dva priimka pri otroku
Jaz imam dva priimka svojega in moževega in mi gre samo na živce, ker je vse skupaj dolgo, če je pa samo eden, je pa ziher ta drugi, kot ga kdo pričakuje.
Pol leta z dvema priimkoma pa sem povsem opustila ideje, da bi otrok imel dve imeni ali pa dva priimka. Tudi moja sestra ima dve imeni, pa ji je drugo samo odveč za pisati na uradne zadeve, ker ga nikoli ne uporablja.
če je pa zaradi tega tašča ne mara, oziroma je dobila črno piko zaradi tega, ker nima “njenega” priimka, bi se pa vprašala, če je tašča čudna, ne pa snaha
sicer pa mi dvojni priimki niso prav nič všeč. Že moje uradno ime je kilometrsko, da ga okrajšam, kjer ga morem, da bi si pa potem še kak dodaten priimek privesila, mi pa ne bi bilo. Jaz sem bolj tradicionalističen tip. Všeč mi je, če se družina piše enako. Sicer pa vsakemu tako, kakor mu paše.
Pa naj ti jaz odgovorim čisto konkretno: v porodnišnici izpolniš formular – tako kot napišeš, tako je. Mi smo zraven imena naše prvorojenke pripisali najprej očkov, nato pa še moj priimek. Nobeden ni komentiral in na vseh papirjih, ki so sledili je bilo točno tako.
Da mogoče še pojasnim. Nisva še poročena. Sem pa učiteljica in vam povem, da me resnično moti, da nikoli po podpisu ne vem, čigava mama je to. Ker je veliiiiiiiiko mam s priimki drugačnimi od otrok, pa enostavno ne veš. Podpišejo pa že praviloma mame – le zakaj?
Ko se bova pa poročila, bova mali enostavno izbrisala drugi priimek, razen če sama ne bo tega želela.
Če vama to ustreza, kar dajta. Ni nobenih težav ;o)
Če se bo hotel odločiti samo za enega bo lahko imel samo enega,če ne bo lahko imel dva,če pa mu bo všeč ženin priimek pa naj vzame njenega.Midva sva se odločila tako kot sva mislila,da je prav in tako kot je všeč nama.Tako pač je v življenju,da se na začetko odločamo namesto otrok.Meni tudi moje ime ni všeč,všeč je bilo pa mojim staršem in….po tvoji logiki je to grdo od mojih staršev,da so mi ime,ki mi ni všeč in bi ga sedaj lahko spremenila????
Ja, je že tako, da se odrasli moramo kar naprej odločati. Tudi mi smo morali sprejeti odločitve glede priimka.
In apropos tistim, ki se jim zdi, da se bodo sinovi in hčere z dvobesednimi priimki ob sklenitvi zakonske zveze pravzaprav odločali za enega od staršev, drugemu pa se zamerili: a tisti, ki se odločijo za partnerejv priimek in opustijo dotedanjega, se pa zamerijo obema staršema in tako rekoč odpovejo obema?
brez
O joj joj. Poročila sem se pri 20 in obdržala svoj priimek. Je zelo kratek in sem od nekdaj govorila, da bom prevzela moževega, če bo krajši od mojega. Sem zato čudaška?
Tašča se je malo čudila, a se je hitro navadila.
Moja odločitev ni imela čisto nič opraviti s stopnjo izobrazbe, ki sem jo dosegla. Z njo prav tako nisem skušala dokazovati, da sem emancipirana, Šlo je za praktične in čustvene razloge: svojega priimka sem bila vajena, bil mi je in mi je še vedno všeč, ni se mi ljubilo menjati dokumentov.
Otroci se pišejo po možu. Njegov priimek imajo od rojstva in so se ga že lahko navadili :)))
Pri otrocih v šoli nisem nikoli imela težav, saj smo že pri prvem otroku hitro razjasnili, da se mama pač piše drugače. Prav tako ni zaradi priimka nikoli nihče dvomil v povezanost naše družine. Vsem je jasno, da pašemo skupaj.
Kar se njihovih priimkov tiče, mi je čisto vseeno. Lahko obdržijo tega, ki ga imajo, prevzamejo mojega, priimek bodočega moža ali žene ali pa čisto nekaj tretjega. Mislim, da zaradi tega mene in moža ne bodo imeli čisto nič bolj ali manj radi.