"Duše dvojčice" in ostale škodljive pravljice

Zadnjič sem bil soočen z idejo, da so vsi pari v odnosih, kot si jih “želijo”.. oz. so znotraj svojih zmožnosti. Na nek način so ujeti v dokaj popolno ujemanje puzzle delčkov.. kjer se dvoje polovic sreča in tvori celoto.
 
Zavedal sem se resnice, da tako ljudje dejansko večinoma živijo. Toda, globoko v sebi sem čutil, da je vse to hudo narobe. Tako kot v filmu “Amour” ni prikazane niti sekunde ljubezni (glej: http://stepni.blogspot.com/2013/01/amour-film-michael-hanekeja.html ).
 
Kako reči otroku, da ni Božička?
Ne moreš. Je prekruto.
 
Toda ali smeš to povedati odraslemu?
Mislim, da lahko. Da smeš.
 
Zato sem tudi na idejo o koristnosti so-odvisnosti partnerjev, doživljenjske simbioze manjka, odgovoril: “Da je to lepa romantična pravljica, s katero se lahko tolažiš. Vera, ki opravičuje ujetost.”
Ni pa zato čisto nič svobodna.. drugače rečeno: resnično resnična. Gre za iluzijo!

Da, partnerji se res najdemo zaradi manjkov, zaradi stvari, ki jih skrivamo (za zaslonom, ker jih pač nismo uspeli obvladati, ko je bilo za to čas: v otroštvu, mladosti..).. vendar noben par ne obstane zaradi tega. Čeprav se večina dejansko zagozdi nekje vmes.
Zato sem vprašal: “Je torej koristno, da znotraj para zmaguje minimum?”
Da minimum enega omejuje drugega.. in da minimumi drugega omejujejo prvega. Kar pomeni, da skupaj zmoreta manj, kot sta vsak zase – saj sta skupek omejitev obeh.
 
Sam partnerstvo raje vidim kot nekaj, kar teži k temu, da se oba pomakneta k maksimalnim sposobnostim in imata tako maksimum obeh. To je neprimerno večja svoboda.
In svoboda je življenje.

No, Erich Maria Remarque je to zapisal takole: “Denar je zajamčena svoboda in svoboda je življenje.”
 
Minimum sposobnosti – maksimum sposobnosti
Oboje je seveda romantičen pogled. Idealiziranje. Kjer se pri paru v minimum lahko reče, da se z romantičnim opravičuje omejenost. Zatiranje.
Pri paru, ki si želi doseči maksimum pa gre za romantično odpiranje. Seveda je to ideal, ki ga ni moč čisto zares absolutno doseči. A vseeno odpira. Pušča več svetlobe, več svobode.
 
Žal pa se večina parov bolj zateka v zatiranje, ki sicer ni absolutno.. pa vendarle gre za zataknjenost v omejenost. Zeštekanost v strahu enega izmed njiju.
 
 
Seveda se to opravičuje z ideali. Z dušami dvojčicami in drugimi škodljivimi pravljicami patriarhalne družbe (monogamija, svobodna volja itd.).
A govorimo raje o dušah dvojčicah, boljši polovici.. itd.
 
 
Neverjetno odporne so zadnjih dvesto let. Od začetka devetnajstega stoletja naprej, ko so se prvič pojavile. Točneje 1822 je prva zabeležena tovrstna povezava besed: duša-dvojčica s strani poeta in filozofa Samuel Taylor Coleridgea. Romantika torej.

Pred tem je niso poznali. Grki so pravili, da je duša androgena, tako moška in ženska.. kar pomeni, da ne potrebuje dvojčice.
Sodobno romantično odvisnost ženske in moškega je torej z nami nekje 200 let, kar predstavlja 1 tisočinko, torej 1 promil našega obstoja – 200 000 let. Simbolika ključa in ključavnice, dva odlomljena pripadajoča kosa.. dan in noč.. itd. Celo starejšo kitajsko filozofijo so priredili temu zahodnemu idelau: Jing in Jang.
Romantika je bila upor aristokraciji, ustaljenemu redu.. kjer je bilo vse določeno vnaprej: Nepotizem s strani boga, kralja in plemstva. Ameriška revolucija je bila začetek, Francoska revolucija je bila epilog. Plemstvu so se odkotalile glave, bog je izgubljal svojo vsemogočnost – sekularizacija države (ki jo začuda ni izgubil že pod Tomažem Akvinskem: “Če je bog vsemogoč, zakaj ne naredi takšne skale, ki je še sam ne more vzdigniti?” Če odmisliš tisočletje starejšo Epikurovo uganko*– glej nižje).
 
Kdo bi si mislil, da bo nekaj, kar je osvobodilo milijone, kmalu postalo enako omejevalno, kot družbeni red, ki se mu je romantika zoperstavila.
Danes nihče več ne govori: za cesarja in domovino. Kjer je pomagala ena druga stvar, čisto nič romantična: prva svetovna vojna (in nje posledica: druga svetovna vojna). Na polovici od začetka romantike do danes torej.
Zbrisala je aristokracije stare imperialne Evrope. Monarhije so ostale, bolj za zabavo množic. Reality show še preden so si izmislili televizijo.
Ostala je pa tudi romantika. Veliko bolj trdoživa, kot bi si kdorkoli mislil. Tudi vse kasnejše umetniške zvrsti so namreč silovito črpale iz romantičnih idealov. Ti isti romantični ideali so močni tudi danes. In so odgovorni tudi za evgeniko, nacizem, komunizem.. ideale. Romantične.
Nacizem je sicer zatonil, komunizem še brca, evgenika tudi (predvsem med rasisti, nacionalisti, kreacionisti, homofobi..), romantika pa se neverjetno močno drži. Še vedno.
200 let star ideal. Kako to?
 
Ker ustreza drugemu, 10x starejšemu idealu: Rimsko katoliški veri in njenim verzijam, ločinam in odcepom. Še ena pravljica: kreacionizem.
Če povzamem dober internetni grafit o tem: “Vera, da te nek kozmični judovski zombi lahko za vedno obdrži pri življenju, če simbolično ješ njegovo telo in mu telepatsko govoriš, da ga sprejemaš za svojega gospodarja, da lahko potem odstrani hudobno silo iz duše, ki je prisotna v človeštvu zato, ker je ženska ustvarjena iz rebra bila namamljena s strani govoreče kače, da naj je z magičnega drevesa.”
 
Res, čisto smiselno.
 
Sekularizacije države ne čudi.. in romantika je bila tudi povod, da je Oto von Bismark  lahko združil Nemške dežele, Italija se je združila s pomočjo Giuseppe Garibaldija itd. Vse same vojne. Romantične. Pod okriljem nacionalizma. Nacionalnih držav.
Vojne, ki smo jih bili deležni mi v svojem času in predniki pred tem.. vse po vrsti posledica romantike. Ampak ta del se rado zamolči. Ni romantično govoriti o stotinah milijonih mrtvih. Čeprav so umrli prav zaradi tega: romantike. Obe svetovni vojni naj bi se končale do Božiča. Krvavih bajonetov pod božično drevo.
 
Romantično, ni kaj.
 
Vendar vsi ti mrtvi niso nič proti tisočem milijonov ljudi, ki so prepričani naprej. V romantično. Idealiziranje odvisnosti v obliki “ključa in ključavnice”, duš dvojčic, čarobne soodvisnosti: Romeo in Julija, La Traviata, Ana Karenina, Karmen, Antonij in Kleopatra, Aida, Dr. Živago, Tristan in Izolda…
 

 
Pojem “na osnovi nedosegljivosti” – detajlneje razložen v knjiga Renate Salecl “(Per)Verzije ljubezni in sovraštva” na primeru delovanja histerika in nevrotika..
 
Romanitka je lahko izgovor za napredek in spodbudo, kot se jo lahko izkoristi za nazadovanje, zatiranje ter zlorabo. Tako kot vse človeške ideje do sedaj, vključujoč sisteme, družbe, ki smo si jih izmislili.
Romantika je človeški izum. Tako kot ekonomija, religije, družbene ureditve.. monogamija..  in to vse lahko spremenimo. Izboljšamo.
Samo je problem. Če komunistu rečeš, da komunizem ni to.. te bo zaprl v zapor.
Če verniku porečeš, da boga ni, te bo zažgal.
Če se poligamni mormon poroči z več ženami, ga zaprejo. In to v ZDA.. “Land of the Free”.
 
Toda spremembe vseeno so bile. Ni več sužnje lastništva, vsaj uradno.. in naj bi ne bilo več fevdalizma.. Ne verjamemo več, da je Zemlja center vesolja. Da je Zemlja ravna. Da je oblast dana kralju od boga.. (da bog sploh je). Torej spremembe so možne.
 
Vendar spremembe so počasne. Težke. Zato bogovi še vedno vztrajajo z nami naprej. Kreacionizem. 
 
