Naslovnica Forum Starševski čvek Družinska situacija…

Družinska situacija…

No pa še nekaj…čez nekaj let boš imel svoje prihodke in boš mami lahko pomagal pri investicijah – seveda ob predpostavki, da bo potem večji delež bajte tvoje enkrat.

Jaz s tem nimam problemov, ker sem mami edina hči in pravzaprav vse kar vlagam v njeno hišo vlagam v mojo “bodočo lastnino”….

Oj,

Jaz bi na vajinem mestu poskušala mamo “pritisnit” z darilno pogodbo se odrečt deležu v njeno korist. Tako se vi2 odrešita bremena, mama pa naj kot misli… si mislim, da tega nebi pustila, se pravi bo mogoče bolj razmišljala v smeri prodaje.

LP in srečno

Glede na pasivnost mame in situacije, ki jo opisuje (dolgovi se nabirajo), jaz svojega deleža ne bi dala njej.
Hitro se lahko zgodi, da bo mama svojo težko finančno situacijo reševala s kakšnimi posojili in hipotekami, ki jih potem ne bo plačevala in bo ostala brez strehe na glavo pa še € za malo stanovanje ne bo…

Po drugi strani lahko pa ona tudi otrokom kot solastnikom nakoplje na glavo ogromne dolgove, če ne bo redno plačevala stroškov. Že zdaj imajo za jurja dolgov in opomine, kmalu bodo začeli hodit sklepi o izvršbi. Kdo bo to plačeval?

Meni se zdi, da je oče tu naredil ogromno napako, da je svoj delež prepisal na otroke, ampak zdaj je, kar je.
Mogoče se bo slišalo preveč kruto, ampak to hišo je treba prodat. Mamo postavit pred dejstvo, če se ne bo strinjala, pa res njej podarit svoj delež.
V nasprotnem primeru otroka tvegata, da bosta zaradi mamine nerazumnosti v življenje že štartala s par tisoč evri dolga in zablokiranimi tekočimi računi, ne samo brez sredstev za nakup stanovanja.

Ne razumem kako bi dolgovi solastnika nepremičnine bili moji?

Se pravi, jaz sem solastnik hiše s svojim bratom. On žnj let ne plačuje položnic.
Upniki kaj? Zahtevajo prodajo hiše?
Ok recimo, da do prodaje pride…
Jaz si predstavljam, da je tako, da polovica € je mojih, upniki se izplačajo iz bratove polovice…

Stroški (komunala, elektrika) so stroški hiše in vseh njenih lastnikov, tudi če ne živijo v njej. A še nisi slišala za primere, ko najemnih ne plačuje položnic, pa pridejo terjat lastnika?
In ne se zanašat na to, da se bodo upniki kar na prvo žogo želeli poplačati iz nepremičnine, ker to čisto predolgo traja. Mnogo bolj enostavno se je usest na tekoči račun in pobirat dol prilive.

Lelee – gre se natanko za to. S hišo je že do zdaj nastalo nekaj izrednih stroškov (če se ne motim obnova napeljav do hiše), ki so znesli nekaj čez 600€. Mama bi lahko dobila nazaj 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} stroškov iz Eko sklada čez nekaj dni nazaj, a je zadevo pustila neplačano. Danes prihajajo opomini pred izvršbo!
Vse morda niti ne bi bilo tako hudo, če bi za zadevo vedeli, tako pa sem kup končnih opominov odkril nekaj dni nazaj. Sprašujem se le, kakšno je dejansko stanje…

Mehanik – lahko mi verjamš da smo zelo dobro pretehtali vse opcije in prišli do zaključka, da hiše gotovo da ne bova potrebovala s sestro. Sam v tem kraju ne živim več 6 let tja in se tja po faksu ne vračam (narava poklica), ostajam v Mariboru, sestro pa čaka očetova hiša, v kateri živi sam. Čemu torej druga hiša? V postavljanje je s sestro ne potrebujema.
Kar pa se tiče pomoči – živim 120 km od doma, med vikendi živim pri očetu, večkrat na mesec pa se oglasim k mami in naredim, kar je potrebno: pokosim, pospravim, pomijem. Da ji olajšam uro, dve. Čudežev žal sam ne zmorem. Zatorej prosim ne obsojaj po krivičenm “češ, kaj pa ti nič ne narediš”. Opazujem okolico in vem koliko otrok se je resnično samih sposobnih spraviti k delu, čeprav jih nihče ne prosi – tako da…

ResidentEvil – kot sem omenil, hiše sam ne bom potreboval, prav tako ne sestra, ker jo že ima(ma). Po očetovi strani bosta najini skupno dve zares dobri nepremičnini, zatorej je ta opcija skoraj odveč.
Da bom pri moči finančni mami pomagati pa lahko traja po najbolj optimistični realni sliki 7-8 let. Kaj do takrat?

6 let je obupovala in jokala prijateljem da preprosto ne zmore več, da je breme preveliko, da se želi vsega rešiti in oditi od tu. Da je v preveliki krizi, da je beda prevelika. Do danes.
Ko pa ji končno strnjeni v eno vrsto ponudimo rešitev in pomoč pa kljub vsem razlogom prične edina vztrajati proti. Ko jo je njena mati vprašala kakšen razlog ima, je bila tiho. Brez odgovorov. Sprašujem se – nehote uživa v lastni bolečini?
Morda je odgovor tudi v tem, da bi z željeno lokacijo bila fakulteta, na katero se odpravlja že 4 leta, v sosednji ulici. Končno bi odpadli vsi izgovori, zakaj se študija ne more lotiti. Dokazati bi mogla, da je sposobna odgovornih odločitev zase, v nasprotnem je tokrat nihče več ne bi imel za žrtev situacije.

New Report

Close