Ja, to je kvalitetno in udobno življenje. Midva sva sama na 60m2, saj je kar ok, bi pa še en prostor čisto prav prišel. Čeprav se imava rada, nama včasih paše počet različne stvari in potrebujeva svoj mir. Tisto, kako velike družine, ki se imajo rade, super shajajo v majhnih stanovanjih, je po moje bolj tolažba. V smislu prekislega grozdja.
[/quote]
kako je nekoga imeti res iskreno rad in kako lepo je biti v njegovi druzbi. Smilijo se mi taki,ki tega ne poznajo. Smilijo se mi otroci,ki se raje zavlecejo v sobe kot pes v koco kot da so s starsi. Taki otroci se sigurno nimajo fajn, ker nekaj v odnosih ne stima. Ali ni pristne custvene povezave med starsi in otroci ali pa med partnerjema kaj ne stima. Te ideje o kislem grozdju so res tolazba taksnih,ki jim ta sreca ni bila dana.

Ko sem bila mlada, je bilo običajno, da je bila otroška soba le ena. Za dansšnje čase stisnjeno, a pomanjkanja prostora sploh nismo občutili. Še najrajši smo bili pri sosedih, kjer so bili trije otroci v eni sobi v dvosobmem stanovanju. Tako prijetno se je bilo igrati pri njih in njihova mama je pekla najboljše palačinke. Dom naredi vzdušje in ne kvadratura.
Seveda pa nek normalen minimum mora biti. Veliko zavisi od tlorisa in opreme. Dober arhitekt lahko izkoristi vsak kotiček. Kot že piše ena mama, se da dobro izkoristiti tudi klet.

Svak je domov pripeljal punco. V kleti si je uredil mini kuhinjico, kopalnico in manjšo sobo.
Punca je takoj zanosila in ker spanje v kleti menda ni dobro za otroka, sta tašči vzela dnevno sobo v nadstropju in v njej uredila spalnico. Fast forward 5 let, v spalnici spita z dvema otrokoma, ne ljubi se jima prijaviti na razpis stanovanjskega sklada za mlade družine, ne ljubi se jima iskati najemniškega stanovanja, ne ljubi se jima zidati hiše na taščini parceli.
Punca jamra in zapravlja ter kofetka s podobnimi nesposobnimi lenobami, svak hodi na šport, tašča se ukvarja z otrokoma. Njim očitno ustreza…

Se strinjam. Dom naredi vzdusje in ne kvadratura. Ce vladajo lepi odnosi je ziveti v dvosobnem prekrasno, ce pa so odnosi povrsni, hladni ali prepirljivi je tudi hisa premajhna.

Spalnica je namenjena otrokom. Dnevna soba pa se zvečer spremeni v spalnico odraslih. Verjetno imajo raztegljivi kavč. Se da. V mojem otroštvu, v našem blokovskem naselju, je bilo veliko takih družin.

Stanovanje je treba čim bolj racionalno opremit, izkoristit vsak kotiček, nobenega odvečnega balasta, in sproti pospravljat, odnašat nepotrebno kramo.
Bi bilo mogoče stanovanje preurediti tako, da bi kuhinjski niz preselili v dnevno sobo in imeli tam dnevno bivalni prostor, kuhinjo pa spremenili v spalnico?
Mi smo par let živeli štirje na 40 kvadratih.

Enako, kot s tremi otroki v eni sobi, voda na hodniku. Preživiš.
Bolje dva otroka, kot en sam. Trije so pa že zborček.
Kaj ti bo 120m2 ali več, če je noter prazno, matere in očeta od nikoder vse dni?
Pač, zlata kletka, moderni aresti, psihiatrični konservatorij.
Ampak današnjim staršem še ni prišlo.
Njihovi potomci si ne želijo biti starši, da ne bi mogli raniti svojih otrok. Žalost.

In kaj je trenutno tvoja alternativa? Očitno je ni, torej se boste morali prilagoditi, tako kot več kot polovica ljubi v Ljubljani.