Evolucija nam ni preveč všeč. Ljudem.
Zakaj?
Že v paru je evolucija osovražena, kar pomeni, da bi se morala oba evolucijsko premikati naprej, do maksimumov svojih sposobnosti. Premagati svoje strahove, obvladati skrita čustva.. predelati zamujeno.
In čeprav se res na začetku zaljubimo v potenciale drug drugega, te potenciale potem zamrznemo: v Status Quo!
In prav v tem vztrajanju na nespremembah večino parov gre iskati razlog, da trditev z začetka tega dopisa nekako drži: pari ostajajo ujeti na začetnih pozicijah. Neke vrste strelski rovi, ki se ne premikajo kaj dosti, kot se ni frontna linija v prvi svetovni vojni.
Vendar jaz ne morem verjeti v Status Quo. Ne morem verjeti, ker hočem razumeti. In  ker vem, da je bila tudi druga svetovna vojna. Tam se je veliko premikalo. Fronta je migala. Ves čas. Ne da bi bila vojna nekaj dobrega. V smislu prispodobe.
 
Na osebni ravni dveh gre to takole:
 

 
 
Po eni strani imamo tako Status Quo, kjer partnerja omejujeta drug drugega s svojimi strahovi, skritimi čustvi. Ujeta v vloge.
Kot opazovalec bi tako lahko pritrdil, da je res: ljudje tako živijo. Ne morejo drugače. Ne morejo biti boljši. Svobodnejši.
Vendar gre za človeški sistem. Ki se opravičuje z “romantičnim”. Z dušo dvojčico. Dejansko s trpljenjem in odvisnostjo, kot sta že Robin in John.. višje na str. 13 Življenje in kako ga preživeti.
 
Brez idealov. Brez človeških sistemov. Kot so družbena napisana in nezapisana pravila, religija, vera.. prepričanj.. bi stvari potekale čisto drugače.
Vse kar je organskega. Vse kar živi. Raste, se spreminja, išče pot.. tako kot rastejo drevesa, tako kot živali iščejo pašnike, hrano.. nove prostore.. tako kot smo tudi sami, in še vedno počno nomadi. Svojo naravnost smo izgubili s poljedelstvom (ki je bil verjetno posledica katastrofalnega vulkanskega izbruha, ki nas je zreduciral na nekaj desettisoč veliko gručo posameznikov na področju Etiopije – t.i. ozko grlo človeštva.. zaradi stresa podnebnih sprememb in manjka hrane v prejšnji obliki, se je začelo s poljedelstvom in živinorejo.. raj je bil dobesedno zares izgubljen. Ne zaradi govoreče kače.. niti zaradi jabolka.. temveč zaradi opustošenja naravnega okolja in virov hrane.).
 
Zato bosta dva ujeta v vzorec ujemanja tam verjetno obstala.. a temu ne bo tako, če se bo eden spremenil. Bil sebi zvest, naraven.. sprejel evolucijo in ne ostajal znotraj človeške ideje kreacionizma.. potem bosta silila čedalje bolj narazen. Eden vpet v kreacionizem, drugi evolucijsko se oddaljujoč. Jonathan Livingston Galeb.
 
Zakaj?
 
Epikur je že o tem.. pred 2350 leti.. tam na začetku obljubljena.. je sedaj tu:
 
* Si bog želi preprečiti zlo, a ne zmore?
Potem ni vsemogoč.
Ali to zmore, toda noče?
Potem je zlonameren.
Ali vendarle zmore in hoče?
Od kje potem prihaja zlo?
In kaj, če niti ne zmore, niti noče?
Zakaj bi ga potem imenovali bog?

 
Pojem “na osnovi nedosegljivosti” – detajlneje razložen v knjiga Renate Salecl “(Per)Verzije ljubezni in sovraštva” na primeru delovanja histerika in nevrotika..
 
Romanitka je lahko izgovor za napredek in spodbudo, kot se jo lahko izkoristi za nazadovanje, zatiranje ter zlorabo. Tako kot vse človeške ideje do sedaj, vključujoč sisteme, družbe, ki smo si jih izmislili.
Romantika je človeški izum. Tako kot ekonomija, religije, družbene ureditve.. monogamija..  in to vse lahko spremenimo. Izboljšamo.
Samo je problem. Če komunistu rečeš, da komunizem ni to.. te bo zaprl v zapor.
Če verniku porečeš, da boga ni, te bo zažgal.
Če se poligamni mormon poroči z več ženami, ga zaprejo. In to v ZDA.. “Land of the Free”.
 
Toda spremembe vseeno so bile. Ni več sužnje lastništva, vsaj uradno.. in naj bi ne bilo več fevdalizma.. Ne verjamemo več, da je Zemlja center vesolja. Da je Zemlja ravna. Da je oblast dana kralju od boga.. (da bog sploh je). Torej spremembe so možne.
 
Vendar spremembe so počasne. Težke. Zato bogovi še vedno vztrajajo z nami naprej. Kreacionizem. 
 
Evolucija nam ni preveč všeč. Ljudem.
Zakaj?
Že v paru je evolucija osovražena, kar pomeni, da bi se morala oba evolucijsko premikati naprej, do maksimumov svojih sposobnosti. Premagati svoje strahove, obvladati skrita čustva.. predelati zamujeno.
In čeprav se res na začetku zaljubimo v potenciale drug drugega, te potenciale potem zamrznemo: v Status Quo!
In prav v tem vztrajanju na nespremembah večino parov gre iskati razlog, da trditev z začetka tega dopisa nekako drži: pari ostajajo ujeti na začetnih pozicijah. Neke vrste strelski rovi, ki se ne premikajo kaj dosti, kot se ni frontna linija v prvi svetovni vojni.
Vendar jaz ne morem verjeti v Status Quo. Ne morem verjeti, ker hočem razumeti. In  ker vem, da je bila tudi druga svetovna vojna. Tam se je veliko premikalo. Fronta je migala. Ves čas. Ne da bi bila vojna nekaj dobrega. V smislu prispodobe.
 
Na osebni ravni dveh gre to takole:
 

 
 
Po eni strani imamo tako Status Quo, kjer partnerja omejujeta drug drugega s svojimi strahovi, skritimi čustvi. Ujeta v vloge.
Kot opazovalec bi tako lahko pritrdil, da je res: ljudje tako živijo. Ne morejo drugače. Ne morejo biti boljši. Svobodnejši.
Vendar gre za človeški sistem. Ki se opravičuje z “romantičnim”. Z dušo dvojčico. Dejansko s trpljenjem in odvisnostjo, kot sta že Robin in John.. višje na str. 13 Življenje in kako ga preživeti.
 
Brez idealov. Brez človeških sistemov. Kot so družbena napisana in nezapisana pravila, religija, vera.. prepričanj.. bi stvari potekale čisto drugače.
Vse kar je organskega. Vse kar živi. Raste, se spreminja, išče pot.. tako kot rastejo drevesa, tako kot živali iščejo pašnike, hrano.. nove prostore.. tako kot smo tudi sami, in še vedno počno nomadi. Svojo naravnost smo izgubili s poljedelstvom (ki je bil verjetno posledica katastrofalnega vulkanskega izbruha, ki nas je zreduciral na nekaj desettisoč veliko gručo posameznikov na področju Etiopije – t.i. ozko grlo človeštva.. zaradi stresa podnebnih sprememb in manjka hrane v prejšnji obliki, se je začelo s poljedelstvom in živinorejo.. raj je bil dobesedno zares izgubljen. Ne zaradi govoreče kače.. niti zaradi jabolka.. temveč zaradi opustošenja naravnega okolja in virov hrane.).
 
Zato bosta dva ujeta v vzorec ujemanja tam verjetno obstala.. a temu ne bo tako, če se bo eden spremenil. Bil sebi zvest, naraven.. sprejel evolucijo in ne ostajal znotraj človeške ideje kreacionizma.. potem bosta silila čedalje bolj narazen. Eden vpet v kreacionizem, drugi evolucijsko se oddaljujoč. Jonathan Livingston Galeb.
 
Zakaj?
 
Epikur je že o tem.. pred 2350 leti.. tam na začetku obljubljena.. je sedaj tu:
 
* Si bog želi preprečiti zlo, a ne zmore?
Potem ni vsemogoč.
Ali to zmore, toda noče?
Potem je zlonameren.
Ali vendarle zmore in hoče?
Od kje potem prihaja zlo?
In kaj, če niti ne zmore, niti noče?
Zakaj bi ga potem imenovali bog?[/quote]

Zadnjič sem bil soočen z idejo, da so vsi pari v odnosih, kot si jih “želijo”.. oz. so znotraj svojih zmožnosti. Na nek način so ujeti v dokaj popolno ujemanje puzzle delčkov.. kjer se dvoje polovic sreča in tvori celoto.

