrb za preživetje izgubilo. ta občutek.