Alternative so vedno, sploh če neko stanovanje že posreduješ. Je pa vprašanje na mestu. Se ti splača vse podrediti temu, da bo imel vsak svojo sobo ali morda potrpeti in delati na odnosu. Nas 5 je šlo iz enosobnega stanovanja v hišo relativno zgodaj, preden je šla najstarejša v šolo, se je pa precej delalo na hiši. Sem jih pa veliko poznal, ki so 15 let gradili, vse je šlo v zidove, potem par let živeli na komot, nato pa otroci v svet. Sedaj so bajte prevelike, za tistih par let pa ogromno žrtev. Morda se poskusi in problem rešuje, ko nastane.

Nekoc je bil standard 2 sobi in 2 otroka. Vecinoma so za otrosko sobo namenili manjsi prostor, v vecjem pa je bila dnevna soba z raztegljivim kavcem. Ampak takrat so otroci po poklicni ali srednji soli sli delat in kmalu na svoje, ali pa so sli studirat in prisli domov parkrat v solskem letu.
Nekoc je ta ista druzina potovala od 2h zjutraj do 2h popoldan v ficotu na 10-dnevni dopust v prikolico od firme.
Nekoc…

Ampak zdaj so drugi casi in drugi normativi. Zato je brez veze sprasevat, kako so prezivljali otrostvo tisti, ki so zdaj odrasli in da to potem poskusas preslikat v zdajsnjibcas. Ne gre.

Res pa je stanovanj iz tistega “nekoc” je se vedno veliko. Z dobro organizacijo lahko sicer marsikaj potegnes iz njih. Vseeno pa iz nacrtov za prihodnost ne bi cisto crtala selitve v vecje in/ali bolj ugodno razporejeno stanovanje. Ce je zdajsnje na dobri lokaciji in vzdrzevano, lahko za isti denar dobis malenkost slabso lokacijo ali stanovanje, ki zahteva nekaj vlozka, pa na koncu vec iztisnes iz njega.

Dvosobno stanovanje sploh ni majhno, če se ga loti arhitekt.

Sem bila v takem kjer imajo dnevno sobo v več nivojih. Ne vem kako naj povem – je na nekem podestu sedežna in mizica + nekaj regalov. Zvečer pa starša izvlečeta posteljo izpod tistega podesta.
Ob strani pa imata enako izvlečna dva predala, kjer je prostor za shranjevanje.
Tako imajo v bistvu dnevni prostor ohranjen.

Druga soba je na podobnem principu. Postelje v različnih nivojih. Pod in nad njimi pa predali.
Hodnik ima znižan strop, kjer je spravljeno marsikaj ( pernice, smučarska oblačila ) in drsno omaro za vsa oblačila.

Prijateljica se edino pritožuje da nima prostora za VSE čevlje.

Dvosobno stanovanje 50 m2 je dokaj majhno celo za dve osebi. To po mojem mnenju niti približno ni primerna kvadratura za dva otroka. Ne razumem, kako lahko sanjate o ljubezni, ki naj bi nadomestila prostor. Ljubezen po mojem mnenju prav nič ne pomaga, ko potrebuješ svoj mir.
Pa eni pišete, kako je družina potem bolj skupaj. Je, ampak ne zato, ker bi želeli, ampak ker so v to prisiljeni. Podnevi in ponoči. Dan za dnem. Brez odmora. Res super zadeva. Posebej za zelo senzorično ali drugače občutljive otroke. To je po moje recept, kako jim iz otroštva narediti pravi “pekel na zemlji”.
Res je, da si vsi ne moremo privoščiti velikega stanovanja. Sama tega otrokom (posebej malo večjim in najstnikom) ne bi nikoli naredila (drugače je, če nimaš izbire, na primer ob ločitvi).
Verjamem pa, da se kakšni družini morda to izzide brez posledic. Ni pa to nekaj, kar bi privoščil komurkoli, še najman pa otrokom.