Zavedal sem se resnice, da tako ljudje dejansko večinoma živijo. Toda, globoko v sebi sem čutil, da je vse to hudo narobe. Tako kot v filmu “Amour” ni prikazane niti sekunde ljubezni (glej: http://stepni.blogspot.com/2013/01/amour-film-michael-hanekeja.html ).

Kako reči otroku, da ni Božička?
Ne moreš. Je prekruto.

Toda ali smeš to povedati odraslemu?
Mislim, da lahko. Da smeš.

Zato sem tudi na idejo o koristnosti so-odvisnosti partnerjev, doživljenjske simbioze manjka, odgovoril: “Da je to lepa romantična pravljica, s katero se lahko tolažiš. Vera, ki opravičuje ujetost.”
Ni pa zato čisto nič svobodna.. drugače rečeno: resnično resnična. Gre za iluzijo!

Da, partnerji se res najdemo zaradi manjkov, zaradi stvari, ki jih skrivamo (za zaslonom, ker jih pač nismo uspeli obvladati, ko je bilo za to čas: v otroštvu, mladosti..).. vendar noben par ne obstane zaradi tega. Čeprav se večina dejansko zagozdi nekje vmes.
Zato sem vprašal: “Je torej koristno, da znotraj para zmaguje minimum?”
Da minimum enega omejuje drugega.. in da minimumi drugega omejujejo prvega. Kar pomeni, da skupaj zmoreta manj, kot sta vsak zase – saj sta skupek omejitev obeh.

Sam partnerstvo raje vidim kot nekaj, kar teži k temu, da se oba pomakneta k maksimalnim sposobnostim in imata tako maksimum obeh. To je neprimerno večja svoboda.
In svoboda je življenje.

No, Erich Maria Remarque je to zapisal takole: “Denar je zajamčena svoboda in svoboda je življenje.”

Minimum sposobnosti – maksimum sposobnosti
Oboje je seveda romantičen pogled. Idealiziranje. Kjer se pri paru v minimum lahko reče, da se z romantičnim opravičuje omejenost. Zatiranje.
Pri paru, ki si želi doseči maksimum pa gre za romantično odpiranje. Seveda je to ideal, ki ga ni moč čisto zares absolutno doseči. A vseeno odpira. Pušča več svetlobe, več svobode.

Žal pa se večina parov bolj zateka v zatiranje, ki sicer ni absolutno.. pa vendarle gre za zataknjenost v omejenost. Zeštekanost v strahu enega izmed njiju.

Seveda se to opravičuje z ideali. Z dušami dvojčicami in drugimi škodljivimi pravljicami patriarhalne družbe (monogamija, svobodna volja itd.).
A govorimo raje o dušah dvojčicah, boljši polovici.. itd.

Neverjetno odporne so zadnjih dvesto let. Od začetka devetnajstega stoletja naprej, ko so se prvič pojavile. Točneje 1822 je prva zabeležena tovrstna povezava besed: duša-dvojčica s strani poeta in filozofa Samuel Taylor Coleridgea. Romantika torej.

Pred tem je niso poznali. Grki so pravili, da je duša androgena, tako moška in ženska.. kar pomeni, da ne potrebuje dvojčice.
Sodobno romantično odvisnost ženske in moškega je torej z nami nekje 200 let, kar predstavlja 1 tisočinko, torej 1 promil našega obstoja – 200 000 let. Simbolika ključa in ključavnice, dva odlomljena pripadajoča kosa.. dan in noč.. itd. Celo starejšo kitajsko filozofijo so priredili temu zahodnemu idelau: Jing in Jang.
Romantika je bila upor aristokraciji, ustaljenemu redu.. kjer je bilo vse določeno vnaprej: Nepotizem s strani boga, kralja in plemstva. Ameriška revolucija je bila začetek, Francoska revolucija je bila epilog. Plemstvu so se odkotalile glave, bog je izgubljal svojo vsemogočnost – sekularizacija države (ki jo začuda ni izgubil že pod Tomažem Akvinskem: “Če je bog vsemogoč, zakaj ne naredi takšne skale, ki je še sam ne more vzdigniti?” Če odmisliš tisočletje starejšo Epikurovo uganko*– glej nižje).

Kdo bi si mislil, da bo nekaj, kar je osvobodilo milijone, kmalu postalo enako omejevalno, kot družbeni red, ki se mu je romantika zoperstavila.
Danes nihče več ne govori: za cesarja in domovino. Kjer je pomagala ena druga stvar, čisto nič romantična: prva svetovna vojna (in nje posledica: druga svetovna vojna). Na polovici od začetka romantike do danes torej.
Zbrisala je aristokracije stare imperialne Evrope. Monarhije so ostale, bolj za zabavo množic. Reality show še preden so si izmislili televizijo.
Ostala je pa tudi romantika. Veliko bolj trdoživa, kot bi si kdorkoli mislil. Tudi vse kasnejše umetniške zvrsti so namreč silovito črpale iz romantičnih idealov. Ti isti romantični ideali so močni tudi danes. In so odgovorni tudi za evgeniko, nacizem, komunizem.. ideale. Romantične.
Nacizem je sicer zatonil, komunizem še brca, evgenika tudi (predvsem med rasisti, nacionalisti, kreacionisti, homofobi..), romantika pa se neverjetno močno drži. Še vedno.
200 let star ideal. Kako to?

Ker ustreza drugemu, 10x starejšemu idealu: Rimsko katoliški veri in njenim verzijam, ločinam in odcepom. Še ena pravljica: kreacionizem.
Če povzamem dober internetni grafit o tem: “Vera, da te nek kozmični judovski zombi lahko za vedno obdrži pri življenju, če simbolično ješ njegovo telo in mu telepatsko govoriš, da ga sprejemaš za svojega gospodarja, da lahko potem odstrani hudobno silo iz duše, ki je prisotna v človeštvu zato, ker je ženska ustvarjena iz rebra bila namamljena s strani govoreče kače, da naj je z magičnega drevesa.”

Res, čisto smiselno.

Sekularizacije države ne čudi.. in romantika je bila tudi povod, da je Oto von Bismark lahko združil Nemške dežele, Italija se je združila s pomočjo Giuseppe Garibaldija itd. Vse same vojne. Romantične. Pod okriljem nacionalizma. Nacionalnih držav.
Vojne, ki smo jih bili deležni mi v svojem času in predniki pred tem.. vse po vrsti posledica romantike. Ampak ta del se rado zamolči. Ni romantično govoriti o stotinah milijonih mrtvih. Čeprav so umrli prav zaradi tega: romantike. Obe svetovni vojni naj bi se končale do Božiča. Krvavih bajonetov pod božično drevo.

Romantično, ni kaj.

Vendar vsi ti mrtvi niso nič proti tisočem milijonov ljudi, ki so prepričani naprej. V romantično. Idealiziranje odvisnosti v obliki “ključa in ključavnice”, duš dvojčic, čarobne soodvisnosti: Romeo in Julija, La Traviata, Ana Karenina, Karmen, Antonij in Kleopatra, Aida, Dr. Živago, Tristan in Izolda…

Pojem “na osnovi nedosegljivosti” – detajlneje razložen v knjiga Renate Salecl “(Per)Verzije ljubezni in sovraštva” na primeru delovanja histerika in nevrotika..

Romanitka je lahko izgovor za napredek in spodbudo, kot se jo lahko izkoristi za nazadovanje, zatiranje ter zlorabo. Tako kot vse človeške ideje do sedaj, vključujoč sisteme, družbe, ki smo si jih izmislili.
Romantika je človeški izum. Tako kot ekonomija, religije, družbene ureditve.. monogamija.. in to vse lahko spremenimo. Izboljšamo.
Samo je problem. Če komunistu rečeš, da komunizem ni to.. te bo zaprl v zapor.
Če verniku porečeš, da boga ni, te bo zažgal.
Če se poligamni mormon poroči z več ženami, ga zaprejo. In to v ZDA.. “Land of the Free”.

Toda spremembe vseeno so bile. Ni več sužnje lastništva, vsaj uradno.. in naj bi ne bilo več fevdalizma.. Ne verjamemo več, da je Zemlja center vesolja. Da je Zemlja ravna. Da je oblast dana kralju od boga.. (da bog sploh je). Torej spremembe so možne.

Vendar spremembe so počasne. Težke. Zato bogovi še vedno vztrajajo z nami naprej. Kreacionizem.

Evolucija nam ni preveč všeč. Ljudem.
Zakaj?
Že v paru je evolucija osovražena, kar pomeni, da bi se morala oba evolucijsko premikati naprej, do maksimumov svojih sposobnosti. Premagati svoje strahove, obvladati skrita čustva.. predelati zamujeno.
In čeprav se res na začetku zaljubimo v potenciale drug drugega, te potenciale potem zamrznemo: v Status Quo!
In prav v tem vztrajanju na nespremembah večino parov gre iskati razlog, da trditev z začetka tega dopisa nekako drži: pari ostajajo ujeti na začetnih pozicijah. Neke vrste strelski rovi, ki se ne premikajo kaj dosti, kot se ni frontna linija v prvi svetovni vojni.
Vendar jaz ne morem verjeti v Status Quo. Ne morem verjeti, ker hočem razumeti. In ker vem, da je bila tudi druga svetovna vojna. Tam se je veliko premikalo. Fronta je migala. Ves čas. Ne da bi bila vojna nekaj dobrega. V smislu prispodobe.

