Ne vem kako bi sicer naslovila tale post, hotela sem vas vprasat za kaksen nasvet. Nisem si mislila da je z otrokovim odrascanjem lahko toliko tezav, sploh ce ne ves kako pravilno reagirati-govorim o vzgoji. Npr. reagiram spontano- a cez cas ugotovim negativne posledice… Hci me zna prav posteno izcrpat. Ko se je rodila bi kar takoj se enga, a zdaj pa kar odlasam (glavni razlogi so sicer drugje), ampak pojdimo k bistvu:
povejte mi kako naj bi
npr pravilno odregirala ko hci kar nprej sili v narocje in noce hodit? (tudi ce ji lepo razloim in jo nekaj casa pustim a se zacne dret in si gize roke)?
ko na vsak nacin hoce da gre spat moram bit zraven in se na mojem trebuhu hoce zaspat( vem sama sem jo razvadila)
Kaj pa ko se nap peljemo z avtom pa se zacne dret ko se navelica in hoce iz sedeza(ji ne ugodim, jo kar pustim da se dere, a me to ful zivcira)
al pa ko vstane in ce ni naspana je tecna in se dere da je ni za umirit, se pogledat je ne smem kaj sele da bi ji kaj rekla?

Se bi lahko nastevala, a najhuje je da res ne vem kako reagirat (ce mam potrplenje ji najprej lepo razlozim, nekaj casa vztrajam potem pa zaupijem, nikoli je ne udarim ali kaj takega, jo pa vcasih ignoriramm al pa zaupijem) Kaj delam narobe?

Pravijo, da pri dveh letih nastopi prva puberteta in s tem so povezane vse težave, ki jih naštevaš. Kako odreagirati? Težko vprašanje. Ti najbolje poznaš svojega otroka in ti boš najbolje vedela kako in kaj storiti v takih primerih. Je pa največkrat najboje, da otroka ignoriraš in otrok kmalu ugotovi, da s trmo nič ne doseže.

lp

Nič ne delaš narobe, takšni so vsi dveletniki in bo še nekaj časa trajalo.
Kako odreagirati, je relativno. Odvisno od situacije. V avtu pač ne moreš popustiti in dovoliti, da se otrok spravi iz varnega sedežka. V kakšni drugi situaciji p lahko pretehtaš.
Navadila sem se, da čim manjkrat uporabim besedo ne. Uporabim jo samo pri zadevah, ki so res pomembne. Ne dotikaj se vroče pečice, ne bom te odpela iz sedežka, ne boš strgala knjige… Lahko tolčeš z žlico po posodi, pa čeprav je hrup in mi ta trenutek ne paše najbolj. Lahko greš spat z zelenim zgornjim delom pižame in rumenim spodnjim, čeprav nista iz istega kompleta, lahko umivaš zobe pol ure…

Preberi si še kaj literature, boš videla, da je to običajen pojav, ki mu ne uide noben starš toliko starega otroka.

Pa saj je še majčkena.

Ja, z dretjem pri hoji imam tudi jaz izkušnje. S hojo v bližnjem gozdu, namreč. Nekaj časa hodi, hodi, potem bi se nosila. Ji ne popustim. Najprej lepo rečem, naj hodi. Grem naprej. Zaostane. Jo počakam. Potem se seveda ustavi in trmari. Grem naprej. Ona v jok. Spet počakam par sekund in ji prijazno rečem, da grem jaz naprej. Ona tuli. In jaz grem. Naredim pet metrov. Počakam. Ona tuli. Naredim še pet metrov. Ona tuli. Še malo grem naprej in se ne oziram. Potem se znova ustavim, ji lepo rečem, da če ne bo prišla, jaz grem. Zadnjič sem bila potem že ene 20 metrov daleč. Potem sem počepnila in jo čakala. Ponjo nisem šla. Seveda noben otrok ni tako trmast, da bi ostal sam v gozdu, zato se je pobrala in prišla do mene. Vsa v solzah, ampak vendarle. Je za nekaj časa zaleglo. Če si grize roke, njen problem. To najbrž počne, ker ji potem popustiš in jo vzameš v naročje? Jaz je ne bi. Slejkoprej bo ugotovila, da boli, pa še hodit mora potem.

Pri dretju v avtu sem dala ene dvakrat muziko ful naglas in je utihnila. Če nas je v avtu več, se pogovarjamo naprej, smejemo. Kot da ni nič. Je zoprno in se nič ne slišimo, vendar ji nočemo pokazat.

