moja mama je pred leti zbolela za rakom. ko je izvedela, sem živela v tujini.

izvedela je v ponedeljek. moj partner je bil takrat na službeni poti. vsak dan od ponedeljka do petka me je klicala in sva se pogovarjali normalno, kot da je vse v redu. ko se je v petek vrnil moj partner iz službene poti, mi je povedala. ni mi hotela prej, ko sem bila sama doma.

še danes, ko moje mame več ni z nami, mi gre na bruhanje, ko pomislim na te 4 dni, ko se je z mano pogovarjala o vsakdanjih stvareh, tudi jaz sem ji govorila čisto brezvezne vsakdanje probleme – slabo mi je ob misli, kako se je morala počutiti, v sebi na koncu, jaz pa sem blebetala o izpitih, šopingu in podobnih nepomembnih rečeh.

vem, da me je hotela zaščititi. vem, da je imela vso pravico do tega. ampak vsi, ki imamo koga radi, imamo pravico vedeti, saj smo del tega, tudi mi se moramo soočiti z boleznijo, sicer na drugačen način kot bolnik.
skozi vso njeno bolezen, ki je bila neozdravljiva, sem ji stala ob strani in ti 4je dnevi, ko je to držala v sebi in ji nisem mogla biti v oporo, so moj eden najhujših spominov. da sem živela normalno življenje, medtem ko je moja mama bila na dnu.

Mame si želimo, da otrok živi brez bremena naših bolezni, ker bo lahko imel svoje probleme in bo potreboval energijo za takrat. Si bliže zdravju, če veš, da otrok živi naprej, običajno življenje in je zadovoljen s trenutnim stanjem.

…ja težko je mela sem nekaj podobnega,ko sem zanosila sem mela ful bolečine zato sem to delila samo z možem sva se zmenila ko se vse znormalizira povemo otrokoma in vsem skratka po 9 tednih grem na uz sem že skor vesela da vsi zvejo no in kaj je bilo bitja srca kar od nikoder plod je odmrl tako sva zato vedla samo midva da nista bila še otroka žalostna in vem da sem naredila prav zato ti želim vse dobro….