Na osebni ravni dveh gre to takole:

Po eni strani imamo tako Status Quo, kjer partnerja omejujeta drug drugega s svojimi strahovi, skritimi čustvi. Ujeta v vloge.
Kot opazovalec bi tako lahko pritrdil, da je res: ljudje tako živijo. Ne morejo drugače. Ne morejo biti boljši. Svobodnejši.
Vendar gre za človeški sistem. Ki se opravičuje z “romantičnim”. Z dušo dvojčico. Dejansko s trpljenjem in odvisnostjo, kot sta že Robin in John.. višje na str. 13 Življenje in kako ga preživeti.

Brez idealov. Brez človeških sistemov. Kot so družbena napisana in nezapisana pravila, religija, vera.. prepričanj.. bi stvari potekale čisto drugače.
Vse kar je organskega. Vse kar živi. Raste, se spreminja, išče pot.. tako kot rastejo drevesa, tako kot živali iščejo pašnike, hrano.. nove prostore.. tako kot smo tudi sami, in še vedno počno nomadi. Svojo naravnost smo izgubili s poljedelstvom (ki je bil verjetno posledica katastrofalnega vulkanskega izbruha, ki nas je zreduciral na nekaj desettisoč veliko gručo posameznikov na področju Etiopije – t.i. ozko grlo človeštva.. zaradi stresa podnebnih sprememb in manjka hrane v prejšnji obliki, se je začelo s poljedelstvom in živinorejo.. raj je bil dobesedno zares izgubljen. Ne zaradi govoreče kače.. niti zaradi jabolka.. temveč zaradi opustošenja naravnega okolja in virov hrane.).

Zato bosta dva ujeta v vzorec ujemanja tam verjetno obstala.. a temu ne bo tako, če se bo eden spremenil. Bil sebi zvest, naraven.. sprejel evolucijo in ne ostajal znotraj človeške ideje kreacionizma.. potem bosta silila čedalje bolj narazen. Eden vpet v kreacionizem, drugi evolucijsko se oddaljujoč. Jonathan Livingston Galeb.

Zakaj?

Epikur je že o tem.. pred 2350 leti.. tam na začetku obljubljena.. je sedaj tu:

* Si bog želi preprečiti zlo, a ne zmore?
Potem ni vsemogoč.
Ali to zmore, toda noče?
Potem je zlonameren.
Ali vendarle zmore in hoče?
Od kje potem prihaja zlo?
In kaj, če niti ne zmore, niti noče?
Zakaj bi ga potem imenovali bog?
Zadnjič sem bil soočen z idejo, da so vsi pari v odnosih, kot si jih “želijo”.. oz. so znotraj svojih zmožnosti. Na nek način so ujeti v dokaj popolno ujemanje puzzle delčkov.. kjer se dvoje polovic sreča in tvori celoto.

Zavedal sem se resnice, da tako ljudje dejansko večinoma živijo. Toda, globoko v sebi sem čutil, da je vse to hudo narobe. Tako kot v filmu “Amour” ni prikazane niti sekunde ljubezni (glej: http://stepni.blogspot.com/2013/01/amour-film-michael-hanekeja.html ).

Kako reči otroku, da ni Božička?
Ne moreš. Je prekruto.

Toda ali smeš to povedati odraslemu?
Mislim, da lahko. Da smeš.

Zato sem tudi na idejo o koristnosti so-odvisnosti partnerjev, doživljenjske simbioze manjka, odgovoril: “Da je to lepa romantična pravljica, s katero se lahko tolažiš. Vera, ki opravičuje ujetost.”
Ni pa zato čisto nič svobodna.. drugače rečeno: resnično resnična. Gre za iluzijo!

Da, partnerji se res najdemo zaradi manjkov, zaradi stvari, ki jih skrivamo (za zaslonom, ker jih pač nismo uspeli obvladati, ko je bilo za to čas: v otroštvu, mladosti..).. vendar noben par ne obstane zaradi tega. Čeprav se večina dejansko zagozdi nekje vmes.
Zato sem vprašal: “Je torej koristno, da znotraj para zmaguje minimum?”
Da minimum enega omejuje drugega.. in da minimumi drugega omejujejo prvega. Kar pomeni, da skupaj zmoreta manj, kot sta vsak zase – saj sta skupek omejitev obeh.

Sam partnerstvo raje vidim kot nekaj, kar teži k temu, da se oba pomakneta k maksimalnim sposobnostim in imata tako maksimum obeh. To je neprimerno večja svoboda.
In svoboda je življenje.

No, Erich Maria Remarque je to zapisal takole: “Denar je zajamčena svoboda in svoboda je življenje.”

Minimum sposobnosti – maksimum sposobnosti
Oboje je seveda romantičen pogled. Idealiziranje. Kjer se pri paru v minimum lahko reče, da se z romantičnim opravičuje omejenost. Zatiranje.
Pri paru, ki si želi doseči maksimum pa gre za romantično odpiranje. Seveda je to ideal, ki ga ni moč čisto zares absolutno doseči. A vseeno odpira. Pušča več svetlobe, več svobode.

Žal pa se večina parov bolj zateka v zatiranje, ki sicer ni absolutno.. pa vendarle gre za zataknjenost v omejenost. Zeštekanost v strahu enega izmed njiju.

Seveda se to opravičuje z ideali. Z dušami dvojčicami in drugimi škodljivimi pravljicami patriarhalne družbe (monogamija, svobodna volja itd.).
A govorimo raje o dušah dvojčicah, boljši polovici.. itd.

Neverjetno odporne so zadnjih dvesto let. Od začetka devetnajstega stoletja naprej, ko so se prvič pojavile. Točneje 1822 je prva zabeležena tovrstna povezava besed: duša-dvojčica s strani poeta in filozofa Samuel Taylor Coleridgea. Romantika torej.

Pred tem je niso poznali. Grki so pravili, da je duša androgena, tako moška in ženska.. kar pomeni, da ne potrebuje dvojčice.
Sodobno romantično odvisnost ženske in moškega je torej z nami nekje 200 let, kar predstavlja 1 tisočinko, torej 1 promil našega obstoja – 200 000 let. Simbolika ključa in ključavnice, dva odlomljena pripadajoča kosa.. dan in noč.. itd. Celo starejšo kitajsko filozofijo so priredili temu zahodnemu idelau: Jing in Jang.
Romantika je bila upor aristokraciji, ustaljenemu redu.. kjer je bilo vse določeno vnaprej: Nepotizem s strani boga, kralja in plemstva. Ameriška revolucija je bila začetek, Francoska revolucija je bila epilog. Plemstvu so se odkotalile glave, bog je izgubljal svojo vsemogočnost – sekularizacija države (ki jo začuda ni izgubil že pod Tomažem Akvinskem: “Če je bog vsemogoč, zakaj ne naredi takšne skale, ki je še sam ne more vzdigniti?” Če odmisliš tisočletje starejšo Epikurovo uganko*– glej nižje).

Kdo bi si mislil, da bo nekaj, kar je osvobodilo milijone, kmalu postalo enako omejevalno, kot družbeni red, ki se mu je romantika zoperstavila.
Danes nihče več ne govori: za cesarja in domovino. Kjer je pomagala ena druga stvar, čisto nič romantična: prva svetovna vojna (in nje posledica: druga svetovna vojna). Na polovici od začetka romantike do danes torej.
Zbrisala je aristokracije stare imperialne Evrope. Monarhije so ostale, bolj za zabavo množic. Reality show še preden so si izmislili televizijo.
Ostala je pa tudi romantika. Veliko bolj trdoživa, kot bi si kdorkoli mislil. Tudi vse kasnejše umetniške zvrsti so namreč silovito črpale iz romantičnih idealov. Ti isti romantični ideali so močni tudi danes. In so odgovorni tudi za evgeniko, nacizem, komunizem.. ideale. Romantične.
Nacizem je sicer zatonil, komunizem še brca, evgenika tudi (predvsem med rasisti, nacionalisti, kreacionisti, homofobi..), romantika pa se neverjetno močno drži. Še vedno.
200 let star ideal. Kako to?