Je odvisno tudi od razporeditve – včasih se da kaj pregraditi in tako zagotoviti mir in zasebnost. Sicer pa ko so otroci majhni itak ni problem, ker nenehno silijo v bližino staršev. Ko so pa večji in pokažejo željo po zasebnosti, je pa treba narediti vse, da se jim to omogoči.

najprej senzorično občutljivi otroci so takšni zaradi usekanih mater, ki iz njih delajo invalide, iščejo izgovore za nepopolno vzgojo in nepravilno prehrano . Drugo: eni počnejo stvari SKUPAJ torej tudi prosti čas tako da je vseeno ali skupaj gledajo tv ali skupaj berejo, rišejo, rešujejo križanke, pospravljajo, igrajo družabne igre ali chillajo. Pa na dopust hodijo v prikolice in šotore kjer so še bolj skupaj in se tudi skupaj sončijo in plavajo. Ja, če imaš težave z odnosi in bližino v družini potrebuješ pač terapijo. Vse ostalo so izgovori. Delaj na sebi pa v bivanju družine v dvosobnem stanovanju ne boš videla ene same težave. Kdor se ima rad je z lahkoto doživljensko v eni sami sobi.

no, to je butasto mnenje, po mojem mnenju
imela sem stanovanje neto površine 50 kvadratov in dva se v njem še izgubita lahko.
dokaj majhno celo za dve osebi???
adijo pamet, to je dvoinpolsobno stanovanje. majhno za dva??
vsak lahko ima svojo sobo, pa še dnevno skupaj.

kako je nekoga imeti res iskreno rad in kako lepo je biti v njegovi druzbi. Smilijo se mi taki,ki tega ne poznajo. Smilijo se mi otroci,ki se raje zavlecejo v sobe kot pes v koco kot da so s starsi. Taki otroci se sigurno nimajo fajn, ker nekaj v odnosih ne stima. Ali ni pristne custvene povezave med starsi in otroci ali pa med partnerjema kaj ne stima. Te ideje o kislem grozdju so res tolazba taksnih,ki jim ta sreca ni bila dana.
[/quote]
Midva s partnerjem se imava čisto iskreno rada že cca 25 let. Pa kljub temu potrebujeva včasih čas samo zase, ne tičiva nonstop skupaj. Recimo, eden posluša glasbo ali gleda TV, drugi bere knjigo in če sem ta, ki bere, jaz, bi mi zelo prav prišla ena sobica z udobnim foteljem, ker imam pri branju najrajši tišino okoli sebe. Saj ni problem, se prilagajava tako da je obema v redu ampak kot sem napisala, še ena dodatna sobica bi čisto prav prišla.
Kdor pa misli, da je prava ljubezen to, da tičiš skupaj vedno in povsod, pač naj tako živi, midva ne visiva skoz drug na drugem, v najinem odnosu se da dihat.

Midva s partnerjem se imava čisto iskreno rada že cca 25 let. Pa kljub temu potrebujeva včasih čas samo zase, ne tičiva nonstop skupaj. Recimo, eden posluša glasbo ali gleda TV, drugi bere knjigo in če sem ta, ki bere, jaz, bi mi zelo prav prišla ena sobica z udobnim foteljem, ker imam pri branju najrajši tišino okoli sebe. Saj ni problem, se prilagajava tako da je obema v redu ampak kot sem napisala, še ena dodatna sobica bi čisto prav prišla.
Kdor pa misli, da je prava ljubezen to, da tičiš skupaj vedno in povsod, pač naj tako živi, midva ne visiva skoz drug na drugem, v najinem odnosu se da dihat.
[/quote]

da verjetno sta brezposelna ali v penziji, če imata toliko prostega časa in enakih obvez (enak prihod domov, istočasno opravljanje obveznosti). Bi rekla, da sta očitno vidva v bistvu časovno veliko skupaj a ne? Družine običajno niso..šole, službe, obveznosti/hobiji/tečaji/druženja/izleti..in ta kratek čas, ki ga preživijo doma ne potrebujejo nekih plesnih soban. Simple.