Da je po spanju tečna, ni edina. Ugotovi, kateri pristop pri njej deluje. Če se hoča cartat, naj se, če hoče imeti mir, naj ima mir. Nekateri rabijo več časa, da pridejo k sebi.

pa kaj pol če je majčkena? Če že zdaj trmari kaj še bo? Če ji bom zdaj popustila, poti nazaj več ne bo. Saj mi je težko in vrti me da je kar kej. Ene mje bi mogla postavit!

Predvsem si moraš dopovedati, da ni jok nič hudega. Ni ji treba ustreči samo zato, ker joka. Pravzaprav mora biti tvoje ravnanje popolnoma neodvisno od tega, ali joka, če veš, da je to pač odraz trme in ne kakšne potrebe. Ko joka, naj te ne iztira. To je normalno. Vsi otroci jokajo. Samo manj jim zaradi tega popuščaš, prej ta faza mine. Preverjeno.

Delala sem podobno kot falotinja, in ker ni mene nikoli izsilil za nosit, je pri meni lahko prehodil 2 do 3 km, mož ga je pa že po 500m nosil. Ko se nekaj odločiš, vztrajaj na tem vedno, brez popuščanja, ker drugače otroka samo zmedeš in potem pa res ne več. Med kako boleznijo je pri nas zadeva malo drugačna, ampak ko pridemo na stari tir, tam vztrajamo. Si pa ti tista, ki postavlja meje, in ne otrok.

Hehe, živa resnica. Ko greva sami, hodi samo zadnji kos poti, ko vem, da je že utrujena. Ko gre zraven mož, sili na roke že po parih metrih.

Napisala ti bom le dve besedi.

NE POPUŠČAJ !!!

A ne, kako hitro nas ta mali prokužijo?
Ponudiš prst, naslednjič gre roka.

No, tako grozno pa ni treba razmišljat. Pri 2L nastopi precej zahtevno obdobje, ko otrok začne kombinirati samostojnost in tolerantnost staršev. Se spomnim, s kakšnim veseljem smo opustili voziček, nato sem jo pa morala nositi cele dneve. Katastrofa; ampak je minilo, se je naveličala, da jo vlačim po rokah in zdaj pridno hodi. Tudi spanje prej ni bilo nikoli problem, do 2 L je zaspala sama, kasneje pa je bilo treba ležat ob njej in jo držat za roko. To delamo še zdaj, saj grejo leta tako hitro naokoli, da imam jaz slabo vest, da se bo to obdobje tako ali tako prehitro zaključilo. Ne, me narobe razumeti; otroku je treba povedati, da mora sam hodit, jest, spat ipd, samo tako grob pa tudi ni treba biti, saj to mine samo od sebe. Še nobenega večjega otroka nisem videla, da bi ga starši nosili v OŠ ali pri njemu zaspali.

NIma smisla, da se razburjaš zaradi stvari, ki bodo tako ali tako minile, mirno povej, kaj je prav in se tega poskušaj držati. Računaj na otrokove izpade, ki bodo slej ko prej minili, če boš odreagirala napeto in histerično bo samo slabše.

Najboljše pravilo je, da napade ignoriraš, in z mirnim glasom razložiš, kaj je naredil narobe oziroma kako se mora obnašati.

Moja je že od rojstva zelo težavna, zato morda na to zdaj malo drugače gledam. Je pa ravno tako zdaj stara že dve leti in ima zelo podobne muhe kot voja. Razen spanja – zaspi tako, da se stiska k meni ali možu, na srečo ne na trebuhu od nekoga 😉

Sama sem se naučila, da jo lahko obvladam le tako, da ji pokažem, kdo je šef. Sem bolj trmasta od nje in otrok hitro začuti, kdaj misliš resno – po drugi strani pa so otroci kot psi: zavohajo tvoj strah in “cagavost”! Tisto grizenje lastnih rok pa zelo dobro poznam :)))

pri mojem možu tudi trmari ker ga on včasih nosi, včasih pa ne. Mali potem poskuša vedno doseči, da bi se nosil.
Pri meni ne. Dogovoriva se, da ko bo utrujen, bova počivala. In res kadarkoli je na poti utrujen, počepnem, ali sedem na kamen, mali pa par trenutkov počiva pri meni. Potem gremo naprej. Razložila sem mu, da ga jaz ne morem več nositi, ker me boli hrbet, ker je pretežek.
V začetku je bilo malo poskušanja, ali bom popustila. Ker nisem, se je navadil, da je pri meni pač tako.

ampak sej si ja ti ta odrasla in ta pametnejša al ne? Če ji samo popuščaš ona ve da si šibka. In tako te bo celo življenje okoli vrtela.