Ker ustreza drugemu, 10x starejšemu idealu: Rimsko katoliški veri in njenim verzijam, ločinam in odcepom. Še ena pravljica: kreacionizem.
Če povzamem dober internetni grafit o tem: “Vera, da te nek kozmični judovski zombi lahko za vedno obdrži pri življenju, če simbolično ješ njegovo telo in mu telepatsko govoriš, da ga sprejemaš za svojega gospodarja, da lahko potem odstrani hudobno silo iz duše, ki je prisotna v človeštvu zato, ker je ženska ustvarjena iz rebra bila namamljena s strani govoreče kače, da naj je z magičnega drevesa.”

Res, čisto smiselno.

Sekularizacije države ne čudi.. in romantika je bila tudi povod, da je Oto von Bismark lahko združil Nemške dežele, Italija se je združila s pomočjo Giuseppe Garibaldija itd. Vse same vojne. Romantične. Pod okriljem nacionalizma. Nacionalnih držav.
Vojne, ki smo jih bili deležni mi v svojem času in predniki pred tem.. vse po vrsti posledica romantike. Ampak ta del se rado zamolči. Ni romantično govoriti o stotinah milijonih mrtvih. Čeprav so umrli prav zaradi tega: romantike. Obe svetovni vojni naj bi se končale do Božiča. Krvavih bajonetov pod božično drevo.

Romantično, ni kaj.

Vendar vsi ti mrtvi niso nič proti tisočem milijonov ljudi, ki so prepričani naprej. V romantično. Idealiziranje odvisnosti v obliki “ključa in ključavnice”, duš dvojčic, čarobne soodvisnosti: Romeo in Julija, La Traviata, Ana Karenina, Karmen, Antonij in Kleopatra, Aida, Dr. Živago, Tristan in Izolda…

Pojem “na osnovi nedosegljivosti” – detajlneje razložen v knjiga Renate Salecl “(Per)Verzije ljubezni in sovraštva” na primeru delovanja histerika in nevrotika..

Romanitka je lahko izgovor za napredek in spodbudo, kot se jo lahko izkoristi za nazadovanje, zatiranje ter zlorabo. Tako kot vse človeške ideje do sedaj, vključujoč sisteme, družbe, ki smo si jih izmislili.
Romantika je človeški izum. Tako kot ekonomija, religije, družbene ureditve.. monogamija.. in to vse lahko spremenimo. Izboljšamo.
Samo je problem. Če komunistu rečeš, da komunizem ni to.. te bo zaprl v zapor.
Če verniku porečeš, da boga ni, te bo zažgal.
Če se poligamni mormon poroči z več ženami, ga zaprejo. In to v ZDA.. “Land of the Free”.

Toda spremembe vseeno so bile. Ni več sužnje lastništva, vsaj uradno.. in naj bi ne bilo več fevdalizma.. Ne verjamemo več, da je Zemlja center vesolja. Da je Zemlja ravna. Da je oblast dana kralju od boga.. (da bog sploh je). Torej spremembe so možne.

Vendar spremembe so počasne. Težke. Zato bogovi še vedno vztrajajo z nami naprej. Kreacionizem.

Evolucija nam ni preveč všeč. Ljudem.
Zakaj?
Že v paru je evolucija osovražena, kar pomeni, da bi se morala oba evolucijsko premikati naprej, do maksimumov svoitditditd

Ti si vse, kar je narobe z današnjo družbo:
– misliš, da se ima partnerja zaradi višjih ciljev, medtem ko je v resnici večina samskih zato ker so nesposobni najt nekoga. Za tiste v vezah velja isto, samo da na koncu dodaš “boljšega”,
– misliš, da je otroke treba v vatko zavijat nekje do 35-ega, ko mu lahko končno priznamo, da pravljična bitja ne obstajajo, da revež ne bo imel kakšnih travm,
– in namesto, da bi fukal ali delal, porabiš ure zato, da citiraš razne filozofe.

Tipičen predstavnik slovencev: degenerirani zblojenec, ki je že davno zgubil stik z realnostjo, možgani in svojim tičem in se ti sanja ne, kaj naj bi z njimi počel.

Ful noro dobr, kako si sfalila!! :)))
Vse tri alineje!
Namreč poznam osebno Stepnega že kar precej let, in je vse prej kot tvoji “zadetki”.. :))))

 
Pojem “na osnovi nedosegljivosti” – detajlneje razložen v knjiga Renate Salecl “(Per)Verzije ljubezni in sovraštva” na primeru delovanja histerika in nevrotika..
 
Romanitka je lahko izgovor za napredek in spodbudo, kot se jo lahko izkoristi za nazadovanje, zatiranje ter zlorabo. Tako kot vse človeške ideje do sedaj, vključujoč sisteme, družbe, ki smo si jih izmislili.
Romantika je človeški izum. Tako kot ekonomija, religije, družbene ureditve.. monogamija..  in to vse lahko spremenimo. Izboljšamo.
Samo je problem. Če komunistu rečeš, da komunizem ni to.. te bo zaprl v zapor.
Če verniku porečeš, da boga ni, te bo zažgal.
Če se poligamni mormon poroči z več ženami, ga zaprejo. In to v ZDA.. “Land of the Free”.
 
Toda spremembe vseeno so bile. Ni več sužnje lastništva, vsaj uradno.. in naj bi ne bilo več fevdalizma.. Ne verjamemo več, da je Zemlja center vesolja. Da je Zemlja ravna. Da je oblast dana kralju od boga.. (da bog sploh je). Torej spremembe so možne.
 
Vendar spremembe so počasne. Težke. Zato bogovi še vedno vztrajajo z nami naprej. Kreacionizem. 
 
Evolucija nam ni preveč všeč. Ljudem.
Zakaj?
Že v paru je evolucija osovražena, kar pomeni, da bi se morala oba evolucijsko premikati naprej, do maksimumov svojih sposobnosti. Premagati svoje strahove, obvladati skrita čustva.. predelati zamujeno.
In čeprav se res na začetku zaljubimo v potenciale drug drugega, te potenciale potem zamrznemo: v Status Quo!
In prav v tem vztrajanju na nespremembah večino parov gre iskati razlog, da trditev z začetka tega dopisa nekako drži: pari ostajajo ujeti na začetnih pozicijah. Neke vrste strelski rovi, ki se ne premikajo kaj dosti, kot se ni frontna linija v prvi svetovni vojni.
Vendar jaz ne morem verjeti v Status Quo. Ne morem verjeti, ker hočem razumeti. In  ker vem, da je bila tudi druga svetovna vojna. Tam se je veliko premikalo. Fronta je migala. Ves čas. Ne da bi bila vojna nekaj dobrega. V smislu prispodobe.
 
Na osebni ravni dveh gre to takole:
 

 
 
Po eni strani imamo tako Status Quo, kjer partnerja omejujeta drug drugega s svojimi strahovi, skritimi čustvi. Ujeta v vloge.
Kot opazovalec bi tako lahko pritrdil, da je res: ljudje tako živijo. Ne morejo drugače. Ne morejo biti boljši. Svobodnejši.
Vendar gre za človeški sistem. Ki se opravičuje z “romantičnim”. Z dušo dvojčico. Dejansko s trpljenjem in odvisnostjo, kot sta že Robin in John.. višje na str. 13 Življenje in kako ga preživeti.
 
Brez idealov. Brez človeških sistemov. Kot so družbena napisana in nezapisana pravila, religija, vera.. prepričanj.. bi stvari potekale čisto drugače.
Vse kar je organskega. Vse kar živi. Raste, se spreminja, išče pot.. tako kot rastejo drevesa, tako kot živali iščejo pašnike, hrano.. nove prostore.. tako kot smo tudi sami, in še vedno počno nomadi. Svojo naravnost smo izgubili s poljedelstvom (ki je bil verjetno posledica katastrofalnega vulkanskega izbruha, ki nas je zreduciral na nekaj desettisoč veliko gručo posameznikov na področju Etiopije – t.i. ozko grlo človeštva.. zaradi stresa podnebnih sprememb in manjka hrane v prejšnji obliki, se je začelo s poljedelstvom in živinorejo.. raj je bil dobesedno zares izgubljen. Ne zaradi govoreče kače.. niti zaradi jabolka.. temveč zaradi opustošenja naravnega okolja in virov hrane.).
 
Zato bosta dva ujeta v vzorec ujemanja tam verjetno obstala.. a temu ne bo tako, če se bo eden spremenil. Bil sebi zvest, naraven.. sprejel evolucijo in ne ostajal znotraj človeške ideje kreacionizma.. potem bosta silila čedalje bolj narazen. Eden vpet v kreacionizem, drugi evolucijsko se oddaljujoč. Jonathan Livingston Galeb.
 
Zakaj?
 
Epikur je že o tem.. pred 2350 leti.. tam na začetku obljubljena.. je sedaj tu:
 
* Si bog želi preprečiti zlo, a ne zmore?
Potem ni vsemogoč.
Ali to zmore, toda noče?
Potem je zlonameren.
Ali vendarle zmore in hoče?
Od kje potem prihaja zlo?
In kaj, če niti ne zmore, niti noče?
Zakaj bi ga potem imenovali bog?[/quote]

Pretiran poudarek na razumu, členjenju, sklicih, razpršenost po obsežnih enciklopedičnih podatkih in izsekih, podrobnostih in miselno opiranje na znane osebnosti na področju filozofije …
Protiutež: čustva in malo ognja z vsemi zemeljskimi užitki, ki jih lahko (po)nudi le – ŽENSKA 😀

Vas brat v katerikoli temi je tako, kot da poslušaš 12-letnika, ki se hvali s svojimi “večletnimi seksualnimi izkušnjami”. Eden razlaga o tem, kako se partnerji najdejo, drugi opisuje kakšne bogate iskušnje ima z modrci na gumbe…fenomenalno.

Ful noro dobr, kako si sfalila!! :)))
Vse tri alineje!
Namreč poznam osebno Stepnega že kar precej let, in je vse prej kot tvoji “zadetki”.. :))))[/quote]

Zadnja alineja ni zgrešena. Razmišljajoči moški se pogosto preveč zatekajo v filozofijo, v razumski svet idej, če se na čustvenem področju (pre)malo dogaja. Torej posebej samski moški, ki so se zaprli pred ženskim EROSOM, kar pomeni, da se premalo posvečajo nežnejšemu spolu, ki hkrati pomeni tudi kultiviranje lastnih nežnejših čustev, ki so na nasprotnem bregu suhoparne racionalnosti.

Nekje sem videl eno sliko, kako povodenj preplavi in podre svetišče grških filozofov – dobra prispodoba, da razum nima nobene moči pred nebrzdanimi notranjimi nagoni ali nezavednim, kot posledica notranjega neravnovesja, če se prepoudarja in čisla zgolj razumskost.

Ful noro dobr, kako si sfalila!! :)))
Vse tri alineje!
Namreč poznam osebno Stepnega že kar precej let, in je vse prej kot tvoji “zadetki”.. :))))[/quote]

Zadnja alineja ni zgrešena. Razmišljajoči moški se pogosto preveč zatekajo v filozofijo, v razumski svet idej, če se na čustvenem področju (pre)malo dogaja. Torej posebej samski moški, ki so se zaprli pred ženskim EROSOM, kar pomeni, da se premalo posvečajo nežnejšemu spolu, ki hkrati pomeni tudi kultiviranje lastnih nežnejših čustev, ki so na nasprotnem bregu suhoparne racionalnosti.

Nekje sem videl eno sliko, kako povodenj preplavi in podre svetišče grških filozofov – dobra prispodoba, da razum nima nobene moči pred nebrzdanimi notranjimi nagoni ali nezavednim, kot posledica notranjega neravnovesja, če se prepoudarja in čisla zgolj razumskost.[/quote]

Ahh..kako zelo se motiš! 🙂
Čustva Stepnega so razvejana veliko bolje in globlje kot katerikoli njegov filozofski zapis…
..in nima veliko časa, samo piše zelo hitro.. 😉

Včasih so moški seksali bolj z ženskami, potem drkali na porniče, zdaj pa onanirajo le še na svoje lastne slike, poste in imaginarno inteligenco…

No ja, naj ima vsak svoje veselje. Če ste sami vase zaljubljeni, pomeni, da sta že dva (poleg vaše mame).

Torej, če obstajajo pari,ki se tako dobro ujemajo, dopolnjujejo potem so to “duše dvojčice” ali zgolj “lončki in pokrovčki”?

Mislim, da je predvsem zmotno mišljenje, da obstaja zgolj ena taka duša dvojčica.Mislim, da je mnogo ljudi na tem svetu s katerimi bi lahko imeli lep odnos, če bi se le odločili (da ne napišem potrudili) zanj.

Jaz tudi mislim, da si nista samo dve duši usojeni. Vem pa da obstajata dva tipa duš:

Tip A
Ko ta duša stopi v vezo, se na noben način ne počuti ujetega v zvezi, ne hrepeni po svobodi izven zveze, zveza mu postane prva prioriteta in za njo se nima težav odreči svojim individualnim potrebam.

Tip B
Ti stopijo v zvezo a se nikoli niso pripravljeni resnično odreči svoji svobodi. Na začetku ko je vpliv privlačnosti in kemije še močen, lahko sicer potlačijo svoj individualizem in se lahko prav dobro počutijo tudi v zvezi, slej kot prej pa se pričnejo počutiti ujete.

Problem nastane ko se srečata A in B.

Če si Tip A, ti je vse jasno, če si TIP B, nikoli ne boš razumel in boš poskušal dokazati, da tip A ne obstaja, Če ne veš kam bi se dal si tip B.

Ne dvomim, da na tem forumu prevladuje TIp B. Vesel pa bom če se javi še kak Tip A.

Ti samo sebe opisuješ. Stalno ropotaš tu gor in obsojaš vsepovrsti tebi nič krive, medtem ko te je poln gobec kako se jahaš cele dneve. Od kje tebi cajt ostane potem? Skos dežuraš kdaj se boš na koga zlajala a hkrati nam tu dopoveduješ kako si ti oh in sploh.

Ne gre. Ne štima logika da imaš ti ob vsem času kar tu gor prežiš na druge TAKO ZELO POLNO življenje da bi morali vsi za tabo puzat pa se ti klanjat. Kaj ima tvoj dan 48ur ali kaj? Ti nis nič drugega kot vsak drugi obični dežurni forumski drekač ki se gobcanjem dokazuje svojo velepomembnost. Seveda so ti tvoji izpadi možni samo zato, ker tu ni nobene moderacije, hkrati pa ti internet nudi varnost pred tem da se dejansko morala s kom soočiti zaradi tvojih bedastoč.

Jezik ti bo treba skrajšat, al pa vsaj nekam v pisarno dat da bo vsaj za nekaj uporaben namesto ventilatorja.

Jaz tudi mislim, da si nista samo dve duši usojeni. Vem pa da obstajata dva tipa duš:

Tip A
Ko ta duša stopi v vezo, se na noben način ne počuti ujetega v zvezi, ne hrepeni po svobodi izven zveze, zveza mu postane prva prioriteta in za njo se nima težav odreči svojim individualnim potrebam.

Tip B
Ti stopijo v zvezo a se nikoli niso pripravljeni resnično odreči svoji svobodi. Na začetku ko je vpliv privlačnosti in kemije še močen, lahko sicer potlačijo svoj individualizem in se lahko prav dobro počutijo tudi v zvezi, slej kot prej pa se pričnejo počutiti ujete.

Problem nastane ko se srečata A in B.

Če si Tip A, ti je vse jasno, če si TIP B, nikoli ne boš razumel in boš poskušal dokazati, da tip A ne obstaja, Če ne veš kam bi se dal si tip B.

Ne dvomim, da na tem forumu prevladuje TIp B. Vesel pa bom če se javi še kak Tip A.[/quote]
To si pa dobro formuliral. 🙂 Se tudi strinjam s tem.

Ti samo sebe opisuješ. Stalno ropotaš tu gor in obsojaš vsepovrsti tebi nič krive, medtem ko te je poln gobec kako se jahaš cele dneve. Od kje tebi cajt ostane potem? Skos dežuraš kdaj se boš na koga zlajala a hkrati nam tu dopoveduješ kako si ti oh in sploh.

Ne gre. Ne štima logika da imaš ti ob vsem času kar tu gor prežiš na druge TAKO ZELO POLNO življenje da bi morali vsi za tabo puzat pa se ti klanjat. Kaj ima tvoj dan 48ur ali kaj? Ti nis nič drugega kot vsak drugi obični dežurni forumski drekač ki se gobcanjem dokazuje svojo velepomembnost. Seveda so ti tvoji izpadi možni samo zato, ker tu ni nobene moderacije, hkrati pa ti internet nudi varnost pred tem da se dejansko morala s kom soočiti zaradi tvojih bedastoč.

Jezik ti bo treba skrajšat, al pa vsaj nekam v pisarno dat da bo vsaj za nekaj uporaben namesto ventilatorja.[/quote]
Mogoče pa ima novo tablico + speech recognize in to v slovenščino. Podobno kot Ironmanov računalnik. 🙂

Zanimivo. Osebna diskreditacija kot “argument”.. seveda z željo, da se človeka povleče stran od osnovne debate, kjer naj bi se “branil”.
Seveda je problem, ker sklicevanje na lastno avtoriteto seveda ne more biti argument.

Tudi argument, da intelektualno in ljubezensko ne gre skupaj, je dokaj skromen.. kot, da bi človek imel na izbiro le dve smeri v življenju: racionalno in iracionalno.

Nihče pa se ne potrudi dokazati t.i. “duš dvojčic”.

Cyrano de Bergerac
Glede na to, da je “vsem tako vse jasno”, bi moralo biti enostavno pokazati proti argumente – da “duše dvojčice” vendarle obstajao. Zakaj, kje in kako itd.

Lahko bi kdo privlekel vsaj “Most prek večnosti”[b] Richarda Bacha[/b]:
[img]http://mmc.bolha.com/0/image/197503/197605/Most-prek-vecnosti—Richard-Bach_5695ed39ce0e9.jpg[/img]

Svoj odnos do Leslie, svoje partnerice Richard dobro prikaže in še posebej čutno prikaže v pismu, ki se nahaja nekje na sredini knjige.
No, žal sta se v resnici l. 1997 ločila, dve desetletji potem, ko sta se poročila.
“Duše dvojčice”, tako kot monogamija sama ima očitno rok trajanja.

Z besedno zvezo “duša dvojčica”, kot literarna upodobitev globljega čutenja dveh do drug drugega je seveda dovoljena. Gre za specifiko.. podobno, kot se pogosto za spolno združitev, v njenem vrhuncu (kar ni orgazem, kot bi nemara kdo napačno sklepal), pari pogosto opišejo kot “enost”. Združitev v eno.
Tu gre za pesniški opis občutkov, čutenja.. in vrhunskih ljudi s tega področja je veliko.
Pablo Neruda,
Khalil Gibran,
Federico Garcia Lorca,
W. H. Auden,
itd.

Vsi mojstri pretakanja čutenega v besede in ko prebiraš njih potek, se nehote znajdeš znotraj njihovega sveta ljubezni, čutnega, erotičnega, seksualnega. Spomni te na vse lepo in enosti, ki si jih okusil, ki jih doživljaš in živiš.

Včasih, ponavadi v ameriških filmih, se pojavi stavek: “Better then sex.”
Več kot očitno, še niso ti ljudje zares okusili seks. Tisit pravi.
Ker potem bi poznali simboliko besed: enost, duša dvojčica.. brez, da bi v te besede religiozno verjeli. Gre samo za lingvistični opis, ne neko fizično stvarnost.

“Duše dvojčice” pa so v sodobnem svetu, poleg “ljubezni” najbolj zlorabljene besede, ker se uporabljajo za njihovo nasprotje: zatrianje, lastninjenje, omejevanje, dušenje, ljubosumje.. skratka za opravičevanje svojih dejanj, ki pa so vse v krutem nasprotju tega, kar ljubezen naj bi bila.

Kot pogosto že zapisano, je tu zapis:

S tem pa tudi izključitev obstoja “duš dvojčic”, kot pojma.. temveč nekaj, kar se nenehno obnavlja.. spoštovanje in svoboda drug drugega. “Duša dvojčica”, kot občutek, kot poezija.. seveda obstaja.. je opis. Ni pa stvarnosti v teh besedah. In predvsem je zločinsko uporabljati te besede, ko z njimi svojega partnerja samo omejuješ.. si ga lastniniš ter podrejaš. Od njega zahtevaš pokornost v imenu “ljubezni” ter monogamije.. “poroke”.
Zato še vedno trdim, da je izraz “Duša dvojčica” zelo škodljiva pravljica. Tako kot nenazadnje so podobno zlorabljene čisto vse religije.

“Zanimivo. Osebna diskreditacija kot “argument”.. seveda z željo, da se človeka povleče stran od osnovne debate, kjer naj bi se “branil”.
Seveda je problem, ker sklicevanje na lastno avtoriteto seveda ne more biti argument.
…
Nihče pa se ne potrudi dokazati t.i. “duš dvojčic”.”

Sploh se ne gre za osebno deskreditacijo, ampak za gola (in logična) dejstva.
Nekateri moški imate probleme z ženskami, konkretno, nobena vam noče dat nog narazen. Ker že 20 let niste kavsali, poskušate nekoga prepričati, da je problem v ženskah, ki bojda ne znajo razmišljat, imajo “škodljive predstave” o partnerstvu, sorodnih dušah in previsoke zahteve za moške. Ko sem še na dejte hodila, je bil že moj pogoj, da s kadilci nočem imet opravka, grozno visoka zahteva (seveda le za luzerje 🙂 ).

Za vas boleče dejstvo je, da problem ni v vseh ženskah (saj ne morete najt niti ene), ampak v vas. Ker je cel kup moških, ki nimajo problema dobit dobre partnerke. Si pač nočete priznat, da ste nesposobni.

In še komentar… dokazati, da nekaj obstaja, je nemogoče (razen v matematiki). Torej nima smisla, da bi se kdo (po)trudil, saj je že trditev sama neumna.

V zapisu zgoraj nikjer ni govora o “problemih moskih z zenskami”, temvec problem izkoriscanja pojma “Dusa dvojcica” za opravicevanje lastninjenja, omejevanja ipd.

Kot zapisano na začetku:

Ja, moski marsikateri pojem zlorabijo za stvari, ki si jih zapisala, vendar enako pocno tudi zenske. Ne gre torej za obsojannje ene polovice clovestva, temvec nevarnost zlorab pravljic.

Zakaj potem vsakogar obravnavaš kot nesposobneža? Ne bodimo potemtakem dvolični. Nesposobneži so na obeh straneh in punkt.

Rad bi te razumel a te ne morem. Vem kaj hočeš povedati. Komplicira se pri banalnih stvareh kjer bi moglo it po “natur” poti ker pač nekdo več filozofira kot pa dejansko naredi. Mislim… ok se strinjava vsaj tu?

Če nekdo nekaj povpraša ni nujno da je avtomatsko nesposobnež. Gre za živo osebo, ki ima svoje razloge da je na primer sama. Dokler ne poznaš detajlov nimaš kaj predalčkat.

V redu, če moški ne smemo pokritizirat žensk potem tudi ve nimate kaj pisat “vsi so isti” itd. Kako to veste? Se vam ne zdi to nekam nadrealno veliko izkušenj 😉 ?

Človeku lahko dopoveš zadevo na drugačen način. Če bi rada koga “razsvetlila” tvoj rugljevski pristop žal ne deluje povsod. Ljudje se navadno iz ihte še bolj zaprejo vase in ne bo haska… če znaš človeku nekaj predstavit in mu ustrezno pojasnit (da mu daš vedet da mu ponujaš roko da se izvleče iz dreka) bo vsak z IQ nad 80 prisluhnil. To da se dereš nanj naj se skida iz dreka, ker je prase itd… ja oprosti ampak tako ti drugim “pomagaš” je bedarija.

Domenvam da nisi najbolj karizmatična oseba. Meni je do sedaj še vsak prisluhnil, predvsem zato ker nisem ranil tujega dostojanstva. Človek ti bo verjel le če bo do tebe vzgojil neko spoštovanje in zaupanje. Tega pa ne pridobiš z ruljenjem vsenaokoli LEJTE ME JST SEM TO IN TO… BOW TO ME PEASANTS…

Tko nekako. Pričakujem tvoj komentar. Moj partnerski status tu nima veze da sva si že na začetku jasna.

Lp!

Ker potem bi poznali simboliko besed: enost, duša dvojčica.. brez, da bi v te besede religiozno verjeli. Gre samo za lingvistični opis, ne neko fizično stvarnost.

“Duše dvojčice” pa so v sodobnem svetu, poleg “ljubezni” najbolj zlorabljene besede, ker se uporabljajo za njihovo nasprotje: zatrianje, lastninjenje, omejevanje, dušenje, ljubosumje.. skratka za opravičevanje svojih dejanj, ki pa so vse v krutem nasprotju tega, kar ljubezen naj bi bila.

Kot pogosto že zapisano, je tu zapis:

S tem pa tudi izključitev obstoja “duš dvojčic”, kot pojma.. temveč nekaj, kar se nenehno obnavlja.. spoštovanje in svoboda drug drugega. “Duša dvojčica”, kot občutek, kot poezija.. seveda obstaja.. je opis. Ni pa stvarnosti v teh besedah. In predvsem je zločinsko uporabljati te besede, ko z njimi svojega partnerja samo omejuješ.. si ga lastniniš ter podrejaš. Od njega zahtevaš pokornost v imenu “ljubezni” ter monogamije.. “poroke”.
Zato še vedno trdim, da je izraz “Duša dvojčica” zelo škodljiva pravljica. Tako kot nenazadnje so podobno zlorabljene čisto vse religije.[/quote]

Stepni_Volk, koliko nekega racionaliziranja in umskega razčlenjevanja na suho, pa še vedno ne razumem poante, ker takšni pamfleti so bolj značilni za večurne politične govore, ki bi se verjetno kaj hitro lahko kosali s Hitlerjevimi, kar je za večino ljudi, sploh pa za ženske zelo dolgočasno.

Občutek imam, da pri tebi, namesto da bi ženski spontano podaril rožico, bi ti iz tega naredil ‘filozofijo, premišljeval, zakaj, kako, kaj je on rekel, kaj je napisal ta in ta – in ji ti navrgel kup nekih literarnih izsekov raznih mislecev, neke suhoparne misli – in izpadel zelo leseno, da bi jo zamoril že v štartu.

“Vsi mojstri pretakanja čutenega v besede in ko prebiraš njih potek, se nehote znajdeš znotraj njihovega sveta ljubezni, čutnega, erotičnega, seksualnega”

To moraš čutiti na svoji lastni koži z realno osebo, ne da od drugih ‘plonkaš’, kako neka X oseba secira občutke, ker želi razumeti njeno substanco, namesto da bi živel to. Zaboga, kako lahko opisno veš, kaj je čutnost, če tega ne okušaš z žensko, ampak pisno opisuješ, kaj bi naj bilo, pa še to od drugih!?

“Duša dvojčica, kot občutek, kot poezija.. seveda obstaja.. je opis.”
Poezija ni nekaj, da spet razčlenjuješ, ampak zmožnost poistovetenja z izbranim pesnikom, ki ga na določeni osebno-doživljajski sferi ‘začutiš’ ali podoživiš, čutiš, kar je on čutil, razumeš in ti v tem postane soroden, podoben, blizu, ker del sebe zaznaš v njem.

Ta racionalizacija, toliko pisanja samo prikriva skrivanje in strah pred ‘dušami dvojčicami’ (ženskami).

Stepni volki so samotarji, kar je zgrešeno, če se ne upaš zapoditi za kakšno ‘volkuljo’, jo malo ovohat, se poigrat, zarenčat na njo in ji oslinit kožuh, zdriznit kakšnega klopa z zobmi, ki se je oprijel na njenem mehkem puhastem trebuščku zraven bradavičk :))), namesto da se skrivaš za suhoparnimi knjigami.

@ Zlatolaska (ne uspe mi zapisati “Lepolaska”, mea culpa)

Aja, pa ne gre za dobesedno “dokazovanje”, saj ze argument Russelovega cajnika, pokaze da je to malce absurdno. So pa verjetno argumenti v prid in kontra.. in te so tisti, ki potem razvijejo zadovoljujoco debato. Ni potrebno biti na isti strani, seveda – tako je celo bolje in zanimivejse

@matjazko

Enako kot pri Zlatolaski: ne gre za neko osebno izkušnjo nezaupanja do žensk (“problemi moških z ženskami).
Temveč zlorabo pojma “Duša dvojčica” za obvladovanje drug drugega znotraj minimuma sebi lastnih strahov para.

Z vsem zapisanim se seveda strinjam. Vendar napačno dojemaš sposobnost račleniti problem, kot direktno nesposobnost sobivati s partnerjem. Morda gre v tvojem okolju vedno tako, v mojem ne.
Morda je tudi večina tem znotraj foruma res takšna, da se nezmožnost kontaktiranja z nasprotnim spolom manifestira v Nietzshe-ismu.. ali Kant-izmu.
Ker se je Kant zaradi svojega slabega zdravja izogibal ženskam in ker je bil Nietzshe dokaj zafrustrian v odnosu z ženskami.. (so se ga izogibale, in na koncu še sifilis) to ne pomeni, da bo to enako doživljal vsak človek, ki je sposoben razmišljati, brati ali razmišljati.

Razum, strogi racio.. je sicer res lahko tako zlorabljen, kot pišeš. Vendar osnovna tema ni toliko taka vrsta “obrambe”, temveč zloraba pojma “Duše dvjočice”. Nekaj čustvenega, “romantičnega”.. z namenom utrditve lastninjenja drug drugega v zakonskem ali izvenzakonskem paru.

Opravičevanje, da par ostaja znotraj majhne kocke življenja, je prav pogosto ta “usodnost Duše dvojčice”.. namesto, da bi oba rastla – prerastla svoje strahove in omejitve, se raje tlačita in vlečeta drug drugega v majhno kocko.. vse pod opravičilom “prave ljubezni”.

Matjažko ni racionalist, ne zna racionalizirat, zato dobi pike, ko koga takega bere. Tud na riti se mu spustijo. :)) V glavnem on je bolj romantik, ki ne razume racionalista, čeprav misli, da ga.

Seveda gre ta Tagorejeva misel tudi v drugo smer: “A mind all emotion..”

Če obstaja človek, ki zgolj in samo “čuti”.. zna potem plačati položnice ali je pač to preveč “racionalno” opravilo?

Človek je sožitje več različnih stvari.. samo našo zahodno, logično pojmovanje je sposobno umetno ločiti na: racio in iracio. Ta ločitev je umetna in seveda ustvari konlfikt znotraj človeka podobno, kot pri ”Verbalna kastracijo”Jacques Lacana, kjer z besedami svoje notranjosti ne moreš nikoli zares opisati z besedami. Čuteno nima vedno ustreznih besed.

Enako ločevanje na čutno in razumsko samo škodi človeku na koncu. Lahko je orodje, za spoprijemanje s kakšnimi specifičnimi nalogami in problemi, ne sme biti pa “edina” pot.

Ljudje, ki se opirajo zgolj na razum ali zgolj na čutno.. bežijo. S svojim begom pa sebe prisilijo v čustveno izsiljevanje, kjer karikirano rečeno, je človek tako poln čustev, tako močno čuti, da ne more plačati položnic.. in to razumsko opravilo “prepusti partnerju”.
Čutno, razumsko.. je vse enako moč izkoriščati za manipulacijo. Ali kot sem že pogosto zapisal besede onega fizika, ki je sodeloval pri Manhattan project – novinarji so ga namreč vprašali, kako je lahko pomagal izdelati atomsko bombo; odgovoril je: “Kladivo je čudovit izum, vendar ne moreš preprečiti, da ne bi kdo z njim nekoga ubil.”

Tudi “Duše dvojčice” so takšen izum.. lahko so nekaj čudovitega znotraj rastočega para, ki osvajata z vsakim dnem nekaj novega, se učita, veselita.. in je lahko morislko – zatiralsko orodje znotraj para, ki rigidno ostaja znotraj majhne škatle pravil, ki ji pravita “življenje”. Tradicija.. in kar je še teh izgovorov.. vse z namenom, da omejujeta drug drugega.

In v tem kontekstu je “Duša dvojčica” škodljiva pravljica.. tako kot je kladivo lahko morilsko.. in zgolj logičen um ali samo čustven človek – krvavo rezilo.

Jaz tudi mislim, da si nista samo dve duši usojeni. Vem pa da obstajata dva tipa duš:

Tip A
Ko ta duša stopi v vezo, se na noben način ne počuti ujetega v zvezi, ne hrepeni po svobodi izven zveze, zveza mu postane prva prioriteta in za njo se nima težav odreči svojim individualnim potrebam.

Tip B
Ti stopijo v zvezo a se nikoli niso pripravljeni resnično odreči svoji svobodi. Na začetku ko je vpliv privlačnosti in kemije še močen, lahko sicer potlačijo svoj individualizem in se lahko prav dobro počutijo tudi v zvezi, slej kot prej pa se pričnejo počutiti ujete.

Problem nastane ko se srečata A in B.

Če si Tip A, ti je vse jasno, če si TIP B, nikoli ne boš razumel in boš poskušal dokazati, da tip A ne obstaja, Če ne veš kam bi se dal si tip B.

Ne dvomim, da na tem forumu prevladuje TIp B. Vesel pa bom če se javi še kak Tip A.[/quote]

Vsi smo samo en tip, ker smo vsi narejeni po istem kopitu, ker vsi hrepenimo po ljubezni le načini kako naj bi do nje prišli so nam različni. Izhajajo iz naše osebne rasti, spoznanj, zrelosti…kaj jaz vem iz česa.
Tako je tvoj tipB zgolj nezrel primeren tipaA 🙂
Mnogi nikoli ne dozorijo, se ne dokopljejo določenih spoznanj zaradi xy razlogov, vedno pa hrepenijo po ljubezni, četudi jo ne imenujejo tako. Hrepenijo po sprejetosti, bližini, razumevanju…itd in potem iščejo, srečujejo x oseb in nobena ni taprava. V resnici imajo težave sami s sabo.
Pojem “duša dvojčica” označuje osebo, ki bi naj nam pričarala vse tiste lepe občutke po katerih vseskozi hrepenimo. Naše predstave kako naj bi to storila so mnogokrat nerealne, ker je naše dojemanje ljubezni nerealno/popačeno. Iz tega lahko sledi zaključek, da je pojem “duša dvojčica” mit…

4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, 5 ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. 6 Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. 7 Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Če uspeš biti tak do ljubljene osebe in ona s tabo, si našel dušo dvojčico 😉

“Duša dvojčica” ne more biti nikoli morilsko-zatiralsko orodje. To je oksimoron.

Lahko so zgolj nedorasli ljudje, ki se oprimejo vsake bilke, da bi si uresničili svoje nizkotne potrebe, ki jih napačno imenujejo ljubezen.
Nekateri izkoriščajo zgolj bližnjega, drugi celotno družbo, osnovni princip je enak.